Vojna zvezd in žgoče sonce

Objavljeno 3.05.2013

Sedeš v avto, vzameš najbolj nenavadno čokoladne piškote, ki jih najdež na polici bližnjega supermarketa in pustiš, da mimo tebe drvi najbolj nora pokrajina. Tako nora, da te za sekundo prešine grešna misel o teoriji zarote in snemanju pristanka na luni prav tam med tistimi pustimi skalami.

Skozi Death Valley nas je peljala pot. Tokrat niti ni bila tako mrtva – še. Ni je še požgalo sonce, ki tu tako neusmiljeno bije in žge. In skoraj si ni moč predstavljati, da to področje v resnici kdaj zacveti. Temperature, ki dosežejo včasih krepko čez petdeset stopinj in to govorim o ozračju, kako je šele s tlemi, so rastline in živali prisilile v skoraj nemogoče preživetje. Dolina se spreminja in kilometra v kilometer. Od zamolklo rdečkastih skalnatih sestavov, do zlatih pečin, peščenih sipin, ki na prvi pogled ne spadajo tja in od soli bele, kot bi bila zasnežena, doline, ki je najnižja točka ZDA in se spusti 86 metrov pod morsko gladino.

Tistih nekaj rastlin, ki jih je moč opaziti, ponavadi raste blizu redkih vodnih izvirov, obrobje doline pa je poraščeno z nečim, kar od daleč izgleda kot kaktus, od blizu pa kot palma. Poznaš album skupine U2 Joshua Tree? No, prav ta drevesa in nenavadna pokrajina so bila navdih skupini, ko je potovala po ZDA.

Ta del planeta je tako nenavaden, da ni čudno, da so dogajanje filma Star Wars leta 1977 posneli med požganimi skalami Death Valleya. Pravzaprav je kar nekaj filmskih klasik posneto tam. Ko še niso vse kulise postavljali nekje v studijih Hollywooda. Med drugim so tam ali v bližini bodisi posneli Spartaka, Tarzana, Twighlight zone, Jonathana Livingstona Galeba, The Doors…

Če se odpravljaš tja, vzemi velike količine vode. Sonce žge v še tako klimatiziran avto. Če se odpraviš na sprehod proti privlačnim peščenim sipinam, bo faktor vsaj 30 prišel zelo prav. Nekaj minut sonca sem občutila na lastni koži… In upaj, da bo tvoj jekleni konjiček ubogljiv in pohleven. Telefonskega signala namreč po večini doline ni.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 09:12
Zapisano pod: Foto in Potovanja
Želiš spati z medvedi?

Objavljeno 1.05.2013

Faktor “Ja pa iiiii” je tam okrog Lake Tahoe zelo visok. Človek bi se ustavil na vsakih nekaj metrov in občudoval razgled. Za ljubitelje gora in smučanja je pa menda tu pravi raj na zemlji. Čez gorovje Sierra smo se odpravili proti Yosemite. Hitrejša pot je bila zaradi snega še zaprta, smo se pa – po mnenju domačinov – peljali po bolj slikoviti poti. Sicer daljši, ampak osupljivo lepi. Če si na gore, seveda. In potem, ko sem se sprijaznila, da nisem krajinarka in da pač moje fotke ne bodo tako lepe, kot tiste iz katalogov, sem šele začela zares uživati.

Yosemite je prečudovita dolina z rajskimi slapovi, srnicami, ki se pasejo nekaj metrov stran od ljudi in se niti najmanj ne bojijo. Z gozdovi in rečicami. Če greš tja, najemi kolo, pojdi peš. Ok, njihov shuttle bus je uporaben, kot izhodiščna točka za treking, ni pa mišljen, kot panoramski bus, ki te bo odpeljal na razgledno vožnjo. Nekako tako ti ga namreč predstavijo na vstopu v park, kjer ti zaračunajo 20 dolarjev na avto.  Je lepo, ne morem reči da ni. Malce ostaneš brez besed. Prečudovito. Mimogrede, tudi medvede lahko srečaš tam. Del parka pokrivajo tudi slavne sekvoje. Tudi tiste največje. Težko si je predstavljati, kako je to gromozansko, dokler se ne postaviš pod drevo. Zame, ki sem bolj ljubitelj nenavadnih pokrajin, najlepše šele pride.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 19:40
Zapisano pod: Foto in Potovanja
San Francisco je nevarno mesto

Objavljeno 30.04.2013

San Francisco je nevarno mesto. Nevarnost na človeka preži za vsakim vogalom. Resno. Človek je neprestano v nevarnosti, da se zaljubi v to živahno mesto in pusti svoje srce ujeto v kakofonijo zvokov, mešanico vonjav in mozaik razgledov. Tako zelo te sprejme in objame, da si pripravljen med dopustom popustiti in si nastaviti budilko. Samo toliko, da zajameš jutranji zrak in si napaseš oči na prebujajoči se veduti mesta. In to mesto te zna presenetiti. Iz kristalno jasnega jutra, ko pričakuješ, da boš nekje iz daljave opazoval kako prvi žarki sonca objamejo stolpe Golden gate Bridgea, se nenadoma od nekje pripodi težka debela megla in sede na most. In čepi tam kot stara ljubosumna vešča, ki skriva svoje zaklade… In ostane samo v meglo zavito mesto. Alcatraz, ki se kremežljavo prebija skozi debelo megleno odejo in stolpi mostu, ki se komaj prebijajo skozi sivino.

Mimogrede… Med vožnjo bodi privezan, sicer lahko hitro doživiš kakšno dogodivščino z ameriškimi policisti. Ustavljanjem z lučkami in sireno. Skratka prava “pull over” dogodivščina je bila. Je bil pa policist neverjetno prijazen. Nismo se odpeljali s kaznijo in celo nam je razložil kako se najhitreje in po najkrajši poti pride do Napa Valleya. Resno me zanima, če so naši policisti tudi tako prijazni do turistov.

Me je stisnilo pri srcu, priznam, ko smo za sabo pustili San Francisco in se podali proti najbolj vinorodnem območju, dolini Napa. Če me je navdušila? Kaj pa vem… Pri nas po ravnem raste hmelj, ne trta… Navajeni smo na gričke, kjer se trta steguje proti soncu in sonči svoje listje. Nenavadno je videti ravne vinograde. In roko na srce… Kljub temu, da ima ena izmed vinskih kleti pravo hrvaško poreklo s trtami, ki se ponašajo s hrvaškim DNK-jem, se vino težko primerja s kakšnim od tistih, ki so svoje rdeče solze potočili v goriških brdih… Ej… domače je le domače. Čeprav na steklenicah iz Nape piše Grgič. Miljenko Grgič ima sicer že kar nekaj častitljivih let. Kličejo ga Mike in je menda edini, ki na tem področju še govori hrvaško.

S steklenico vina smo se podali čez gorovje Sierra, mimo zlatih sanj Eldorada, proti jezeru Tahoe. Nekako z mislijo, da je pač jezero, kot jezero. Saj vsi poznamo Bohinj, Bled, pa verjetno tudi kaj večjega… Ampak, ko človek stopi na obale jezera Tahoe, se ozre proti zasneženim vrhovom, začuti na koži toploto sonca in med prsi zlat pesek, ki nekako ne pače na obale gorskega ledeniškega jezera, ostane brez besed… In to ne samo enkrat… Vonj borovcev, sončni zahod nad jezerom in tišina gozda… Pa še enkrat ostane človek brez besed… In še enkrat… In še kdaj…

Sicer pa… Niso hribi za nas dolince. Kljub vsemu navdušenju in osuplosti je redkejši zrak in višinska razlika kar naporna.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 08:50
Zapisano pod: Foto in Potovanja
Isla de los Alcatraces

Objavljeno 28.04.2013

Isla de los Alcatraces. Špansko ime za Otok pelikanov. Nekoč so bili namreč edini znani naseljenci otoka, ki je bil svoje čase prva obrambna linija San Francisca. Grešnega mesta, ki je doživel toliko preobratov in katastrof. Mesta, ki ga je potres zravnal v zemljo in je vstal skoraj dobesedno iz pepela. In mesta mafije in organiziranega kriminala. In Alcatraz se je skozi leta iz obrambne linije pred plenilci Californijskih gora bogatih z zlatom, spremenil v enega najbolj mističnih in v legende zavitih zaporov na svetu. Morda pa znajo američani samo dobro prodajati svoje kamenje. In mimogrede, to počnejo tudi dobesedno. Nekaj koščkov opeke porušenih stavb z Alcatraza ti zaračunajo nekje okrog deset dolarjev.

Alcatraz s svojimi mističnimi zgodbami v resnici sproža srh. Na trenutke imaš občutek, da se je mimo tebe sprehodila duša, ki še kar blodi med rešetkami in svoje nevidne oči upira v mesto, ki se zdi tako blizu, pa vendar je tako daleč… In za trenutek postoji in prisluhne zvokom živahnega Fisherman’s Wharfa, ki jih je veter – tako so pripovedovali zaporniki – prinesel na otok… Smeh deklet, melodije saksofonov…

Po vseh teh letih je otok še vedno zavit v nešteto mitov.

Je Robert Stroud, ki ga je v filmu Birdman of Alcatraz tako mojstrsko upodobil Burt Lancaster v resnici gojil ptiče? Ne! Jih je pa imel v svoji celici, ko je bil pred Alcatrazom zaprt v Leavenworthu.

Je otok v resnici obkrožen s človeku nevarnimi morskimi psi? Ne! V zalivu sicer plavajo morski psi, ampak niso nevarni ljudem. Slednjim so nevarni močni morski tokovi in ledeno hladna voda.

So na zapornikih v resnici izvajali čudne medicinske teste in lobotomijo? Ne! No, tako pravijo uradni viri… Legende pa krožijo. In verjetno bodo krožile še leta. Kljub temu, da so pazniki zapor opisovali kot skoraj raj za zapornike. Menda se niso nikoli pritoževali nad obroki – verjetno si niti niso upali.

In mimogrede… Alcatraz je bil edini zapor s toplo vodo v tuših. Da bi se zaporniki še težje aklimatizirali na hladno morsko vodo.

Nekoč je neki neznani zapornik dejal: “Krši pravila in greš v zapor. Krši pravila v zaporu in greš v Alcatraz.” Za družine paznikov je bil to sicer miren dom naseljen z morskimi pticami. Za otroke paznikov varen kraj, kjer so se lahko igrali. Za zapornike pa najhujša nočna mora.

In nasproti tega temačnega otoka, zavitega v skrivnosti, je življenje. Pisano, živahno… Ko človek stopi nazaj na kopno, se mu zazdi, da ga je ujel nekakšen vrtinec zvokov in vonjev… Vse to je San Francisco. Mesto popolnih nasprotih.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 17:16
Zapisano pod: Foto in Potovanja
San Francisco. Mesto, ki očara.

Objavljeno 27.04.2013

Dobro jutro, Slovenija.

Ljubko je tole mesto Fride Kahlo in Diega Rivere. Ljubko, hladno, vetrovno… Mesto v katerem se vse vrti okrog Golden Gate Bridga, Alcatraza in Cable Carja. In ulic… Divjih ulic znanih po filmskih prizorih. Saj veš tistih z divjo vožnjo, ki se praviloma končajo nekje na koncu pomola, po možnosti v vodi. In tiste slavne Lombard ulice preko katere se v napovedni špici sprehodi Monk. Mimogrede… Lombard street je znana po tem, da je nabolj zavita ulica na svetu. Verjetno zaradi vseh vrtoglavih vzponov. In če na tej ulici parkiraš tako, da so gume tvojega vozila naravnost, te lahko doleti kazen. Kolesa vozila morajo namreč vedno biti obrnjena tako, da bi se v primeru, če bi spustila ročna zavora, vozilo ustavilo na pločniku. Po tem predelu mesta še vedno vozi slavni Cable car. Z vidika varnosti – potniki preprosto visijo iz vozila – bi ga verjetno v Evropi že zdavnaj postavili v muzej.

Ta slavna žična železnica, oz. kakorkoli bi jo že poimenovali, obstaja že od leta 1873. Idejo pa je zakrivila nesreča kočije, ki se je prevrnila v klanci in za seboj potegnila konje. Poleg tega, da je povezala dva predela mesta, pa je spodbudila tudi gradnjo stanovanj v višjih predelih mesta. Šest podjetij z enaindvajsetimi vagoni je potnike prevažalo vse do velikega potresa v San Franciscu leta 1906.

San Francisco je pač mesto, ki ti priraste k srcu. V nekaj trenutkih se ti zasidra v srce. Jasno. Ko domačine vprašaš, kaj je tisto, kar človek mora obiskati v mestu, ti brez razmišljanja odvrnejo: “Golden Gate Bridge.” Impresivna konstrukcija je nekoč veljala za neizvedljivo. Zaradi močnega vetra, močnih morskih tokov in tudi neprestane megle, ki ga ovija. In evo… Leta 1937 je zasijal v vsem svojem mogočnem sijaju. No, pravzaprav v vsej svoji uradni barvi. V mednarodno oranžni. Res. To je čisto uradno mednarodno priznani naziv. Menda se barva krasno zlije z okolico.

Med priljubljenimi znamenitostmi mesta je tudi Golden Gate park. Zdajle na polmad dehti in cveti. In znotraj njega je majhen “zen” kotiček – Japonski čajni vrt. Ljubko sicer, ampak ne toliko posebno, da bi ga lahko zaračunali 7 dolarjev na osebo. Nekaj potk, grmički jasmina, nekaj japonskih krapov in čajnica. Človek bi v njej pričakoval vsaj tipične ljubke japonske čajnike… Ampak niti tega ni. Skratka… Tipično ameriško prodajanje zraka.

In jasno… Razgled s Twin Peaks. Če ne bi tako divje pihalo, bi bilo prav prijetno… Tako pa… Pogledaš, se pospraviš na toplo in pobegneš na hamburger.

Pa dobro jutro… Oziroma… Lahko noč.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 07:41
Zapisano pod: Potovanja

Objavljeno 22.04.2013

Zdajle… Prav zdajle v tem trenutku, leto nazaj, je zazvonil telefon. Menda bo to edini datum, ki si ga bom kdajkoli zapomnila. 22.4.2012. Tako prekrasno sestavljen iz tako prekrasnih številk, da še mojemu “Monku” v glavi zaigra srce. Pa vendar tako trpek. Tako poln spomina na temačno deževno nedeljo, ki mi ni pustila dihati. Nedeljo, ko sem komaj držala glavo pokonci. In nedeljo, ki me je na koncu udarila z največjo macolo, kar jih je našla v stari zaprašeni kleti. Zamahnila je s tako silo, da sem videla vse galaksije tega vesolja. Zamahnila je s tako silo, da mi je otopilo vse čute. Da nisem vedela ali naj jočem ali sedim in poslušam glasno bobnenje v ušesih. In tako sem obsedela na tleh, poleg telefona, ki se je razletel vse naokrog in razmišljala, če je slučajno to bobnenje zvok srca, ki se trga… Ne, nisem pozabila tvojega glasu. Niti tvojega pogleda. In vestno vzdržujem zapuščino sarkazma in cinizma, ki sta postala najina igra besed. Merjenje moči včasih. In, ne, kljub moji nesposobnosti, da si zapomnim kak datum, tega ne morem pozabiti. :(

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 21:15
Zapisano pod: Osebno
Greš z menoj na pot?

Objavljeno 21.04.2013

Ne maram letenja. Groza me je tega, da bom ure in ure obsojena na en prostor. Ok… Všeč mi je vzletanje. Tisti adrenalin, ko pospešek in gravitacija ustvarjata neke take čudne občutke v telesu. In to je verjetno tudi vse. Groza me je tega, da obstaja možnost, da se v radiu enega metra znajde ekstremno siten mulo, ki bo neumorno tečnaril celo pot. Sumim, da so mali mulci krivi, da se zgodijo tiste čudne letalske nesreče, ko iz neznanih razlogov poči kak del letala in posrka ven potnike… Groza me je turbulence. Res… Vsakič se uspem politi z vročo kavo. In groza me je wc -jev na letalu. Vedno imam namrec občutek, da se bom zagozdila tja noter in me bodo potem vso osramočeno reševali po urah nemočnega čakanja. Potniki namrerc zaradi slušalk na ušesih ne bodo slišali mojega obupanega klicanja na pomoč. Svrazim jet lag. Ker vem, da me bo najkasneje tretji dan popadel ekstremni tečnitis in bom najedala vsem nič hudega slutečim dušam, ki mi bodo slučajno prekrižale pot. In sovrazim pakiranje kovčkov. Vse, kar bi želela noče vanj. Nikakor. Po drugi strani pa vedno želim nekaj prostora prihraniti za potencialne neumnosti… Težke dileme se porajajo ob pakiranju. Na koncu pristanem na tem, da najpomembnejši so polnilci, razdelilci, objektivi in fotoaparati. In seveda slavni popotniški Rakun. In seveda vprašanje, ki se začne porajati takole nekaj dni pred potovanje: “A mi je bilo tega treba?”

20130421-203716.jpg

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 20:38
Zapisano pod: Potovanja in miks
Srce je tisto, kar šteje

Objavljeno 19.04.2013

Tale prispevek mi je dal misliti. KLIK Kako se vidimo sami in kako nas vidijo drugi? Sama se imam za osebo s kupom balasta. Goro izkušenj – tudi zelo neprijetnih – in, priznam, precej nizko samozavestjo. Zato si jo pač dvigam z visokimi petkami.

Pravzaprav se sprašujem, kdo je tisti, ki ti ustvari sliko v glavi. Kdo je tisti, ki povzroči, da ogledalo odseva prirejeno podobo sebe? Če bi se opisala nekomu, bi rekla, da sem majhna, okrogla, z nenormalno neurejenimi lasmi, majhnimi očmi in okroglim obrazom. In če me kdo prepričuje, da je drugače, pač mislim, da ljudje niso iskreni. Pač sindrom grdega račka. Deklice postrižene na fantka, ki je v fantovskih hlačah popravljala najprej svoje poni kolo in nato Thomosov avtomatik. Medtem, ko so se ljubke punčke s čopki in kitkami v frfotavih oblekicah podile po vasi.

Morda se zato ne želim izpostavljati in biti v središču pozornosti. Morda zato še vedno malce klecnem in zardim, ko se kdo ukvarja samo z mano. Sem pač tista “glej se, kakšna si, debela in grda, kdo te bo pa tako hotel”, ki so ji za vrat fantje metali gosenice. In sem tudi tista, ki včasih pobegne v svoj svet, ker se boji obsojajočih pogledov. In tudi tista, ki mesece ali leto ni upala govoriti z nikomer, ker se je bala zbadljivk. Vse to sem. In vse to me je naredilo tako, kot sem danes…

Kako me vidijo drugi, pa v resnici ne vem. Si pa zadnje čase večkrat rečem, da koga kdo gleda, se z njim druži, je stvar izbire. Odrasli smo. Smemo se sami odločati. Morda je “če ti kaj ne paše, pa pojdi stran,” samo obrambni zid, ki sem ga postavila. Ne vem. Vem pa, da je vsak človek poseben. Debel, suh, visok, majhen, z lasmi ali brez. Srce je tisto, kar šteje. In tvoja dejanja. In vse lepo, kar si storil nekomu… In takrat te tudi drugi vidijo drugače. Zato ne sodi ljudi po obnašanju na prvo žogo. Ne veš kaj je v njihovi malhi, ki jo nevidno nosijo na svojih ramenih. Ne veš, kdo jih je prizadel in koliko…

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 14:13
Zapisano pod: Osebno
Hvala, ker zamujaš

Objavljeno 9.04.2013

Jasno, da zamuja. Jasno, da se ne oglaša na telefon, kljub temu, da sva zmenjena. Tak je pač moj kolega. Če bi ga opisala z eno besedo, bi ta beseda bila “nepredvidljiv”. Če bi si privoščila razkošje dveh besed, bi ga opisala z “nepredvidljiv genij”. “Še zadnjič pokličem, potem pa grem domov, izklopim telefon in naj se on slika nekam,” sem si mislila medtem, ko je telefon na drugi strani zvonil v prazno. Jezna? Ne, to ne. K sreči je v torbici vedno fotoaparat. Za take trenutke, ko se zgodi nekaj nepredvidenega.

“Samo malo sedem. Za nekaj minut. Toliko, da prisluhnem kitaristu na mostu,” sem pomislila. “Potem pa se čisto zares odpravim domov.” Lep dan je bil. Po dolgem času se je celo skušalo malo pokazati sonce. Odsotnost dežja za nekaj ur, je privabila na plano vse, kar je toliko časa ždelo za zaprtimi okni in čakalo košček vedrega vremena. Zbor zvokov se je odbijal med pročelji mesta. In takrat je pristopil. Kar tako… Z besedami, da se mu je zdelo, da če me ne ogovori tisti trenutek, bo zamudil priložnost. Da je nekaj v tem, kar izžarevam. In je sedel zraven. Tujec na poti proti domu, ki mu je pač ostalo nekaj časa, je sedel sredi mesta s popolno tujko s fotoaparatom. O čem sva se pogovarjala? Pač o vsem možnem, kar se da klepetati s popolnim tujcem… In nato sva šla vsak svojo pot. Edino imeni sva si povedala. Nekje po dveh urah…

In po dveh urah je zazvonil telefon: “Joj, oprosti, pozabil sem telefon v hotelu.” Kaj sem lahko odvrnika kot: “Odlična poteza!” In potem je mislil, da sem nesramna… :)

Ljubljana

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 13:26
Zapisano pod: Osebno
Glasna tišina

Objavljeno 7.04.2013

Lažejo! Prisežem! Lažejo tisti, ki pravijo, da po določenem času nekatere stvari nehajo boleti. E, pa ne! Mogoče za nekaj časa človek pozabi in se nekako zamoti s kupom opravkov, ki si jih navleče v življenje, da mu ja ne bi bilo potrebno razmišljati in se ukvarjati s seboj. Ampak potem – nekateri so pač mnenja, da fašeš, ko je to potrebno – se zgodi nekaj, kar odpre staro rano in nesramno po njej potrese sol. In zapeče. Zapeče, ko sam hudič. In se začneš smiliti sam sebi in bentiš čez ves svet. In te ima, da bi treskal z vrati, metal kamenje in kričal. Do onemoglosti. Do tega, da bi glasilke preprosto položile svojo delavsko knjižico na mizo in dale odpoved. In potem bi samo še srce nemo ždelo v kotu z občutkom, da ga bo razgnalo od občutkov, ki si jih pred časom uspel spakirati v najmanjši možni kovček in si ga zaklenil z veliko ključavnico in ključ zabrisal – kolikor je dala moč – čim dlje… Občutki butajo v ušesih, kot veliki valovi v neurju. Veke pa ječijo pod pritiskom solz. Ne, nekatere stvari ne nehajo boleti. Nekateri spomini se samo potuhnjejo pod mizo, kot maček, ki si ga nakregal in si zdaj s sabo vestjo liže kožuh in užaljeno pogleduje z rumenim pogledom. Taki so spomini. Nemarno jih natuliš, ker pečejo in jih naženeš nekam, potem pa bolščijo vate vsakič, ko pogledaš v tisti temni kot. Saj ne veš, da so tam. Ampak slutiš. Oh, kako slutiš. In točno veš, da se bodo ob vsaki možni priliki prihuljeno privlekli od nekje in rjoveli na ves glas… In potem… Ko bo popustil tisti jez v očeh in se bodo solze zvalile in poplavile… in bo srce utrujeno nehalo bobneti, bo ostala samo tišina. Taka tišina, ki bo zaznavala vse. Nešteto ptičev, ki prešerno žvrgolijo. Vsakega posebej. Tisto letalo, ki nekje nad oblaki mirno reže razdalje. Korake na pesku. Avto s pokvarjenim auspuhom (ja vem, da obstaja pravilni izraz v slovenščini) nekje tako daleč, da ne moreš določiti smeri. Ljudi, ki šepetajo in se ti zdijo tako zelo glasni. Vse se nenadoma zmeša v nekakšno nadležno kakofonijo. In samo filmi v glavi se vrtijo naprej… Občutki, ki so obstajali. Sreča, ki je minila. Vonji in zvoki. Besede in glasba. Dotiki in objemi… In drobne radosti, ki se ti zdaj zdijo tako posebne, takrat jih pa nisi niti opazil… “Ah, ti moja mandželi”, bi nekdo zamahnil z roko in se nasmehnil. In nekdo drug bi dejal: “Vse se bo nekoč uredilo.” Ampak veš, nekatere stvari se ne uredijo. Za nekatere stvari je prepozno. Za to, da bi ti včeraj povedala, da sem srečna in žalostna hkrati, je prepozno. Samo obžalovanje ostane. In misel: “Zakaj nisem delila s teboj več sebe? Zakaj?” Ker je bilo pretežko. Ker je težko priznati svoje napake. Ker nisem želela, da me vidiš razočarano ali žalostno. Ker sem bila pač tvoj otrok. In otroci s starši ne delijo vsega. Tudi, ko odrastejo ne…

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 22:31
Zapisano pod: Osebno
Vendarle je to moja pot!

Objavljeno 18.02.2013

Zgodaj sem se naučila, da ne čutim. Da preprosto grem naprej in da, ko se mi zdi, da bi lahko začutila preveč, stopim korak nazaj. Nekako lažje je živeti, če človek potisne grde spomine nekam v najbolj skrite kotičke spomina in upa, da nekega dne ne bodo, kot nenaden izvir privreli nazaj.

Naučila sem se biti hladna ob težkih besedah, vzvišenih pogledih, poniževanjih… Naučila sem se, da preprosto stopim naprej.

Že mlada leta so me naučila, da nisem jokala, ko me je zapustil kdo, ki mi je bil center vesolja v mojih prvih zatreskanostih. Konec koncev, sem bila samo soseda tiste luštne, do katere je v resnici hotel priti. Ali pa razlog, da se je lahko pohvalil, kako je zmešal tisto čudaško.

Ljudje, ki so me prizadeli, ne obstajajo. Ne vidim jih. Ne spomnim se jih. In če jih srečam, po kakšnem čudnem naključju nekje na ulici, preprosto ob tem ne čutim ničesar. Kot zrak gredo mimo mene. Brez jeze, slabe volje ali bolečine. Ampak taka neobčutljivost pač zahteva čas. Včasih leto, včasih dlje…

In ko končno pridem do točke, ko bi lahko zaprla vrata in izklopila vse občutke, ne želim, da me kdo spominja, pod pretvezo, da je to dobro zame. Češ, da brez, da bi čutila ne morem živeti. Moja pot je, ki jo moram hoditi sama in s tistimi, ki so se skozi leta dokazali, kot zaupanja vredni. Tisti, ki so bili ob meni tudi pred slabim letom, ko sem se spraševala, če se je nebo sesulo name. Tisti, ki so ostali, ko so vsi drugi odhajali. Tisti, ki so mi ponudili objem in mi vedno in ob vsakem trenutku lahko namenijo zgolj besedo, pogled ali vsaj prijazen nasmeh. In ne, ni potrebe, da bi se spominjala razlogov, ki so pripeljali do vsega česar se nočem spominjati… Res ne. In priznam. Včasih je tako zelo lažje zamižati, kot pobirati koščke razbite samopodobe.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 21:07
Zapisano pod: Osebno
Kepica čokoladnega s snežinkami

Objavljeno 11.02.2013

Navodilo: Priklopi slušalke in klikni na povezavo: KLIK.

Nikoli nisem bila velika ljubiteljica zime. Zdela se mi je preprosto brez veze. Nisem videla lepote v ledu in snegu… Do letos.

Danes sem se odpravila v mesto z avtobusom. Ne zaradi tega, ker bi se bala voziti z avtom po zasneženih cestah. Daleč od tega. Pravzaprav uživam v tem. Šla sem zato, ker rada opazujem. Pripravila sem si svojih petdeset ali več najbolj romantičnih pesmi. Tistih, ki se jih že leta ne naveličam poslušati. Si nadela bele, puhaste naušnike. Tiste, ki so tako zelo primerne za snežni večer. Moje puhaste slušalke. In sem odšla. Uživam v tem, da nikoli ne vem katera pesem bo naslednja. In vedno znova se mi zdi, da prav tiste, ki pride že sto let nisem slišala. In ne, ne moti me, da je po cestah že toliko snega, da moraš paziti, kam stopiš, ker sicer lahko zdrsneš. In ne, ne moti me, da imam že čez nekaj minut mokre lase od snežink. Obožujem, ko me snežinke pikajo po nosu. Rada opazujem kako se vrtinčijo okrog cestnik svetilk z belimi kučmami. In mečejo bežeče sence na snežno preprogo. Ne, zaradi glasbe v ušesih ne slišim, kako mi škripa pod koraki, ampak čutim. In zaradi tega upočasnim korak. Čudno me gledajo mimoidoči. Vedno znova. Ker se nasmehnem oblakom in plesočim snežinkam in belim uličnim svetilkam. In da potrdim, da sem res malce nora. Ubrisana, pravijo naklonjeno moji prijatelji, si naročim še kepico čokoladnega sladoleda. S snežinkami, ki padajo po čokoladi in jo zabelijo z zimo. Tako, ki jo ljubim… In v slušalkah še naprej zvenijo Ain’t no Sunshine, Gira Con me, Wonderful Life pa It’s me… Vse tiste, za katere pravijo, da jih ne posluša nihče več, razen mene… In okušam čokoladni sladoled s snežinkami in se smehljam življenju…

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 21:31
Zapisano pod: Osebno
Nekdo nam je ukradel bonton

Objavljeno 29.01.2013

Nekdo nam je ukradel bonton. Ali pa smo ga tekom let založili v nek temačen, zaprašen kot in ga zdaj glodajo podgane. Vsaj tako se mi zdi včasih, ko opazujem v vso zlatnino ovešene dame, ki so si privoščile večer v operi ali gledališču. In gospode, ki so iz predala potegnili najljubšo kravato za tisti poseben večer. Ampak žal… Pri vsej žlahtnosti, dame in gospodje, včasih doma pozabite tisto najnujnejše. Bonton!

Da najlepšo arijo prekine zvonenje telefona se še vedno dogaja. Kljub temu, da je vedno pred vsakim koncertom, vsako predstavo, brez izjeme opozorilo, da naj obiskovalci izključijo mobilne telefone. Glej, saj je preprosto. Če ne veš kako ga utišati, ga ugasni. Popolnoma. Ali še boljše. Pusti ga doma. In nikar ne prikrajšaj nekoga, ki si je  - morda s težavo – privoščil nakup vstopnice. Mogoče je tebi vseeno, ker si jo dobil za darilo, ali pa si tam samo zato, da te vidijo drugi. Nekateri hodijo v gledališče, na balet, v opero tudi zato, ker to v resnici ljubijo. Res! Prisežem!

Debata o tem kdo je bolj prepričljiv, ne sodi med predstavo. Privošči si, če že moraš, obrekovanje med odmori. In ne… Tudi med kinopredstavo me ne zanima tvoje mnene o glavnem ogralcu. Če dovoliš, bi si ga ustvarila sama.

In, ko te bo naslednjič popadlo, da bi med poklonom, razmišljal o tem, da moraš čim prej do garažne hiše, ker boš sicer četrti v vrsti za ven, razmisli še enkrat. Ker s tem, da odideš – medtem, ko na odru še vedno stoji celotna zasedba umetnikov – pokažeš samo to, da si en navaden kreten. Se opravičujem za grobe besede. Ampak tako pač to vidim jaz. Popolno nespoštovanje do tistih, ki so mesece pilili tekst in živeli svojo vlogo. Popolno nespoštovanje tistih, ki smo uživali v predstavi. Arogatno in nespoštljivo obnašanje – prosim, res – pusti naslednjič doma.

In ne… To ni hipotetična situacija. To je samo moj odziv na dejansko dogajanje.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 16:09
Zapisano pod: Besnilo in Osebno in Slovenija in prebliski
Strah me je, da bi pozabila…

Objavljeno 12.11.2012

Pravijo, da so solze zdrave. Da bi jim morali pustiti, da si utrejo svojo strugo in očistijo bolečino. Jaz se solz bojim. Sprožijo preveč vprašanj. Preveč pozornosti. Ne morem odgovarjati na vprašanja, kaj je narobe, ker ne poznam pravega odgovora in se bojim pokazati, da sem včasih tudi jaz šibka. Ljudem se tako ali tako večinoma zdi, da nimam razloga za žalost. Da je moje življenje samo smeh in…

In potem, ko se nabere tisti cmok, ki grozi, da se bo razletel, kot preveč napihnjen balon, raje zadržim dih in ga držim tako dolgo, da v glavi nastane megla in omotica premaga solze.

Veš, kakšen dan je že skoraj v redu, potem pa pogledam na uro in se sestavijo enake številke in se spomnim, kaj sem si rekla takrat. V tistih trenutkih, ko sem te najbolj pogrešala. “Vsakič, ko bom videla enake številke, bom vedela, da si z mano.” Verjetno bo tako za vedno. Najbrž bom vedno, ko bom videla kaj lepega, pomislila, kako bi bilo tebi tudi všeč. In za vedno bodo ostale nekatere stvari tako povezane s tabo.

Pa vendar… Kljub temu, da vem, da si z menoj, me je strah, da bi te izgubila. Da bi pozabila zven tvojega glasu, ko si poklical moje ime. Da bi pozabila, kako si se nasmehnil ali kakšen odtenek sive se je lesketal v tvojem pogledu. In zato se včasih skrijem vase in si v glavi na replay vrtim nekaj stavkov. Da ne bi pozabila. Da premagam strah, da bi nekega dne izginil in se ne bi spomnila.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 18:44
Zapisano pod: Osebno
Kdaj začnejo ženskam poganjat brki?

Objavljeno 2.10.2012

Hej, resno… Danes sem razmišljala, da sem včasih,ko sem bila mula, vedno opažala starejše ženske z brki – ne govorim zdaj o tistih ruskih metlah pod nosom, ampak preprosto take komaj opazne brčice.  Mimogrede, a se spomniš, ko smo bili mulci, tam okrog petnajst let, in so se nam vsi nad dvajset zdeli stari.

“Ej, kdo pa je še bil tam?

“Mah, sosedova Petra, pa Anja, pa ena stara ženska.”

“Koliko stara?”

“Hmmm…. Enih trideset!”

Tak je bil običajen pogovor med mano in mojo mamo. Si lahko predstavljam, da ni bila presrečna nad mojo definicijo žensk nad petindvajset.

To so pač tista leta, ko nam je vse položeno na dlan. Ne potrebujemo kram za kožo, ličenje je še španska vas. Make je bil pač zame nekaj, kar je potrebno za zakrivanje posledic gravitacije.

In potem sem bila stara petindvajset in kreme so mi še vedno bile španska vas. Z rahlim začudenjem sem zrla v sodelavke, ki so neprestano vlekle neke vlažilne maže in pomade iz torbic. Se mi je zdelo, da tega še ne potrebujem. Make up je bil pač neka oblika trpinčenja in zabijanje dragocenega časa.

In je kaih pet let kasneje najstniška hčerka rekla moji prijateljici: “Mami, a se ti ne zdi, da si malo prestara, da bi brez make-upa hodila med ljudi.” Priznam… Streslo me je… Hm… A sem gre zdaj čas? In obletnica mature, ko večina prinese družinske albume s svojimi malčki in sem pomislila: “Presneto, so se pa postarale nekatere moje sošolke.”

In potem pridejo leta, tam krepko preko trideset, ko so vlažilne kreme nujno zlo. (Ali so nam to samo vcepile tv reklame?) In bog ne daj, da bi se od doma odpravila brez vsaj na hitro nanešene malce sence nad očmi. Ženska se zverzira, da to še na pol neprištevna, zaradi zgodnje jutranje ure, stori v pičli minuti. In medtem, ko je torbica pred leti vsebovala kup blokcov, svinčnikov, cd predvajalnik in kak cd, zdaj vsebuje vsaj ene vlažilne robčke, nujno kremo, za hude čase kako senčilo, lip glos in vsaj eno maskaro. In tiste, ki nismo ravno obsedene z zumbo, mambo, fitnesom in vsemi vrstami skupinskih vadb in vsaj tremi obiski fitnesa tedensko, opažamo, da se je okrog pasu nabralo nekaj odvečne kože. (Ja, ja, kar tolaži se, da je koža!)

Ampak še vedno vsake toliko pogledamo po facebooku svoje znanke, ki so po možnosti enako stare in naivno ugotavljamo, da se v resnici nismo toliko postarale, mar ne? Po možnosti vprašamo še svojo najboljšo prijateljico, ki je približno enakih let in seveda ona potrdi, da se niti malo nismo spremenile. Pustimo dejstvo, da je barvanje na mesec in pol nekaj tako nujnega, kot umivanje zob.

In potem se zgodi… Tadaaa… Izdajalska svetloba v avtomobilu, ko pred rdečo lučjo na semaforju še enkrat preveriš, če res zgledaš podobna ženski… Nekje na bradi je zrasla ena sama dolga dlaka. Saj ni, da bi jo opazil kdo drug, ampak – kje, hudiča, je pinceta za puljenje, ko jo človek življenjsko potrebuje? In potem se ti ves dan zdi, da vsak, ki s teboj spregovori samo eno besedo, gleda točno v tisto zoprno dolgo dlako, ki se je pojavila nekje iz niča. In… O, moj bog… Menda nisem že v letih, ko ženskam poganjajo brki in brada. In kaj hujšega kot to, da nekdo od nekje privleče staro fotografijo, nerejeno na stopnicah gimnazije… Nope, to nisem jaz. Ta oseba z napeto kožo in sijočimi očmi gotovo nisem jaz… Popolnoma nemogoče. Jaz sem vendarle ta odsev v ogledalu, ki ga gledam zadnjih x let. Pa saj se nisem spremenila, mar ne?

Jap… Čas je zabavna stvar… Zdi se, da včasih stoji na mestu in da živimo pač vsakodnevno rutino. Potem pa pokaže zobe in razgali tisto, česar si sami ne priznamo. Da nas gnete kot plastelina in da se naša lupina spreminja.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 14:58
Zapisano pod: Osebno
50 odtenkov mnenj

Objavljeno 30.09.2012

K temu pisanju me je pravzprav spodbodlo razmišljanje enega od treh – kot se je sam izrazil – penisoidov, ki so prebrali Petdeset odtenkov sive – in ostali živi. Eh, dragi moj, spravil si se prebirati knjigo, ki bi jo lahko primerjala z Danielle Stell ali Victorio Holt, primerno začinjeno z dobršnjo dozo seksa. Ok, no… Približno nekaj takega. Pač tipično žensko branje. Na njej bi prav gotovo moralo pisati: “Prepovedano za vse s penisi.”

Moški te knjige ne boste nikoli razumeli. Nemogoče je. Preprosto nemogoče. Ker če bi jo slučajno uspeli dojeti tako kot ženske, bi se končali vsi prepiri med tistimi z marsa in tistimi z venere. In končno ves ta razvrat, zapakiran v celofan, odišavljen s parfumom in posut z rožicami, lahko bere vsaka. Tudi tiste, ki sicer s strahom pogledujejo proti vratom, če se bo od kje prikazal kak far z žegnano vodo in začel izganjati hudiča v žepni izdaji. Mimogrede, a je v kaki cerkvi že stekla beseda o pohujšanju E L James?

Torej nazaj k moškim in nerazumevanju Petdesetih odtenkov. Za moške je vrhunec romantike prebiranje Avto magazina. In mnogi mislijo, da je romantika Vroči Kaj (a še sploh obstaja?). Predigra pri mnogih traja natanko toliko, kot traja slačenje po vojaško. (Brez zlaganja oblačil jasno). Dragi moški, ne vem kakšne pravljice so vam brale mame, ampak dekleta smo celo otroštvo poslušale o popolnih princih, ki rešujejo svoje dame iz težav. Razumejo vse neizrečeno, berejo med vrsticami, nam nosijo svet pred noge, znajo poslušati in nas potem obkladajo z ljubeznijo vse življenje. In nekje med vrsticami smo dojele tudi, da k tej brezpogojni ljubezni in “srečna dokler sta bila živa” paše tudi to, da bodo ti princi znali igrati na žensko telo, kot na dobro uglašeno glasbilo in da bodo iz nas izvabljali najlepše melodije poželenja. Da vas ni ob knjigi slučajno zaskrbelo, da ste slabi glasbeniki, ko se tako pridušate in posmehujete?

No, žal večina deklet prav kmalu spozna, da so princi izmišljeni in da je najboljši približek princa še vedno tisti, ki si ga izmisli kakšna z besedami vešča dama, ki prav tako sanjari o podobnem. Le da je E L James prestopila to mejo in dodala ščepec tistega o čemer se ni govorilo, je bilo tabu in je bilo preprosto prepovedano. Se pač ne spodobi govoriti in brati o seksu za lepo vzgojeno dekle, mar ne? Saj je vsem bralkam jasno, da je zgodba privlečena za lase, da je kup nenormalno nerealnih stvari – celo prelestni Adonisovski Christjan je, vsaj za moj okus – kakih deset let premlad – pa vendar je gospod Petdeset odtenkov najboljši približek vsega, kar bi si povprečno dekle želelo. In kjub 50 odtenkom zafunanosti gospoda Greya vseeno po forumih in kofetih razpravljamo, kateri igralec bi ga lahko upodobil. Pa se nihče ne zdi dovolj popoln. In tisti, ki se bo še spotaknil v to, da beremo slabo zapakirano pornografijo… Vi gledate še slabše zapakirano pornografijo. Zakaj pa nam ne bi bilo dovoljeno?

In ja, se strinjam. 50 odtenkov NI literatura za moške. Preveč bi izvedeli o ženski duši in mogoče bi se kdo še začel truditi. Kako bi pa potem lahko sitnarili drug čez drugega? ;) )

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 22:22
Zapisano pod: Osebno
Vprašanja brez odgovorov…

Objavljeno 4.09.2012

Ko bo ovenelo cvetje in bodo sveče dogorele, bo lažje razmišljati o vsem. Nekoč čez leta, ko bo samo še hladen kamen spominjal nanj. Vsaj domišljam si tako. Mogoče bodo slike bolj jasne, spomini kot prečiščen film. Ampak njegov nasmeh in glas bosta pa menda ostala kot večna melodija. Morda tudi zato, ker je toliko njega tudi v meni. Nisem zaman poslušala vse življenje, da sem kot on. Da je njegov nemirni duh tudi v meni. In da sem podedovala njegovo filozofijo, da so vsi ljudje dobri.

Po nekaj več kot štirih mesecih še vedno živim s kupom obžalovanj. Kaj če bi… Če bi ga še močneje objela vsakič, ko sem odhajala. Če bi mu večkrat povedala, da ga imam rada. Če bi dlje klepetala po telefonu in poslušala njegov glas… Če bi se kak dan namesto s seboj ukvarjala z njim… Če bi… Bi bilo drugače? Verjetno ne… Kaj pa če ne bi tistega petka, dva dni pred telefonskim klicem, odbrzela domov in se v solzah smilila sama sebi… Bi bilo drugače, če bi se tisto nedeljo odpeljala domov? Sva bila morda res tako povezana, da se nisem mogla postaviti na noge, da mi je srce utripalo v nekem čudnem ritmu in da mi je dih zastajal? Kdo bi vedel… Vem samo, da bo verjetno vedno obstajalo kup vprašanj brez odgovorov. Naprimer zakaj nas nihče ne pripravi na take klice? Zakaj so prve misli, ki se pripodijo, kot tornado, ki je pobral vso preteklost in jo začel premetavati, da se misli votlo odbijajo v neki čudni tišini. In zakaj se nenadoma začne porajati kup neumnih vprašanj, ki ne spadajo nikamor? Ki nimajo smisla? In zakaj sem se nenadoma zdrobila ob misli, da bo, ko smo zvečer odšli vsi, tam ostal sam? In kaj če se prebudi in ne bo nikogar ob njem? In zakaj v nekem trenutku ničesar ne čutim, v naslednjem pa se pomeša ves srd, ki ga premorem in vsa žalost, ki obstaja? In zakaj ni bil v vsakem trenutku ob meni vsaj nekdo od tistih, ki jih imam najraje? In zakaj nenadoma ne želim videti tistih, ki jih ni bilo tam v tistih najhujših trenutkih… In zakaj toliko pesmi spomni nanj in potem vsaka beseda, vsaka nota zareže v srce, kot topa britev in dolgo, dolgo boli… In zakaj je še vedno tako tuja tista zaplata zemlje in cvetja. Še vedno… Po več kot štirih mesecih…

Nocoj bi ti verjetno zavrtela tole… Ker vem, da bi bila obema všeč. In ne bi dejal, da je eno samo ropotanje… Vem, da bi ti bila všeč… Pogrešam te! Tako zelo, da se mi je pravkar srce razsulo na nešteto koščkov… Lahko noč, ati.

ZELIM TE NOCAS

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 19:52
Zapisano pod: Osebno in miks
Drobtine

Objavljeno 27.07.2012

Se spomniš,

ko misli sva tkala

iz “ahh-ov” in “ooh-ov”

in utripov srca.

Besede so tipale

slepe od ljubezni

se odbijale zmedene

včasih padle na tla.

Kot suh kruh drobile

so kakšen večer se.

Tipale in iskale

so pot do srca.

Potem so izgubile

v gozdu se v maju.

Nemočno molčeče

zdaj čakajo naju.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 10:36
Zapisano pod: Osebno in prebliski
Včasih…

Objavljeno 23.07.2012

Iz arhiva

VČASIH

Včasih se mi zdi,

da sem, kot tista lutka,

ki jo razvajen otrok

nemarno vrže na tla

in grobo potepta.

Včasih se mi zdi,

da sem samo obleka,

ki kar moraš jo imeti

in ne nehaš je želeti

a jo zavržeš kot smeti.

Včasih se mi zdi,

da sem navaden dan.

Tisti s soncem obsijan,

brez oblaka, brez dežja,

ki ga nihče več ne zazna

in le mine in gre stran.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 15:52
Zapisano pod: Osebno
Se srečava v sanjah…

Objavljeno 22.06.2012

Ravno dva meseca sta od tistega nedeljskega večera in usodnega telefonskega klica. In še vedno ne morem verjeti, da te ni več. Še vedno čakam na tvoj telefonski klic. In še vedno mi srce ne pusti, da bi tvojo telefonsko številko izbrisala iz imenika. Saj vem, da se “ati” ne bo nikoli več izpisalo na ekranu, pa vseeno. Preprosto ne morem.

Vem, da si z menoj. Obiščeš me v sanjah in v njih potujeva v neke povsem neznane kraje. In nedavno si me v sanjah peljal na ples. Tako kot na maturantskem plesu, ko je bil ples s starši in sem bila tako ponosna. Ti pa… Ne vem… Mogoče ganjen, ponosem, rahlo zadržan. Ampak bil je najin ples. Vedel si, kako sem rada plesala. Vedel si, kako sem se premnogo noči izmuznila iz hiše in v salonarjih in oblekici splezala po drevesu in se odtihotapila na ples.

Še vedno mi kdo reče, da si bil izjemna oseba in da je takih malo. In še vedno tako prekleto zaboli, ker mi preprosto še ni prišlo do živega. Ker preprosto še vedno ne verjamem, da so svečke, ki jih prižigam zate. Še vedno to počnem nekako v transu, kot da se naju ne tiče…

Pa lahko noč… Se srečava v sanjah…

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 23:17
Zapisano pod: miks
Še vedno te pogrešam

Objavljeno 13.05.2012

Čez nekaj ur bo natanko tri tedno od trenutka, ko mi je zazvonil telefon in se čez nekaj trenutkov znašel na tleh. Kako se soočiti s tem, da nekoga preprosto ni več, ko je njegova bližina še preprosto tako… Tako otipljiva, na nek način. Ko se na trenutke zdi, da ni nič drugače. Da je vse po starem. In potem kruta resnica zareže, kot top nož, da zaboli vsako vlakno telesa. Ni ga več. Ne bom več slišala njegovega glasu, pozno zvečer. Ne bom več videla njegovega večnega nasmeha. Ne bo me več objel.

Ne obsojaj me, če žalujem na svoj način. Ne obsojaj me, če nimam ves čas od joka pordelih oči. Zdi se mi, da mi je preprosto zmanjkalo solz. Sem pač taka, kot on. Ne razkazujem svojih občutkov in raje tiho jočem v sebi. Taka sem, kot on, ki je medtem, ko me je na poročni dan peljal pred oltar, samo molče mežikal. Kolikor pomnim je bil to edini dan, ko ni postregel s kakšno pikro pripombo.

Ne obsojaj me, če ne bom v temnih oblačilih. Sovražil je črnino. Ljubil je barve. Naj se ravnam po splošnih moralnih pravilih ali živim, ko bi želel moj oče?

Ne obsojaj me, če bom na ves glas poslušala glasbo. To je bil del njegovega življenja. Glasba ga je spremljala z radia na vsakem koraku. Tisti teden, preden je zaspal za vedno je vsak dan poslušal zadnji koncert na katerem sem nastopila.

In ne obsojaj me, če bom na trenutke zadržana in morda ne tista frfotava Darja, ki si jo poznal. Še vedno sem jaz. Samo malce sem se odmaknila. Preveč boleči so bili zadnji meseci. Preveč ljudi, ki mi pomenijo ogromno, je odšlo iz mojega življenja, da bi lahko ostala enaka. In morda nekoč, ko se mi ne bo več lomil glas, ko bom spet imela razlog, da zapojem… Me ne obsojaj, če bom vsako pesem namenila njemu.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 20:04
Zapisano pod: Osebno
Irska: Cork -Dublin

Objavljeno 11.05.2012

Smem tokrat čisto na kratko? Precej hladno deluje Cork. Malce brez duše in industrijsko. Mogoče je to vpliv vseh prijetnih obmorskih, podeželjskih mestec v prvem delu potovanja po Irski. Je pa njihova tržnica ena – tako pravijo – najlepših na Irskem. Pravijo, da je pravi Irski zaklad. Namesto zajtrka v hotelu ali v B&B-ju, tako priporočam zajtrk na tržnici. Čisto svež sendvič ali slasten kolaček.

Nato pa obisk nekdanjega zapora, ki je spremenjen v muzej in nazorno prikaže težko zgodovino Irske.

Na poti proti Dublinu je simpatičen postanek ob slikovitem gradu Rock of Cashel. Opozorilo: Parkiranje ob gradu je nesramno drago. Stane 4.5 evra na uro. Mogoče zato, ker se večina odloči samo za sprehod okrog gradu. In menda je ob vodeni turi, ki stane 6 evrov, moč videti bolj malo za zidovi gradu.

(Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 11:44
Zapisano pod: Foto in Potovanja
Irska: Kenmare – Cork

Objavljeno 7.05.2012

Se spomniš, ko sem bila majhna, sem vedno govorila, da bom vozila avtobus, ko bom velika. S seboj si me vzel na vse izlete. Morda sem videla več Slovenije kot mnogi. In najljubša igra mi je bila skrivanje med sedeži avtobusa, ki si ga parkiral kar na domače dvorišče. In včasih, ko se je zgodilo, da nisi prišel domov ob napovedani uri, sem sedela na stopnišču in čakala. Ni bilo važno koliko je bila ura. Tudi če je bila štiri zjutraj in je bil naslednji dan pouk. Dokler nisem vedela, da si na varnem doma, ni bilo sanj. (Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 21:38
Zapisano pod: Foto in Potovanja
Irska: Dingle – Kenmare

Objavljeno 4.05.2012

Saj veš, da si ne morem pomagati, da ti ne bi namenila nekaj besed. Preprosto preveč je vsega. Preveč lepih stvari in preveč spominov na vsakem koraku. Saj veš… Sanjava sem in romantična. In poslušam Chrisa De Burgha, kar mi nekateri skoraj očitajo kot greh. Ampak gre preprosto za to, da (ja, saj vem, da je rojen v Argentini), da sem si ob njegovih pesmih vedno predstavljala Irsko. In ja, kasneje sem izvedela, da je po rodu Irec. Kako bi sicer v svojih besedilih premogel toliko bogastva in toliko otožnosti. In ko mi v besedilih opisuje ruševine stare cerkve ali gradu, preraščene z bršljanjem… Ja, tudi to je Irska. Veliko tistih malih podeželjskih cerkvic je v resnici v ruševinah in poraščenih z mahom in bršljanjem. In Irska, tako pravijo domačini, ima največ gradov. Celo več kot cela Anglija. In plaže. Če bi bile le temperature malce višje, bi preprosto skočila v morje in se prepustila oceanu. Tako mamljivo je. Francozinja, ki si je v Dinglu odprla malo pekarno palačink je sicer dejala, da domačine nizke temperature ne ustavijo in da ima morje včasih poleti celo 16 stopinj. Sicer pa… Saj se spomniš. Otroci smo se v naši vasi prav tako pogumno namakali, takoj ko je Krka dosegla take temperature. In stari so v hecu dejali: “Kaj pa otrok ve, kaj je mraz.” (Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 21:10
Zapisano pod: Foto in Potovanja
Irska: Doolin – Dingle

Objavljeno 3.05.2012

Ves čas si z mano. Ko slišim ptičje petje naprimer. Ti bi vedel, kdo se oglaša. Morda bi mi celo vedel povedati, kje gnezdi. In ko se pred mano odstirajo čudoviti razgledi, pomislim, kako bi me spraševal kje je to.

Veš, nekoč sem nekoga vprašala, kakšno je irsko vreme. Odvrnil je, da naj si predstavljam najbolj nemogoč aprilski dan. In tak je povprečen irski dan. Vem, da bi me malce podražil, če mi je bilo potrebno, da me je napralo. In verjetno bi ti odgovorila, da živim približno tako, kot ti. Na polno. Tako nekako, kot si me včasih po kakšni neprespani noči z nasmehom drezal, ko sem na pol živa komaj spregovorila. (Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 09:13
Zapisano pod: Foto in Osebno in miks
Irska: Clifden – Doolin

Objavljeno 2.05.2012

Clifden je prestolnica polotoka Connamara. Narodni park je ena sama velika razgledna točka in za vsakim ovinkom se zgodi nov komplet “ahhh-ov in ohhh-ov”. Predvsem zaradi norih plaž. In če bi imeli morje nekih 15 stopninj več in ozračje kakih deset, se ne bi dalo upreti kopanju. Tako pa…

(Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 08:45
Zapisano pod: Foto in Potovanja
Irska: Sligo – Cliffden

Objavljeno 1.05.2012

Veš, kaj mi manjka? Manjka mi tvoj glas. To, da si me poklical ob najbolj nemogočih urah, ko sem bila na najbolj nemogočem kraju. Samo zato, da bi slišal moj glas in me vprašal, kako sem. Ni bilo važno kje sem. Doma, v tujini, na poti nekje ali na neki drugi celini. Zate čas ni obstajal. In ko pomislim, da mi nekje tu, na drugem koncu evrope ne bo zazvonil telefon in se na ekranu ne bo izpisalo “ati”, me raztrga. Ampak vseeno… Vsake toliko, čisto instinktivno preverim. Ne morem, da ne bi… (Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 10:09
Zapisano pod: miks
Irska: Belfast- Sligo

Objavljeno 30.04.2012

Saj pozabim za uro ali dve. Potem pa me začne dušiti, kot bi mi nek gromozanski krokar sedel na dušo.

Spomnim se, ko si mi pripovedoval, kje vse si se vozil. Takrat sem bila premajhna, da bi vprašala, kaj si videl, kako se ti je zdelo… Že to, da si mi govoril o deželah, ki jim niti imena nisem znala izgovoriti, je bilo, kot bi mi govoril o nekem drugem planetu.

Potem sem o vsem tem pripovedovala jaz. Ponavadi na hitro, ker ne znam opisovati krajev in raje pustim, da o tem govorijo moje fotografije. Veš ko so danes mimo mene brzeli zeleni griči, sem ti v mislih opisala vsakega posebej. Celo barvo sončne svetlobe, ki se je zlato zlivala skozi veje dreves. (Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 08:45
Zapisano pod: Foto in Osebno in Potovanja in miks
Irska: Dublin – Belfast

Objavljeno 29.04.2012

Vsakič, ko sem se odpravljala na pot si me spraševal, kaj rinem tako daleč. In moj odgovor je bil vedno enak: “in to mi pravi nekdo, ki je prevozil pol sveta.” In potem si dodal: “Kaj pa če letalo pade dol.” Injaz sem vedno znova odvrnila:”Še nihče ni gor ostal.” Tokrat mi nihče ni kel tega. Samo odšla sem. In srečno pristala. V Dublinu. (Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 09:42
Zapisano pod: Osebno in Potovanja in miks
Tik pred odhodom…

Objavljeno 26.04.2012

Ponavadi je bilo pakiranje nekaj prijetnega, vznemirljivega… Komaj sem čakala, da zaprem kovčke, zmečkam še plišastega rakuna v kak kotiček in se odpravim na pot.

Tokrat je drugače. Veselila sem se potovanja na Irsko, ampak… Je prav, da bi se ga še kar veselila? Je prav, da se bom nasmehnila ob zelenih gričih in se veselila slikovitih pokrajin? Je prav, da me bo igrivost zanesla v nebrzdan smeh? Je prav, da bom morda ob irski kavi za nekaj trenutkov pozabila?

Kup vprašanj, a nobenega odgovora. Le tiho vprašanje? Boš z mano? Boš gledal skozi moje oči? Boš pazil name?

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 21:00
Zapisano pod: Osebno