Nekaj dopustniških vtisov za dober priokus.

Skratka, med nekaterimi, priznam, lepo vzdrževanimi kletkami pogrešam prostor za čisto preproste avtohtone živali, kot je lisica, bober, dihur, podlasica… Zanimive bi bile vidre naprimer. Skratka, upam na bolje čase ljubljanskega Zoo-ja. Moram pa pohvaliti kmečko hišo v kateri si lahko človek ogleda pristne domače živali, kot je podgana, posteljna stenica, miši… Simpatično in privlačno narejeno. In jasno, otroški živalski vrt.

Iz navedenih razlogov, četudi nikoli tega ne izkoristim, si zadnja leta vedno omislim letno karto. Zaradi podpore namreč.

Nekaj dni kasneje je spet sedel na istem mestu. Odšla sem v bližnji foto atelje in kmalu je bila fotografija zanj pripravljena.  Odnesla sem mu jo med pavzo. Presenečeno jo je vzel  roke in po nekaj trenutkih samo rekel: “Pa to sem jaz!” In počutila sem se neverjetno. Ob izrazu na njegovem obrazu in presenečenju, ki ga je doživel…

Zanimivo je gledati svoje življenje, kasneje po dolgih letih, skozi drugačne oči. Malo bolj od daleč. Nekatere stvari, ki so se takrat zdele težke, se zdijo po toliko letih prav smešno neumne in drug, ki so se zdele takrat lahkotne, se zdijo, s starejšimi očmi, težavne. In včasih se prav sprašujem, kako mi je uspelo, da sem jih premagala.

Saj verjamem, da sem tudi jaz, tako kot vsa dekleta mojih let, preživljala pubertetniške popadke, ki so kravžljali živce mojim staršem, a sem vseeno bila drugačna od mojih sošolcev. Že v osnovni šoli, sem se, večino časa, raje držala zase. Niti nisem imela časa, da bi z njimi harala naokrog. Po šoli sem se dvakrat tedensko z avtobusom vozila v 25 kilometrov oddaljeno Novo mesto, na ure klavirja.

Nisem marala sošolcev. Preveč podivjani so se mi zdeli. Sovražila sem enega, ki me je vsak dan v šoli stisnil v kot in otipaval. Kako ogabno se mi je zdelo, pa vendar nisem mogla ničesar storiti. Pa tudi drugi niso. Takrat se pač takih stvari ni izpostavljajo, kot nekaj omembe vrednega. Vsak ljubi dan sem upala, da se bo nekaj zgodilo in mi ne bo potrebno v šolo.

V srednji šoli sem nekako hotela pasati zraven. V mestnem okolju je bilo jasno, da to nikoli ne bo povsem mogoče. Mestna mularija je bila nekaj superiornega, medtem ko smo bili “vozači” nižja kasta. Preprosto je bilo najlažje, da sem tisto, kar sem vedno bila… Prozorna punca, ki sicer ni povzročala nikakršnih težav v šoli, ni hodila na zabave, ni preizkušala tipičnih najstniških stvari, kot so cigarete in alkohol in po drugi strani, je tudi nihče ni videl. Ko so me na šolskem izletu pozabili v Benetkah, se nihče od tridesetih ni mogel spomniti, kdo manjka na avtobusu. Moj svet so bile knjige vseh možnih zvrsti in pravljice. Ja, pravljice. Prav zares. Tiste otroške o princesah, princih, zmajih in žabah… Romani o skrivnostnih gradovih. Moji idoli so bili liki, ki so v ljudeh vzbujali srh, zaničevanje, strah, a so bili globoko v sebi nekaj posebnega. In police s knjigami o hipnozi, paranormalnem, psihologiji…

Sčasoma sem se navadila biti nevidna. Ampak, ko sem poslušala svoje sošolke, ki so govorile o svojih prvih resnejših simpatijah, si niti v sanjah nisem predstavljala, kako se lahko nekdo nekomu prepusti na tak način. Strah me je bilo, da bi se mi kdo preveč približal. In strah tega, da bi me kdo ponižal. Bala sem se družbe, ker se mi je zdelo, da med vsemi tistimi labodi preveč izstopam, kot grdi raček, ki ga je nekdo postavil v napačen svet.

Biti zaljubljena je bilo nekaj najbolj bolečega, saj se je vedno končalo tako, da sem lahko samo molče opazovala, kako moja simpatija poželjivo pogleduje drugam. Svojo ljubezen sem usmerila v druge reči. Take, ki me niso mogle prizadeti. Glasbo in radio. In oboje je postalo tako neločljiv del mojega življenja. Nisem se znašla med dekleti. V pogovorih o fantih, oblekah in barvi šminke, se preprosto nisem znašla. V prvem bendu nisem bila dekle. No, bila sem dekle. A ne v zapeljivi obleki, ampak v srajci s kravato. Nisem hotela izstopati…

Ne vem kdaj sem se začela spreminjati. Ne vem, kdo me je začel spreminjati. Verjetno vsi po malem. Zdaj sem drugačna, čeprav se med ljudmi še vedno ne počutim čisto lagodno. Vedno pomislim: “Kaj če sem neumno oblečena? Kaj če se mi bo kdo smejal? Kaj če bom rekla kaj neumnega?” A sem se naučila sprejemati tako kot sem. Po malem samotarsko, po malem čudno in po malem polno nasprotij. Saj si rečem: “Kakor hočeš, to sem jaz. Vzemi ali pusti,” a ni čisto tako preprosto. Ljudje smo vendarle socialna bitja, ki nam je mar, kaj si drugi mislijo o nas. Vsaj malček. Tudi tisti, ki to na sveto vedno znova, zanikajo.

Ps: Ta zapis nikakor ni namenjen temu, da bi se komurkoli smilila, ali dajala občutek, da se smilim sama sebi…

Sedel je na istem mestu. Prav vsak dan je bil tam. Ob štirih, da ne bi slučajno česa zamudil. To je bil njegov vsakodnevni ritual. S kozarcem piva ali mineralne vode se je nasmihal znancem in z njimi spregovoril nekaj besed. Opazila sem ga, ko me je enega teh dni pogledal z nasmeškom. V beli srajci z rdečo kravato in črnim suknjičem je mirno slonel na masivni pivniški mizi. Ne vem, kaj me je gnalo tistega dne. V nekem trenutku sem stopila z odra in odšla do njega. Brez besed sem mu ponudila roko. Odličen plesalec je. In prvo, kar je spregovoril z mano, je bilo: “To je tako lepo…”

Gospod je star 96 let in njegovo življenje je še vedno polno dogodkov, ljudi, glasbe… Pripovedoval je, da je med vojno igral harmoniko. Ne za denar, ampak za košček kruha. Zadnja leta je sam. Njegova žena je pred leti, po dvanajstih letih hude bolezni umrla. Bil je njen mož, prijatelj in predvsem negovalec. Z mano je obujal spomine na dni, ko sta potovala po Evropi sama, z avtodomom, katerega fotografijo še vedno nosi v denarnici. In zdaj… Zjutraj odide od doma in se do večera, včasih do zadnjega tramvaja potika po mestu.

Zadnje dni je ostajal dlje. Ne samo do šestih, dokler je bila glasba. Odšel je po mestu in se na večer vrnil nazaj. Kot je dejal ob slovesu, ko sva si izmenjala naslove, je te zadnje dni živel za popoldneve v Wolfu in za tiste redke trenutke, ko sem posedela za njegovo mizo in mu v polomljeni nemščini včasih v odgovor povedala nekaj besed. Kot je v nekem trenutku dejal: “Vem, da ne razumeš vsega, kar ti govorim, razumeš pa jezik ljubezni. In ta je tista, ki vrti svet.” Ni dejal, da se MORDA vidimo ob letu osorej. Dejal je, da se zagotovo vidiva. Pri njegovih šestindevetdesetih letih.

Pogled skozi steklena vrata se odpira na cesto po kateri švigajo tramvaji in avtobusi, po reki se vsake toliko zapelje ladja, ki prevaža turiste. V popoldanskem soncu se iskri Limmat in v temačno pivnico meče redke žarke svetlobe. Ta prostor prepojen s cigaretnim dimom je ta teden moj svet.

Ob štirih popoldne pridejo. Točni kot švicarska ura. In če bend točno ob uri ni na odru s prvimi takti, že pogledujejo na kazalce. Že leta zahajajo sem. Pozibavat se ob evergreenih in Avsenikovih Golicah, pa Slovenijah in Murkah… Vedno isti obrazi, vsako leto bolj pomečkani…

Kradla sem duše, kot bi se izrazil violinist v orkestru v katerem tudi igram… »Kradeš duše,« me vedno opozori, ko skačem naokrog s fotoaparatom. In ja… Kradla sem duše skozi ogledala z reklamnimi napisi… Da ne bi koga preveč vznemirila.

Sivolasa babi si je, tako kot vsak dan, ko pride, iz tedna v teden, iz meseca v mesec, naročila Coca colo, sklenila posušene dlani in se zazibala. Morda v neke daljne sanje, ko se je še pozibavala v njegovem objemu.

Stara mama si je nadela pisano srajčko, si naročila pivo, prižgala cigaret in prepevala stare poznane melodije.

In nek starejši par je doživljal neko pomlad držeč se za roke, medtem ko sta si delila poljubčke…

Lahko noč, Slovenija… Utoni v prijetne sanje. Mavrične, bi dejal moj prijatelj…

Vsakič, ko grem v Zürih, že vnaprej vem, kaj si bom kupila. Standardni nakupi. Diddlmaus rokovnik (pri nas jih še vedno ne prodajajo) in nekaj foto revij. Practical Photography je edina tuja, ki sem jo odkrila v Sloveniji, pa še to samo na pumpi ob Celovški. Tukaj pa pravi raj, kar se tiče tega. Jah, je le veliko mesto. In ja… Jasno »Second Hand CD Shop« čez cesto tudi nikoli ne izpustim. Prava zakladnica. Za zbiratelje predvsem.

Danes sem znova ugotovila, da se stalno držim glavnih ulic. Do jezera in nazaj, do štacjona in nazaj. In, presneto, še vedno mi ni uspelo priti do njihovega slavnega pokopališča Flunten, kjer naj bi bil pokopan tudi James Joyce. Ampak, kot je dejal nekoč moj dober prijatelj, mrtvi počakajo. Menda, da je eden bolj impresivnih britofov. Morda mi pa tokrat uspe.

In še alkoholna statistika. Pet ljudi, 95 Jägrov (19 rund potemtakem), 35 izpraznjenih, 60 še neodprtih. Ok, da razložim. Navada tukaj je, da gostje v pivnici za glasbeno željo, ali preprosto zato, ker jim je glasba všeč, častijo bend…

Pa lahko noč, Slovenija…

Še nekaj obožujem pri teh velikih mestih. Hauptbanhoff… Glava postaja v mesto. Toliko različnih obrazov, ras, ljudi… Vrvež sestavljen iz vsega možnega. Trgovinica pri trgovinici in prava paša za oči…

Vedno nasmejan gospod nekih 75 let v temno sivi obleki, z rdečo kravato je ob njemu ljubem valčku nerodno zavrtel obilno gospo srednjih let. Sivi lasje, počesani na prečo, so mi nagajivo zlezli na čelo.

Dani še vedno poje postrani. Ne, to pravzaprav ni štos. Dani je poba blizu štiridesetih, ki je po starših podedoval ogromno vsoto denarja in so dnevi, ko v pivnici pusti tudi do tisoč frankov. Vedno ko prepeva ali vriska se njegov obraz razleze v čudno grimaso. Pač usta odpira samo na eno stran.

In Martin še vedno klofa po mizi totalno brez ritma. Nič novega pravzaprav.

Pa lahko noč Slovenija…

Ej, sicer pa je Švica postala še bolj domača odkar imamo tudi mi slavne vinjete. Tik za mejo torej nakup vinjete in opazovanje švicarskega polža, ki je napak parkiral.

In še polžek od blizu.

Nekaj pokrajine fotografirane kar iz avtomobila med vožnjo.

In nato Zürich. Tole mesto po toliko obiskih res že diši čisto po domačem.