Kategorija:
Hvala za krila
Danes je dan drugačen… Kot bi se celo vesolje umirilo in zlilo v nekakšno harmonijo. Kot bi se vse stvari poklopile v nekaj magičnega… Hvala vsem, vsemu, kar mi daje krila… Privoščim nekaj sonca.
Slike iz sanj in Shostakovichev valček
Včasih pride kakšen dan, ko sicer zunaj sije sonce in ko globoko modrino umitega neba razbijajo puhasti oblaki in bi dan bil lahko popoln, pa ni… Morda je kriva polna luna - spet se zgovarjam nanjo - morda naporen vikend, ki je za mano, ampak nekaj prav gotovo je. Nekak težak občutek negotovosti visi na […]
Ne dotikaj se me, prosim!
Ne maram migrene, ki me prebudi in potem, kot najbolj zvesta prijateljica ostaja z mano ves dan… In med prepevanjem se zdi, kot da mi po glavi nabija orkester tolkal… Ne, tablete ne pomagajo. Nobene pravzaprav. Jemljem jih samo zato, da ne bi kdo kdaj rekel, da nisem poskusila je tudi na tak način pregnati. Ne […]
Glasba iz druge sobe
Hodniki so ostali prazni. Vsi so odšli. Razigrani glasovi so utihnili in mešajoči se zvoki instrumentov so izzveneli, samo harmonija tonov iz starega razglašenega pianina se je prikradla od nekje… Poskakovala je med stenami, se lovila v podboje vrat in se odbijala od zaprtih oken… Kot hipnotizirana sem se odpravila za melodijami polnimi čustev… Sedel je […]
Nekaj čudnega je v zraku
Prisežem, da je. Samo nisem še ugotovila, kaj. Popada me nekaj med besnilom, depresijo, brezvoljnostjo in evforijo. Strašno neugodna mešanica za, sicer precej uravnovešeno, osebo. Ok, glede na to, da sem ženska, sem že po osnovnih nastavitvah lahko malce nagnjena k čustvenemu ravnovesju. Ampak, prisežem, da je res nekaj čudnega v atmosferi. Nenadoma se mi […]
Pogled z nekega drugega sveta
Tale zapis bo čisto avtobiografski. K razmišljanju me je vzpodbudila včerajšnja predstava. Briljantina v Križankah. Zabavna, igriva, smešna, pa vseeno polna realnega življenja, ki ga prikazuje na lahkoten način. Najstniške težave, ljubezen, strah… Vse to je bilo tudi del mojega življenja… Zanimivo je gledati svoje življenje, kasneje po dolgih letih, skozi drugačne oči. Malo bolj […]
Nekaterih ljudi se ne da pozabiti
Nekateri ljudje so tako posebni, tako drugačni, da pritegnejo s svojo energijo, s pogledom, nasmehom… Nekaj je na njih, kar se je izklesalo skozi leta. Sedel je na istem mestu. Prav vsak dan je bil tam. Ob štirih, da ne bi slučajno česa zamudil. To je bil njegov vsakodnevni ritual. S kozarcem piva ali mineralne vode […]
Mesto bogatih
V Zürichu te na ulici ne bo ustavil brezdomec in te prosil za nekaj drobiža. Redko kje vidiš ulične glasbenike, ki bi za golo preživetje igrali na ulici. Je nekaj določenih mest, kjer človek lahko zasliši glasbo, je nekaj posebnežev, ki pred bari ob spremljavi tamburina, izvajajo razne akrobacije (kapoera se mi zdi, da se […]
Tudi slavni umirajo, mar ne?
Na vrhu Züricha, se med drevesi razprostira slavno pokopališče Fluntern. Skrito za negovanimi živimi mejami in visokimi drevesi. Ko človek stopi skozi vrata, nima občutka, da je prišel na pokopališče, temveč v velik botanični vrt. Med bujnim cvetjem stojijo v senci skrite klopice. Nad glavo prepevajo ptiči, ki imajo po drevesih razobešene ptičje krmilnice in […]
Ujeti v spomine
Predstavljaj si staro, s svetlo rjavim lesom opaženo pivnico. Po stenah visijo ogledala z reklamnimi napisi. Na mizah so kartonasti p,odstavki za kozarce z reklamami za pivo. Pod stropom visijo veliki vrči za to priljubljeno pijačo. Temačno in nakičeno. Novo leto je tu celo leto. Pogled skozi steklena vrata se odpira na cesto po kateri švigajo […]
Danes se mi ne gre
Le še nekaj ur in se bomo napokali v kombi, potem pa via Zurich. Devet ur vožnje, če bomo zelo pridni. Nekako se mi ne gre. Ni prava atmosfera danes. Nocoj bi se preprosto zvalila v svojo posteljo in sanjala… Tako pa… Zunaj je nevihta. Sicer jih obožujem, danes pa mi vzbuja srh. Ne maram […]
Prihodnji teden bom bolj pridna
Priznam, da zadnje dni precej zanemarjam blog. (Kriva sem, kriva!) Nočni program na Radiu 1 mi zanekrat jemlje še izredno veliko časa in energije, poleg vsega pa prihodnji teden odhajam na dopust in je potrebno pred odhodom postoriti še cel kup reči. Fotoaparat in računalnik odhajata z mano v Zurich in obljubljam, da bom dnevno poročala […]
Pisalo se je leto ‘93
Pisalo se je leto 1993, ko je takrat še najstnica poklicala na komaj nekaj mesecev staro lokalno radijsko postajo v Novem mestu z idejo, da bi bila tonska tehnica. In tako se je začelo tistega davnega leta. Od nekdaj mi je bil radio medij, ki mi je neznansko privlačil. Ne televizija, ne. Radio. Njegova neposrednost […]
Rahlo otožno
Tisti, ki me poznajo vedo, da ne trgam cvetja. Ne prenesem pogleda, na nekaj, kar mi pred očmi umira. Ne prenesem, da se nekaj, nekoč tako živega, spreminja v organski skupek mrtvih celic. Če me še tako zamika, da bi si kakšen svet odnesla domov, se nekako premagam in ga pustim, da ostane tam, kjer […]
Rumeno, ki te ljubim rumeno
Ste se kdaj peljali po cesti in se vam je nenadoma oko ujelo v nekaj prostrano rumenega? Se vam je zdelo, da če bi stopili v tisto rumeno prostranstvo in se skrili vanj, da vam svet ne bi mogel do živega. In bi potem, ko bi vse grdo minilo, iz rumenega morja stopili sladki in […]
Samo, da so okoli mene duše…
Še enkrat sem zjutraj stopila v stare prostore. Ni bilo nikogar, ko sem, po svoji stari navadi, hotela zaklicati: “Kdo bo kavo?” Tri ure samevanja. No, skoraj. Še ena duša je bivala z mano v hiši. In zdaj končno… Nov delovni prostor, svetle stene, nova miza… Vse diši po novem. Zvoki. In to koliko zvokov. […]
Še zadnjič…
Še zadnjič sem sedla za mizo, ki je ujela na svoja lesena ušesa toliko besed in toliko misli. Slišala je klepetanje deklet o vsem možnem. O tem, kako so moški nemogoči, pa vendar ne moremo brez njih. O sladkih pogledih in skrivnih nasmeških. Lovila je skrivnosti, ki jih morda ne ve nihče. Še zadnjič sem sedla […]
Povest o Mali in Veliki ladji
V Smaragdnem morju sta živeli dve ladji. Velika ladja je živel v Hobotničnem zalivu. Vsak večer ji je sonce za lahko noč poslalo žareč poljub. Mala ladja je živela na drugem koncu morja v Sipinem zalivu in za dobro jutro jo je sonce pobožalo s prvimi jutranjimi žarki.
Z njim ne slišim glasbe
Nekoč mi je neka psihologinja rekla, da sem oseba, ki ima neprestano, celo med spanjem, vse pod kontrolo. Sebe in stvari okrog sebe. Skušali so me naučiti tega, da bi se kdaj odklopila, sprostila, odpočila, ampak brez uspeha. Zdelo se mi je, da se mi bo v trenutku, ko bom nepazljiva, nekdo preveč približal […]
Si ti moj angel?
Na svetu je toliko resnic, kot je ljudi. Z vseh strani nas bombardirajo s pravili, zakoni, religijami, prepričanji. Si lahko človek ustvari svoje mnenje? V kaj naj verjame? V duhove? Morda. Nihče ni še dokazal, da obstajajo. Prav tako nihče ni dokazal nasprotnega. Verjeti ljudem, ki trdijo, da so jih srečali? Hm… Kaj, če je […]
Nekoč je bila tam stara hiša
Madonna je v neki pesmi prepevala “This used to be my playground”. Tako sem se počutila danes. Pot me je vodila mimo stare osnovne šole (nedaleč stran zdaj stoji povsem nova, svetla in barvita). Tam sem spoznavala prve vrstnike in si nabirala znanja v stari čitanki z Ivom in Ano.
Nostalgija
Pravijo, da je nostalgija človekovo najmočnejše čustvo. Morda je res, morda je pa kriv drmagnum s svojo objavo. Doma pri mojih starših sem se spet zakopala med stare porumenele fotografije. Mnoge posnete krepko pred mojim rojstvom. Ah, kaj mojim… Krepko pred rojstvom mojih staršev.
Tvoja in moja perspektiva
Čudna bitja smo ljudje. Uveljavljamo svoj prav, tudi takrat, ko morda na tihem vemo, da se motimo. In mnogokrat se zgodi, da vidimo samo svojo plat zgodbe, samo svoj prav. Verjetno smo v začetku vsi taki, potem pa se skozi leta spreminjamo in oblikujemo. Življenje nas, kot reka svojo strugo, oblikuje iz dneva v dan. V […]
Molitev zate…
Zvečer, tik pred spanjem, zaprem oči in prosim… Prosim angele, da pazijo na vse tiste, ki jih imam rada. Da pazijo na vso ljubezen v mojem srcu.
Drugo mi pač ne preostane…
Nedavno tega se je Iztok razburjal zaradi mailov, ki jih je prejel kot odgovor na povabilo na svoj blog. Mnogi smo pritrjevali tistim, ki so mnenja, da se pošiljati elektronsko pošto na n različnih naslovov in vsi so vidni, res ne spodobi. Mojo najboljšo prijateljico že nekaj časa izobražujem v to smer, ampak se žal […]
Skriti kotički
Medtem, ko ste nekateri lovili snežinke in merili višino snežne odeje, sem jaz nabirala cvetje. Stalo me je nekaj razbolelih mišic, potolčenega kolena, nekaj ur šepanja in veliko lepih trenutkov.
Moji trenutki
Nekje med oblaki in trdnimi tli, bi se zvila. Na tisto meglico, ki se navsezgodaj zjutraj, ko se še sonce ni prebudilo, kot bel dim vleče po barju… Ko me ima vsakič, ko se pred peto zjutraj peljem v službo, da bi se ustavila in stekla vanjo…
Marioneta
Mavrična me je navedla k razmišljanju… Ne morem si kaj, da ne bi hrepeneče pogledovala skozi od umazanega dežja zapackano okno in si želela ven… Na zrak, na mraz… Da bi končno začela izpolnjevati svoje želje. Nenehno se mi dogaja zadnje čase, da razmišljam, kako sem živela včasih, ko mi ni nihče postavljal omejitev. Nihče govoril […]
Ne razumem ptičev…
Ne razumem ptičev, ko v tistem mrazu že navsezgodaj zjutraj žvrgolijo po drevesih. Kot da je sredi belega dne. Ob uri, ko jaz se ne dojemam sveta okoli sebe. No, pravzaprav ga dojemam v nekem meglenem, neresničnem občutku. Vsakič znova se vprašam, kako mi uspe najti avto, potem obvoznico in se celo brez večjih incidentov […]
Ob pol petih zjutraj
Saj priznam, da je res malce noro, da človek ob pol petih zjutraj, kot nor pritiska na sprožilec. Če se je pa tako lepo zastirala in odstirala… Kot navihana nagajivka se je poigravala z meglicami oblakov, tik nad obzorjem. Malo preden je zašla.
