Besede so težko orožje

Objavljeno 14.02.2017

Včasih se postavim pred ogledalo… Tisto pregrešno stvar, ki so jo babice prezirale. Češ… Nekaj grozno grdega je, če si si všeč… Poznam to.

No, in tako se včasih postavim pred ogledalo in iščem. Iščem na sebi nekaj lepega. So to oči? Ah ne… Premajhne. Čudne barve. Niso obrobljene z gostimi dolgimi prepalnicami. Niso mandljaste in zgovorne. Je to nos? Kaj pa vem. Nič posebnega. So to ustnice? Morda… Niso jezno tanke ali neprestano ukrivljene v jezno grimaso? Lasje morda? Ne… Čudne barve hojevega medu… Nekam čudno kodravi s karakterjem vrbe žalujke. Nasmeh? Ja, nasmeh morda. Nasmeh je čudovita kulisa, ki sem jo dodelala skozi leta. Tudi takrat, ko skriva žalost, deluje vesel.
To je moja zgodba… Iskrena.
Pred leti sem dobila prošnjo, če bi bila pripravljena odgovoriti na nekaj vprašanj lokalnega časopisa. Iz tistih krajev, kjer čas teče drugače. Kjer vsak pozna vsakega. In seveda vsak tudi obrekuje vsakega. Konec koncev, kaj bi pa človek drugega počel v dolgih zimskih večerih, ko hiše dišijo po sveže pečenih piškotih. “Ne bo vam prijetno,” sem odgovorila.
“Pa vseeno.”
“Prav, pa vseeno…”

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

Ta objava še ni komentirana.

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !