Kje so palčki in vile?

Objavljeno 13.05.2015

Tisti čas v letu, konec aprila in začetek maja je čas, da potešim svoj nemir in se odpravim raziskovat. Nove dežele, druge kulture, nove ljudi. Zgodila se je Anglija. In tako zelo je dišala po spominih. Na Irsko. Na zelene klife in veter. Na solze in tesnobo… Preveč sta si podobni. Prav tako je nekaj pravljičnega v njeni zelenosti in nizkem severnem soncu. Skoraj lahko zagledaš palčke, ki se skrivajo za stoletnimi kamni in vile, ki se skrivajo za drevesi… Neko posebno energijo ima sever. Nekaj neoprijemljivega, kar pomirja. Nekaj, kar razmplamti domišljijo in ji da krila. Se ti zdi, da ne znaš več sanjariti? Hej… Pojdi na sever. Spusti svoje sanje navezane na pajčevino visoko pod nebo in jim dovoli, da dobijo krila na neusmiljenem severnem vetru. Uporabi časovni stroj in se za dan preseli v neko drugo stoletje. V čas, ko ura ni bila neusmiljeni priganjač, ampak statusni simbol. Preseli se v čas, ko je vse, kar so ljudje storili odrejala narava. Ko so melodijo dneva dirigirali sonce, luna, zvezde in veter… Tam lahko to storiš… Za trenutek zapreš oči, ko te severni veter z morja neusmiljeno biča po obrazu in ti pušča slane brazgotine in spustiš v misli vse tisto prepovedano. Vse tisto, čemur se sicer tako zelo upiraš, ker se ne spodobi. Taka je Anglija. Prisili te, da umiriš dih in prenehaš hiteti. Ker hitijo oblaki in ti v nekaj urah postrežejo z vsemi letnimi časi. Taka je… Posebna. Z nešteto melodijami jezika. S Shakespearom in Romeom in Julijo.

Anglija je tudi dežela, ki ne premore dobre skodelice kave, po mojih izkušnjah. Medtem, ko angleži popijejo 165 miljonov skodelic kave. Dnevno. Če slučajno naročiš sadni čaj, mora natakar vsaj dvakrat v skladišče, da preveri, če ta čudna zadeva sploh obstaja. In mimogrede, z naročilom sadnega čaja, si prislužiš pogled v smislu: “Pravkar si oskrunil našo največjo svetinjo.”  Angleži skušajo oponašati francoske pekarnice, pa jim nekako ne uspe. Kot pravi prijatelj, so se uspeli približati Dunajski pekarni. In, ne, to ni kompliment. In če sem ravno pri francozih… V nasprotju z občim prepričanjem, so bili angleži tisti, ki so izumili šampanjec. Točneje izumil, ga je izdelovalec ciderja – ki je, mimogrede,  med najbolj priljubljenimi pijačami v Angliji – v 17. stoletju. In še malce bolj čudno… Prvo “Fish and Chips” restavracijo je odprl židovski imigrant, konec devetnajstega stoletja.

Anglija je tudi dežela, kjer reko ne prečkaš čez most, ampak se pelješ pod njo. Skozi tunel. Je dežela v kateri je več kokoši, kot ljudi. Za vse te angleške zajtrke je res potrebnih veliko jajc. In najbrž je tudi več ovc, kot ljudi. Sodeč po prostranih zelenih pašnikih.

Anglija je dežela tradicije. Kar se odraža na vsakem koraku. Ne samo v univerzitetnih mestih, kjer se zdi, da se je čas ustavil pred nekaj stoletji, ampak tudi v vaseh. Hiše, krite s slamo, gradovi, cerkve. Stara pokopališča, ki delujejo pozabljena od sveta in škripajoči podi v sobah prenočišč. Vse je ostalo nekje nostalgično ujeto v pajčevino časa.

Pojdi… Pojdi si napolnit dušo s pravljicami.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

1 komentar za 'Kje so palčki in vile?'

  1.  
    22.07.2015 | 10:38
     

    Kar vleče me v te kraje. Prečudovite slike z dušo!

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !