V dobro medsosedskih odnosov

Objavljeno 5.08.2013

Lepo je živeti na vasi, kaj ne? Nekaj tako idiličnega je povezanega z besedo vas. Sopomenka za razumevanje, pa pomoč. Pod besedo vas se nepoznavalcu zdi, da se skrivajo dišeči kotički ob žuborečih rekah. Pa vonj po sveže pokošenem senu. Ćrički ob večerih in na miljone zvezd, ki jih ne skrivajo luči javne razsvetljave. Pa ključ pod predpražnikom, ker ti ni potrebno skrbeti, da bi kdo slučajno nepovabljen vstopil v tvojo hišo. Pa soseda, ki ima za vaške otroke vedno kak piškot ali sveže skuhan mlečni riž. Pa saj malo je to res… Sem živela tam. V tisti vasici, ki ima trideset hiš in sosedo, ki je imela odličen mlečni riž. Pa hladen gozd, kjer je ati nabiral gobe, ki nam jih je potem pripravil z jajci iz gnezd na senu. Pa zvezd, ah, koliko je bilo zvezd.

Ampak vas ni samo to… So tudi obrekljive sosede, ki pridušeno izmenjavajo zadnje govorice – precej prenapihnjene – ob vaški mlekarni. So tudi sosedje, ki so na videz brezbrižno, ob kozarcu domačega špricarja navrgli – kar tako, kot da klepetajo ob vremenu – “A vaša je bila pa z unim mulcem iz dolnega konca včeraj na Kolarjevem kozolcu?” “Ne, naša je bila pa doma, ker je pekla piškote,” je odvrnila mama. Kot, da ni nič. Kot, da bi iz se hotel potolažiti – ker je njihova pri šestnajstih stala pred oltarjem – da so vse enake. Živeti na vasi pomeni, da nimaš skrivnosti. Kot nekakšna kolektivna zavest je. Ko sosed zaorje spomladi, sledi vsa vas. Ko sosed zakurblja kosilnico, nenadoma nastane strašna kakofonija kosilnic. Ko sosed prde… Strašno zasmrdi… (tale je bila zato, da ni vse tako resno) Skratka, vsak o vsakemu ve vse. Tudi, če v resnici ne.

Živeti na vasi pomeni tudi, da se najde kak psihotičen, na videz prijazen možak, s puško in lovsko licenco. In potem izgine nemški ovčar Samo, pa leta kasneje Medo, pa sosedov Reks… Psi, ki so si pač privoščili kak izlet od doma. Tam čez vaška polja so stekli k ljubici, ker jim je uspelo zrahljati verigo ali spodkopati pesjak. Pa niso to popadljivi, podivjani psi… Domači ljubljenčki, ki mulcem dovolijo, da jih vlečejo za dlako in jih uporabljajo namesto konjička. Potrpežljive živali s toplim pogledom, ki sosedovemu psu izmaknejo posodo s hrano ali privlečejo k hiši kak copat. Ampak vedno se je našel lastnik malce požvečenega copata. Brez hude krvi in zamer. Ampak, ko je izginil Rex, ni nihče ničesar rekel. V dobro medsosedskih odnosov. Samo neka praznina je ostala, ko je gospodar zasul jamo s prestreljenim truplom. Tudi, ko je obležal Samo, ni nihče ničesar rekel. Samo še ene tople oči so ugasnile in ostale zasute pod prstjo. Otroci slišimo tudi tista šepetanja, ki jih starši skušajo skriti pred nami, da nas ne bi prizadeli. In razumemo mnoge stvari, za katere odrasli mislijo, da jih ne. Ampak saj veš. Nihče ni ničesar rekel. Vse v dobro medsosedskih odnosov… Konec koncev pač… Kdo lahko karkoli dokaže?

In izginil je Bučko. Mala, črna zverinica. Dolgonogi šprinter z močnim karakterjem, sem mu rekla. Kar naenkrat se je pojavil in ostal. Potem, ko je naš stari dvajsetletni borec omagal. Potem, ko je mama po smrti atija ostala sama. Kar prišel je in ostal. Kot bi hotel reči: “Saj vem, da ne morem nikogar nadomestiti, ampak znam imeti rad.” Zverinica z žalostno zgodbo. Zapuščena potem, ko jo je lastnica preprosto odpeljala nekaj deset kilometrov stran in odvrgla kot vrečo smeti v neki vasi. “Nočem ga več,” je dejala, ko je mama čipiranega kužka hotela vrniti, ker se ji je zdelo, da bi lastnik simpatično bučo hotel nazaj. In tako je ostal. Na veselje vseh. Moje mame, vnučkov… Igriv in trmast. In ga je premagala ljubezen. Ni bil vajen verige. Ampak v času, ko ga je narava preprosto preveč medla, je moral pretrpeti tudi to. Uspelo mu je nekega dne, da je pobegnil… In ga je pot, tako kot mnoge pred njim, gnala čez vaške vrtove. In na enem od teh je našel svoj počitek. S kroglo. Njegova ovratnica s smrtkoti, kot so rekli otroci, se je zaprašila z zemljo med sosedovim krompirjem. In njegove nagajive oči so za vedno izgubile sijaj. Si je to zaslužil? Si kateri koli kuža to zasluži? Ne… Ampak, a bo kdo kaj storil? Ne verjamem… Saj veš. V dobro medsosedskih odnosov. Pa, da ne bo kakšnih zamer. In da ne bi kaj skazilo življenje v tisti ljubki naselbini, ki se ji reče vas. Ker tam je pač vse lepo in idealno, kaj ne?!

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev za 'V dobro medsosedskih odnosov'

  1.  
    6.08.2013 | 23:10
     

    So tudi drugačne vasi. Take, kjer se kao dobrososedski odnosi končajo ob prvi taki/podobni grozljivki. Po vaseh je tudi strup za podgane zelo popularen. In marsikateri, ki se je priselil v vaško idilo, bi z njim tudi ptiče utišal.

  2.  
    Druga plat medalje
    10.08.2013 | 01:25
     

    Tisti divji zajček, ki je še do prejle jedel svežo travico, je očitno ničvreden spak. Ki ga prosto gibajoči pes za hec raztrga, ker se v njem prebudi lovska strast. Pa tisti pikasti bambi, srnin mladiček tudi. Kaj je pa tacal razno po tistem gozdu, kjer svoje morilske pohode opravljajo hišni ljubljenčki. Kosovo gnezdo na nizkem grmovju. Kar naenkrat glasen živžav lačnih mladičkov potihne. Si je ljubljenček vzel čas, da jih malo razmesari. Veliko hodim po naravi in največje težave imam vedno s prosto potepajočimi se vaškimi psi, ki “nikoli ničesar ne naredijo”. Ki imajo “tople očke”. Ki se spuščeni spremenijo v zver in tehtajo ali bi napadli tujca, ali ne. Ko pa pride še sosedov in sta dva, sta pa že mini krdelo. Takrat pa se vsak hec konča. Pa tudi nasploh je neverjetno, kako se po napadu vedno najde pripročen izgovor, da se je ljubljenček prvič v svojem življenju strgal. In to največkrat kar naprej enim in istim lastnikom. Vsakič prvič. Pa ne govorim o konkretno vašem psu. Govorim na splošno o vseh prostogibajočih se vaških psih. Kakršnih imate kot vidim, v vaši vasi precej. Tisti lovec je ravnal nedopustno. Ravno tako, kot so ravnali nedopustno lastniki Medotov, Rexov in vseh ostalih. Pa mimogrede, na nogi imam doživljenjski spomin na prostogibajočega vaškega psa, ki se je menda s toplimi očkami želel le ženiti. Zakaj je ženitev opravil s zobmi na moji nogi, pa ne vem. Pa ne vem, če se je strgal prvič, ali neštetotič. Je popolnoma vseeno. Mi je pa sicer tudi mimo, da imajo ljudje v 21. stoletju še vedno pse privezane na verigah. Za ograde v vaši vasi še niso slišali?

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !