Mesta, ki nočejo umreti

Objavljeno 7.05.2013

Takole potovanje ni za tiste, ki bi se radi naspali in si odpočili. Zgodnje jutranje prebujanje, lovljenje sončnih vzhodov, iskanje prenočišč pozno zvečer, milje in milje ceste in ure in ure vožnje. Zdi se mi, da podočnjake čutim že tam nekje pri vratu. Pa saj je preprosto… Če se človek privleče na drugo stran planeta, hoče izkoristiti vsak dragoceni trenutek.

In najbolj dragoceni trenutki so tam nekje v odročnih, od sveta pozabljenih kotičkih puščav. Mesteca, ki preprosto nočejoo umreti in se življenja oklepajo z zadnjimi močmi. Ta mesteca z došo in preteklostjo so nekoč pred časom že proglasili za klinično mrtva, pa jih je nekaj navdušencev, nekaj tistih, ki ne izgubijo upanja, obudilo nazaj v življenje. Eno takih mestec je prav tam kjer teče originalna prva čezameriška cesta Route 66. Oatman je raj za motoriste – menda jih v visoki sezoni mesto prepelje tudi do 3000 dnevno. In raj za osle. Ti so tam še iz časov, ko so jih rudarji preprosto pustili, da tavajo sami po ulicah zapuščenega mesta, sami pa so pobrali svoje cule in odšli naprej. Za njimi so ostala samo še žalostna pročelja praznih hiš, opuščeni rudniki in nekaj osličkov, ki so se pač znašli, kot so se znašli… Zdaj so ceste polne na pol divjih oslov, ki so se skozi leta, ko so mestece oživili, navadili fehtariti turiste za pest koruze. In hiše so polne spominkov in glasov. Če prideš ob pravem času, se ti lahko zgodi, da se boš moral izogibati zablodelim kroglam iz pištol. Ulični boji so tam še kako popularni. A brez skrbi, niso nevarni. Vse za zabavo turistov pač.

Še nekaj več duše ima Jerome. Pod gorskim prelazom gorovja Black Hills se skriva. Malo boemsko mestece, ki diši po domačih čokoladnih minjonih in božanskih na odprtem žaru pečenih hamburgerjih… In ko se sprehajaš med starimi hoteli, nekoč javnimi hišami in restavracijami se od nekje zasliši Al Greenova – Let’s Stay Together v izvedbi lokalnega benda. Tam ima ta pesem prav poseben zven. Tak, da ti požgečka dušo in vzburka nekaj čudnega tako globoko v tebi, da je želja po tem, da bi za trenutek sedel in si privoščil kozarec lokalnega piva, tako neustavljiva, kot bi ti jo v misli vcepil sam hudič. Morda so pa krivi duhovi tistih, ki so tu ostali še dolgo potem, ko so rudniki prazno zevali v svet in so hiše zahale tihe in brez glasov.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

Ta objava še ni komentirana.

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !