Objavljeno 22.04.2013

Zdajle… Prav zdajle v tem trenutku, leto nazaj, je zazvonil telefon. Menda bo to edini datum, ki si ga bom kdajkoli zapomnila. 22.4.2012. Tako prekrasno sestavljen iz tako prekrasnih številk, da še mojemu “Monku” v glavi zaigra srce. Pa vendar tako trpek. Tako poln spomina na temačno deževno nedeljo, ki mi ni pustila dihati. Nedeljo, ko sem komaj držala glavo pokonci. In nedeljo, ki me je na koncu udarila z največjo macolo, kar jih je našla v stari zaprašeni kleti. Zamahnila je s tako silo, da sem videla vse galaksije tega vesolja. Zamahnila je s tako silo, da mi je otopilo vse čute. Da nisem vedela ali naj jočem ali sedim in poslušam glasno bobnenje v ušesih. In tako sem obsedela na tleh, poleg telefona, ki se je razletel vse naokrog in razmišljala, če je slučajno to bobnenje zvok srca, ki se trga… Ne, nisem pozabila tvojega glasu. Niti tvojega pogleda. In vestno vzdržujem zapuščino sarkazma in cinizma, ki sta postala najina igra besed. Merjenje moči včasih. In, ne, kljub moji nesposobnosti, da si zapomnim kak datum, tega ne morem pozabiti. :(

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

Ta objava še ni komentirana.

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !