Glasna tišina

Objavljeno 7.04.2013

Lažejo! Prisežem! Lažejo tisti, ki pravijo, da po določenem času nekatere stvari nehajo boleti. E, pa ne! Mogoče za nekaj časa človek pozabi in se nekako zamoti s kupom opravkov, ki si jih navleče v življenje, da mu ja ne bi bilo potrebno razmišljati in se ukvarjati s seboj. Ampak potem – nekateri so pač mnenja, da fašeš, ko je to potrebno – se zgodi nekaj, kar odpre staro rano in nesramno po njej potrese sol. In zapeče. Zapeče, ko sam hudič. In se začneš smiliti sam sebi in bentiš čez ves svet. In te ima, da bi treskal z vrati, metal kamenje in kričal. Do onemoglosti. Do tega, da bi glasilke preprosto položile svojo delavsko knjižico na mizo in dale odpoved. In potem bi samo še srce nemo ždelo v kotu z občutkom, da ga bo razgnalo od občutkov, ki si jih pred časom uspel spakirati v najmanjši možni kovček in si ga zaklenil z veliko ključavnico in ključ zabrisal – kolikor je dala moč – čim dlje… Občutki butajo v ušesih, kot veliki valovi v neurju. Veke pa ječijo pod pritiskom solz. Ne, nekatere stvari ne nehajo boleti. Nekateri spomini se samo potuhnjejo pod mizo, kot maček, ki si ga nakregal in si zdaj s sabo vestjo liže kožuh in užaljeno pogleduje z rumenim pogledom. Taki so spomini. Nemarno jih natuliš, ker pečejo in jih naženeš nekam, potem pa bolščijo vate vsakič, ko pogledaš v tisti temni kot. Saj ne veš, da so tam. Ampak slutiš. Oh, kako slutiš. In točno veš, da se bodo ob vsaki možni priliki prihuljeno privlekli od nekje in rjoveli na ves glas… In potem… Ko bo popustil tisti jez v očeh in se bodo solze zvalile in poplavile… in bo srce utrujeno nehalo bobneti, bo ostala samo tišina. Taka tišina, ki bo zaznavala vse. Nešteto ptičev, ki prešerno žvrgolijo. Vsakega posebej. Tisto letalo, ki nekje nad oblaki mirno reže razdalje. Korake na pesku. Avto s pokvarjenim auspuhom (ja vem, da obstaja pravilni izraz v slovenščini) nekje tako daleč, da ne moreš določiti smeri. Ljudi, ki šepetajo in se ti zdijo tako zelo glasni. Vse se nenadoma zmeša v nekakšno nadležno kakofonijo. In samo filmi v glavi se vrtijo naprej… Občutki, ki so obstajali. Sreča, ki je minila. Vonji in zvoki. Besede in glasba. Dotiki in objemi… In drobne radosti, ki se ti zdaj zdijo tako posebne, takrat jih pa nisi niti opazil… “Ah, ti moja mandželi”, bi nekdo zamahnil z roko in se nasmehnil. In nekdo drug bi dejal: “Vse se bo nekoč uredilo.” Ampak veš, nekatere stvari se ne uredijo. Za nekatere stvari je prepozno. Za to, da bi ti včeraj povedala, da sem srečna in žalostna hkrati, je prepozno. Samo obžalovanje ostane. In misel: “Zakaj nisem delila s teboj več sebe? Zakaj?” Ker je bilo pretežko. Ker je težko priznati svoje napake. Ker nisem želela, da me vidiš razočarano ali žalostno. Ker sem bila pač tvoj otrok. In otroci s starši ne delijo vsega. Tudi, ko odrastejo ne…

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

1 komentar za 'Glasna tišina'

  1.  
    Dedi
    7.04.2013 | 23:34
     

    Preprosto: 5 let: oče ve vse, 8 let: oče ve veliko, 12 let: oče vsega ne ve, 14 let: oče ne ve nič, 16 let: oče je nula, 18 let: oče nima pojma, 25 let: oče nekaj ve, 35 let: vprašam očeta, preden se odločim, 45 let: vprašam se, kaj bi zdaj oče mislil, 60 let: moj oče ve absolutno vse, 65 let: želel bi, da bi bil oče tu, da bi mi dal nasvet. Resnično pogrešam tega človeka

    Ann Landers, “Wake Up and Smell the Coffee!”

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !