Vprašanja brez odgovorov…

Objavljeno 4.09.2012

Ko bo ovenelo cvetje in bodo sveče dogorele, bo lažje razmišljati o vsem. Nekoč čez leta, ko bo samo še hladen kamen spominjal nanj. Vsaj domišljam si tako. Mogoče bodo slike bolj jasne, spomini kot prečiščen film. Ampak njegov nasmeh in glas bosta pa menda ostala kot večna melodija. Morda tudi zato, ker je toliko njega tudi v meni. Nisem zaman poslušala vse življenje, da sem kot on. Da je njegov nemirni duh tudi v meni. In da sem podedovala njegovo filozofijo, da so vsi ljudje dobri.

Po nekaj več kot štirih mesecih še vedno živim s kupom obžalovanj. Kaj če bi… Če bi ga še močneje objela vsakič, ko sem odhajala. Če bi mu večkrat povedala, da ga imam rada. Če bi dlje klepetala po telefonu in poslušala njegov glas… Če bi se kak dan namesto s seboj ukvarjala z njim… Če bi… Bi bilo drugače? Verjetno ne… Kaj pa če ne bi tistega petka, dva dni pred telefonskim klicem, odbrzela domov in se v solzah smilila sama sebi… Bi bilo drugače, če bi se tisto nedeljo odpeljala domov? Sva bila morda res tako povezana, da se nisem mogla postaviti na noge, da mi je srce utripalo v nekem čudnem ritmu in da mi je dih zastajal? Kdo bi vedel… Vem samo, da bo verjetno vedno obstajalo kup vprašanj brez odgovorov. Naprimer zakaj nas nihče ne pripravi na take klice? Zakaj so prve misli, ki se pripodijo, kot tornado, ki je pobral vso preteklost in jo začel premetavati, da se misli votlo odbijajo v neki čudni tišini. In zakaj se nenadoma začne porajati kup neumnih vprašanj, ki ne spadajo nikamor? Ki nimajo smisla? In zakaj sem se nenadoma zdrobila ob misli, da bo, ko smo zvečer odšli vsi, tam ostal sam? In kaj če se prebudi in ne bo nikogar ob njem? In zakaj v nekem trenutku ničesar ne čutim, v naslednjem pa se pomeša ves srd, ki ga premorem in vsa žalost, ki obstaja? In zakaj ni bil v vsakem trenutku ob meni vsaj nekdo od tistih, ki jih imam najraje? In zakaj nenadoma ne želim videti tistih, ki jih ni bilo tam v tistih najhujših trenutkih… In zakaj toliko pesmi spomni nanj in potem vsaka beseda, vsaka nota zareže v srce, kot topa britev in dolgo, dolgo boli… In zakaj je še vedno tako tuja tista zaplata zemlje in cvetja. Še vedno… Po več kot štirih mesecih…

Nocoj bi ti verjetno zavrtela tole… Ker vem, da bi bila obema všeč. In ne bi dejal, da je eno samo ropotanje… Vem, da bi ti bila všeč… Pogrešam te! Tako zelo, da se mi je pravkar srce razsulo na nešteto koščkov… Lahko noč, ati.

ZELIM TE NOCAS

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

Ta objava še ni komentirana.

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !