Irska: Kenmare – Cork

Objavljeno 7.05.2012

Se spomniš, ko sem bila majhna, sem vedno govorila, da bom vozila avtobus, ko bom velika. S seboj si me vzel na vse izlete. Morda sem videla več Slovenije kot mnogi. In najljubša igra mi je bila skrivanje med sedeži avtobusa, ki si ga parkiral kar na domače dvorišče. In včasih, ko se je zgodilo, da nisi prišel domov ob napovedani uri, sem sedela na stopnišču in čakala. Ni bilo važno koliko je bila ura. Tudi če je bila štiri zjutraj in je bil naslednji dan pouk. Dokler nisem vedela, da si na varnem doma, ni bilo sanj.

Še vedno rada potujem, saj veš. Nekatere dežele, ki jih obiskujem, si imel v malem prstu. In razmišljam, kako si jih doživljal ti. Si se spraševal, kako izgleda, ko je sončna, medtem ko je nalival dež? Jaz sem se. Na poti iz Kenmara v Cork, me je ves čas spremljala misel, da mora biti ta dežela tako čarobna, da človek prav čaka od kje se bo prikazala kakšna vila. In morda bi s kotičkom očesa ujela tistega navihanega rdečelasega irskega škrata v zelenem. Deževalo je vso pot. Čarobne obale so se oblekle v tančico megle in skrivale sijoče lepote za kapljami dežja. In ko prisluhneš tišini polotoka Beara, se skozi dežne kaplje sliši samo še blejanje ovc.

Tam čisto na koncu polotoka stoji stara, zarjavela gondola, ki še vedno vozi. Nekaj ur dnevno prevaža ljudi in živino iz polotoka Beara do otoka Dursey, ki v dolžino meri dobrih 6,6 km, v širino pa le dober kilometer in pol. Ob sončnih dnevih je odlična priložnost za kaki dve uri dolg sprehod po otoku. Mimogrede, kolo ne pride v poštev. Z gondolo ga namreč ni možno prepeljati. Za ljubitelje ptic in kitov je otok pravi raj, pa tudi kakšen delfin sem in tja najde pot v lokalne vode.

Ozke ceste polotoka so pravi izziv za ljubitelje hitrosti in ravno v tem času je potekal really. Izogibanje številnim avtomobilom po ozkih cestah je bilo pravi izziv.

Takole ob dežju se zdi, da se je življenje po nekaterih malih mestih ustavilo. Samo nekaj osamljenih duš strmi skozi okna v deževen dan in čaka na sonce. Kako večje mestece sicer premore nekaj življenja. Ampak ravno toliko, da ima naključni mimoidoči občutek, da tam še nekdo živi.

Na poti nazaj pa se cela zbirka norih razgledov naniza tudi na poti preko prelaza Healy, kjer se kamorkoli seže pogled zlivajo mali potočki, slapovi in rečice. In se zvokom ovc in šumenju dežja, pridruži še žuborenje vode preko kamenja.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

Ta objava še ni komentirana.

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !