Irska: Doolin – Dingle

Objavljeno 3.05.2012

Ves čas si z mano. Ko slišim ptičje petje naprimer. Ti bi vedel, kdo se oglaša. Morda bi mi celo vedel povedati, kje gnezdi. In ko se pred mano odstirajo čudoviti razgledi, pomislim, kako bi me spraševal kje je to.

Veš, nekoč sem nekoga vprašala, kakšno je irsko vreme. Odvrnil je, da naj si predstavljam najbolj nemogoč aprilski dan. In tak je povprečen irski dan. Vem, da bi me malce podražil, če mi je bilo potrebno, da me je napralo. In verjetno bi ti odgovorila, da živim približno tako, kot ti. Na polno. Tako nekako, kot si me včasih po kakšni neprespani noči z nasmehom drezal, ko sem na pol živa komaj spregovorila.

Dan se je zbudil tak. Otožen, temačen, cmerav… Vetroven, kot bi se vsi bogovi vetra zbrali na letnem simpoziju in tekmovali, kdo bo močnejši. Ni bilo volje, da bi se odpravili takoj na klife. Bili pa smo tako zgodnji, da nas je lastnik lokalnega bara v Liscannorju kar malo postrani gledal, ko smo naročili kavo. Verjetno smo mu podrli dnevno rutino. Na splošno se irci zbujajo precej pozno. In če slučajno izraziš željo po zajtrku pred deveto, te gledajo skoraj kot popolnega čudaka. Mimogrede… Na Irsko se ne splača nositi dežnika. Pri vetru, ki je običajen za večino dežele, lahko z njim kvečjemu poletiš. Napralo te bo pa v vsakem primeru.

Ampak kljub klavrnemu začetku dneva se je po kakšni uri pokazalo sonce. (Si imel kaj zraven? ;-) ) in Cliffs of Moher so se pokazali v vsem svojem sijaju. Kljub vetru ni bilo preetiranega mraza. Temperature so se namč povzpele do presenetljivih 12 stopinj. Osupljive so stene. Osupljive so kolonije Puffinov, oziroma Mormonov, ki gnezdijo na stenah previsov. Pri vsem tej veličini preprosto ostaneš brez besed. In. Svoji klasični navadi, sem namesto kje hodim, gledala vsepovsod drugje. Tako kot si me včasih dražil, ko si me še – neuspešno – skušal vzgojiti v gobarko, da ne najdem jaz jurčkov, ampak najdejo oni mene. Ej, še vedno sem brezupen primer. Nerodna, vihrava in neprevidna. In presnete stopnice so se znašle na napačnem kraju. Moja noga pa prav tako. Pa je šel filter objektiva v franže. Saj veš, načeloma iz tega ne bi delala drame. Šla bi naprej. Tokrat pa… Tokrat sem pomislila, kako si vedno z občudovanjem gledal moj fotoaparat in s ponosom vsakič povedal, da imam tvoje gene. Ne, ni me bolelo koleno. Ne v resnici. Bolelo me je srce.

In kot se je nenadoma pokazalo sonce, se je nenadoma tudi skrilo za oblake. In ko smo se peljali proti polotoku Dingle, nas je spremljalo temačno vreme. Še najlepša plaža izgubi sijaj.

Šele zvečer, ko smo se pripeljali v glavno mesto polotoka, v mesto Dingle, je nebo nehalo jokat. In ljubko mesto je dobilo tisti pravi podeželski sijaj. Nekaj otožnega je v tej deželi neizmerno prijaznih ljudi. Balade lokalnih tradicionalnih pevcev sežejo v srce, čeprav opevajo samo lokalni pristanišče. Na drugi strani pa, ko se zaprejo vrata pivnice in svet ostane zunaj, se razživijo srca v pristnih pivskih pesmih, ob kozarcih irskega piva. In takrat žalost pobere svoje kovčke in počaka v temačnih kotičkih mesta na nov dan.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

1 komentar za 'Irska: Doolin – Dingle'

  1.  
    13.05.2015 | 12:22
     

    [...] dežele, druge kulture, nove ljudi. Zgodila se je Anglija. In tako zelo je dišala po spominih. Na Irsko. Na zelene klife in veter. Na solze in tesnobo… Preveč sta si podobni. Prav tako je nekaj [...]

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !