Očetu v slovo

Objavljeno 24.04.2012

Prišel bo dan, ko bodo solze presahnile in prišel bo dan, ko bodo zbledele fotografije spominjale le še na srečne trenutke. Na trenutke, ko je s ponosnim glasom poudaril, da so doma vse štiri njegove punčke. Kljub temu, da mu je marsikdo kdaj v šali dejal, da se mu je v želji po sinu nabralo otrok, smo vse vedele, da mu pomenimo vse na svetu in da nas čuva kot punčice svojega očesa.

Bil je človek, ki je s smehom reševal težave in ko je moral na katero povzdigniti glas je to raje prepustil svoji ženi. Bil je človek, ki je sredi mesta pustil odklenjen avto in doma na stežaj odprto hišo,ker je verjel, da so vsi taki kot on. Pošteni in dobri. Vedno je našel trenutek za vsakega človeka. Pa naj bo to naključni mimoidoči, ki se je samo slučajno znašel na poti mimo hiše, ali pa nekdo, s katerim je preživel že včerajšnji dan. Časa za soljudi mu ni bilo nikoli žal in ga je imel vedno na pretek, pa čeprav je zaradi tega moral kakšno neodložljivo obveznost preložiti na jutri. Ob vikendih so izpod njegovih izurjenih rok vedno zadišale najboljše žemljice in vsaki je spekel posebno pletenico. Ko pa se je vračal z vsakodnevnih voženj, smo njegove hčerke nestrpno pričakovale, da končno zaslišimo zvok avtobusa, ki je parkiral pred hišo, saj je v tisti modri halji z nasmehom na obrazu prinesel vrečko češenj. In ob večerih, ko nas je spravljal spat je bila njegova najljubša grožnja, da nas bo vse »PREBUNKAL, PRELUBČKAL, PA SPAT DAL«, čeprav v resnici niti v sanjah ne bi dvignil roke nad katerokoli.

Sanjaril je o svojih glasbenicah, tudi sam je namreč oboževal glasbo in ni mu bilo težko, ko je eno ali drugo s čelom, violino ali kupom not na motorju vozil na avtobus za v glasbeno šolo. Morda je prav zaradi njegove ljubezni do glasbe SVETA NOČ odmevala tudi s hišnega zvonca. Bila je pač edina pesem, ki se jo je naučil zaigrati na domače orgle. In ob večerih, ko je padla tema, je s svojim daljnogledom opazoval nebo in nas učil, kje je kakšno ozvezdje. Tudi čez dan je bil daljnogled njegovnajzvestejši spremljevalec. Človek pač nikoli ne ve, kje se najde kakšen privlačen razgled. Rad je fotografiral in na podstrešju je še leta potem, ko mu je njegov fotoaparat zalilo morje, hranil kup črno-belih fotografij, ki jih je sam obarval z akvareli. Nikoli se ni naveličal pripovedovati svojih zgodb iz otroštva in mladosti in njegove hčere se jih nikoli nismo naveličale poslušati. Imel je bogato zakladnico pripetljajev, ki so govorile o sršenih, vevericah, polhih in podobnih stvareh, ki so lepšale svet v letih njegove mladosti. Bil je človek, ki je življenje zajemal z veliko žlico in niti za trenutek ni okleval, če se mu je zdelo, dabi lahko s čimerkoli razveselil katero od svojih punčk. Celo svojo ženo je, če se mu je zazdelo, da je preveč slabe volje, okepal na domačem dvorišču, ali pa jo kot žakelj naložil na rame. Spominov je dovolj za vse življenje. Tu, v vsakem trenutku spomina bo ujet tudi on, ki je včasih čisto potiho, kot da bi se zmotil rekel: Rad te imam, veš! In kot je nekoč zapisala neka izjemna pesnica in pisateljica: Ne dragi, nisi umrl, Le v večnost si odšel pred nami Ne dragi, nisi umrl, Med nami si kot svetla brv. Tvoje Punčke.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

12 komentarjev za 'Očetu v slovo'

  1.  
    Živa
    24.04.2012 | 21:26
     

    Darja, sožalje tebi in tvoji družini!

  2.  
    25.04.2012 | 08:54
     

    Lepo napisano in doživeto. Njegov lik vam bo vedno v oporo.Pa naj bo še tako hudo, z očetom, ki ga nosite v srcu, se boste vedno pogovorile ali zatekle v njegov objem. Pa četudi ga ni več med živimi.

  3.  
    Aljaž
    25.04.2012 | 11:17
     

    Draga Darja!

    Danes sem prvič na tvojem blogu, pa za začetek takale novica. Zares, hudo mi je, da si izgubila svojega očeta, kateri ti je bil, vrjamem, več kot oče. Bil ti je prijatelj in največji zaupnik obenem.

    Sam se izgubil očeta že kot dveletni fantek, pa imam še sedaj, po 17. letih nanj lepe spomine, ki so mi jih kot otroku pripovedovali drugi. Ohranjam lepe spomine drugih. Ti boš imela svoje spomine nanj in svoje spomine na trenutke, ki sta jih preživela skupaj!

    Naj ti ostanejo lepi spomini nanj, on pa te bo pazil in gledal nate iz Nebes! Moje iskreno sožalje tebi, tvojima sestrama in mami!

  4.  
    26.04.2012 | 00:27
     
    IZTOK GARTNER

    Iskreno sožalje ob izgubi očeta. Ko minejo solze, ti bodo ostali lepi spomini, saj je bil, kot berem, krasen človek.

  5.  
    27.04.2012 | 06:11
     

    Ne veš kako srečna si, da lahko imaš tako lepe spomine, v tem minljivem svetu.

  6.  
    3.05.2012 | 09:14
     

    [...] čas si z mano. Ko slišim ptičje petje naprimer. Ti bi vedel, kdo se oglaša. Morda bi mi celo vedel [...]

  7.  
    4.05.2012 | 21:10
     

    [...] veš, da si ne morem pomagati, da ti ne bi namenila nekaj besed. Preprosto preveč je vsega. Preveč lepih stvari in preveč spominov na [...]

  8.  
    7.05.2012 | 21:38
     

    [...] Se spomniš, ko sem bila majhna, sem vedno govorila, da bom vozila avtobus, ko bom velika. S sebom si me vzel na vse izlete. Morda sem videla več Slovenije kot mnogi. In najljubša igra mi je bila skrivanje med sedeži avtobusa, ki si ga parkiral kar na domače dvorišče. In včasih, ko se je zgodilo, da nisi prišel domov ob napovedani uri, sem sedela na stopnišču in čakala. Ni bilo važno koliko je bila ura. Tudi če je bila štiri zjutraj in je bil naslednji dan pouk. Dokler nisem vedela, da si na varnem doma, ni bilo sanj. [...]

  9.  
    12.11.2012 | 18:46
     

    [...] Verjetno bo tako za vedno. Najbrž bom vedno, ko bom videla kaj lepega, pomislila, kako bi bilo tebi tudi všeč. In za vedno bodo ostale nekatere stvari tako povezane s [...]

  10.  
    Darja
    5.02.2013 | 12:43
     

    Darja,

    ne vem kdaj sem nazadnje prebrala nekaj tako lepega in kdaj sem tako v bit začutila kakšno sporočilo. …. in veš, vem, da preprosto nikoli ne boš pozabila.

  11.  
    22.04.2013 | 21:16
     

    [...] in razmišljala, če je slučajno to bobnenje zvok srca, ki se trga… Ne, nisem pozabila tvojega glasu. Niti tvojega pogleda. In vestno vzdržujem zapuščino sarkazma in cinizma, ki sta postala [...]

  12.  
    8.09.2013 | 23:26
     

    [...] Veš, danes je bil eden tistih dni. Ko sem preprosto podlegla nekakšni melanholiji. Morda je bila kriva tista pesem na radiu. Prav tista, ki si jo vrtel na stari zguljeni kaseti v avtobusu, medtem, ko sem ti pomagala pospravljati in sem tekala po prehodu med sedeži. Morda je pač bil tak dan, ko je nekaj čudnega uspelo zlezti skozi razpoke oklepa. [...]

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !