Življenje povprečnega razmerja

Objavljeno 27.01.2012

A kdaj razmišljaš o tipičnem poteku nekega znanstva?

Najprej boječe tipaš in opazuješ. Se bojiš narediti korak naprej, ker ne veš kakšna bo reakcija na drugi strani. Počasi se dogaja, da se dva planeta opazita. Si sem in tja prečkata tirnico. Čisto slučajno. Kot da se ne bi v resnici zgodilo. Tako hinavsko na hitro se vse zgodi, da v začetku niti ne opaziš, da se je kaj zgodilo. Potem nenadoma postaneš pozorna na neka čudna naključja, ki so vse bolj in bolj pogosta.

In potem nekega dne, si dva podata roko… Skleneta neko zarisano pot, ki jima je dana… Boječe izmenjata nekaj besed, si pošljeta kakšno elektronsko pošto, sčasoma morda sms. In nekdo si zaželi, da bi se ta ringlšpil zavrtel hitreje. In nekdo se trudi na vse pretege pritegniti pozornost drugega. Z vso konjenico pridivja pred zaprta obzidja drugega in toliko časa buta po vratih, da ta drugi končno spusti most čez varovalni jarek.Vojska nato neumorno oblega grajsko gospo. Ne spi. Ne jé. Ne čuti utrujenosti… Vse dokler…

Nenadoma zmanjka municije s katero je dolgo časa  obstreljeval zavarovani grad… Maili postanejo vse redkejši, sms-i se izgubljajo v mikrokozmosu, telefonski klici postajajo obremenitev… Oblegovalec ima nenadoma ogromno dela, ki ne dopušča niti sekunde časa, boli ga glava, je preutrujen, se sooča s travmami iz otroštva, je v nekem paralelnem svetu, se išče, ima psihične težave…  Tišina nato najprej traja dan, potem dva, potem teden in nazadnje mesece, leta… In potem, če povzamem Grega Behrendta in Liz Tuccilo: Draga moja, mu pač ni do tebe!

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev za 'Življenje povprečnega razmerja'

  1.  
    U.
    27.01.2012 | 17:32
     

    hahahaha. Hud zapis. Pa še kako prekleto resničen.

  2.  
    Andrej Ok
    27.01.2012 | 17:44
     

    Spoštovana, se mi dozdeva, da sva si kdaj tudi midva prekrižala pot – na Facebooku. Če bi mogel, bi to ponovil. Tudi nebi več izbral Facebooka. Kedr da preveč na kvantiteto, kot na kvaliteto. Menim, da so tiste iskrice kvalitetne, ampak se nekako porazgubijo v kolikosti majhnih nepomembnih in morda celo nizkotnih stikov…Sam ne vem, koliko imam ‘prijateljev’ – število niha nekako+-5.98% bi jih mirno pogrešal. Pa ne da z njimi ni nič – venar ni tistega naboja, katerega midva pa še kdo, tako pogreša…Toliko na hitro. Lep pozdrav! Andrej

  3.  
    Andrej Ok
    11.02.2012 | 16:47
     

    Podaljšan list papirja, ki ga omogoča FB, mi poleg moje betice de sledeč rezultat: “Kako zelo neizogibna so srečanja v ravnini papirja in kako zelo izogibna so srečanja v volumnu in času prostora.”

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !