Ljudje si slej ko prej prekrižamo pot…

Objavljeno 26.01.2012

Kar nekaj časa sem razmišljala. Oživeti tale blog ali ne? Spustiti na plano kako misel, ki se kot tornado pripodi v povsem nepričakovanem trenutku? Se razgaljati? Ker konec koncev… Kaj pa je to drugega, kot zgolj in samo razgaljanje pred občinstvom internetnega vesolja.

Saj priznam… V preteklih mesecih ni bilo časa. Ni bilo volje. Ni bilo… Eh, priznam – čeprav težko – tudi ideje ni bilo prave.

Včerajšnji mail, ki sem ga dobila pozno zvečer že zavita v topel koc, parkirana pred televizijo, me je spodbodel.

Bilo je pred leti in trajalo je leta. Menda. Kolikor mi pač spomin nese. Prebirala sem jako zanimiv blog. Z veseljem. Spravljal me je v dobro voljo, me zabaval, me nasmejal in včasih morda tudi jezil. In gospod Zabavnipisecomenjenegabloga je očitno prebiral mojega.  Neko blogersko partnerstvo se je razvilo med dvema klepačema stavkov in zapisovalcema misli, ki se v živo, seveda, kot se za internetno komuniciranje spodobi, nista nikoli spoznala.

Včeraj pozno zvečer  sem se že vsa lenobna, po večerni vaji s simpatičnimi fanti, kotalila proti domu. eh, ne maram gneče na blagajnah v trgovini in po tisti liter mleka, ki potem pol meseca po kapljicah izgineva v jutranji kavi, nekako najraje stopim na bencinsko pumpo. Pa še najboljše česnove štručke – sveže pečene ponavadi – imajo.  Česnovih štručk sicer sinoči ni bilo več. In tudi… Nisem se ustavila na običajni poti. Nekaj me je peljalo na drugo pumpo. In to mene, ki sem tipični primerek “železne srajce”. Vsa zalepljena po neprespani noči – še vedno vztrajno trdim, da so krive solarne nevihte – sem uspela vseeno poklepetati s simpatičnim pobom na blagajni. Ponavadi si vzamem bistveno več časa. Pa ponavadi odidem z enim takim prijetnim priokusom… Da niso vsi ljudje na blagajnah zatežene mone, ki čakajo, da jim mine izmena.  Po tem bežnem srečanju pa me je doma čakala elektronska pošta. Prijazni fant s pumpe je prav ta bloger. Kaj naj rečem ob tem… Mogoče zgolj misel, ki sem jo pred dnevi prebrala nekje. Morda v kakšnem statusu na facebooku. Ljudje v življenju ne srečamo tistih, ki jih želimo, ampak tiste, ki jih potrebujemo. Zakaj jih potrebujemo? Ve samo vesolje… In ja… Slej ko prej si prekrižamo pot. Pa včasih tega niti ne vemo.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev za 'Ljudje si slej ko prej prekrižamo pot…'

  1.  
    Mojca
    26.01.2012 | 18:21
     

    Sem šla prec “blogerja” prebirat…mater sm firbčna :)

  2.  
    Tinc
    27.01.2012 | 08:17
     

    “zgolj in samo razgaljanje pred občinstvom internetnega vesolja”…. ……a vendarle nam bralcem prinese ob prebiranju teh zapisov nekaj veselja, pa tudi zanimanja in navdušenja….. naprimer ob poslušanju nedavnega solističnega nastopa s Prifarskimi muzikanti v CD……

  3.  
    Roman
    5.02.2012 | 01:13
     

    Blog je v bistvu eno sranje. Čim ga startaš, ljudje pričakujejo da boš pisal po tekočem traku in da jim boš skozi zapise fragmentov tvojega življenja omogočil lagodno neukvarjanje s svojim. Ker temu seveda ni tako, se čez mesec namrdnejo in odidejo. In ja, blog je neke vrste razgaljanje pred javnostjo. Ampak kaj ti koristi tekati nag po nepregledni samoti Sahare, če pa ni v bližini nikogar, ki bi se ob pogledu na tvojega oneta morebiti cinično nasmehnil, morebiti zaskrbljeno zamislil. No ja, jaz za te namene raje uporabljam kar omejen FB račun. Zato ga ljudje na tretirajo kot blog in od njega ne pričakujejo čudežev.

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !