Vsi ljudje hitijo…

Objavljeno 27.10.2011

Sposojam si naslov pesmi Nece Falk v kateri smo se našli vsi, ki smo kako noč preživeli v katerem od študentskih domov, daleč od doma.

Nehote sem se danes zaplezala v spomine. Poln gmail nabiralnik mi je bil opomnik, da bi morda malce dala na stran sentimentalnost in pobrisala nekaj starih elektronskih pošt. Ob tem me je prešinilo, da pravzaprav s tem  delam prostor življenju. Novostim. Novim ljudem. Morda res… V nekem prenesenem pomenu… In sem šla prav na konec… Med najstarejšo pošto. Zanimivo je bilo. Najstarejša dopisovanja namreč segajo tam v leto 2004. In mnogo je imen in naslovov, ki so morda že nedelujoči. Zaprti. Pozabljeni. Pri mnogih sem se vprašala, kdo so pravzaprav ti ljudje. Kdo so imena, ki so tkala mozaik mojega življenja. In nekatera imena so preprosto spolzela v anonimnost. Druga pa so se postavila v vlogo statistov. Se srečujemo, vendar povsem neosebno, zgolj slučajno.

Smo postali  površni v mesebojnih odnosih. Dokler je prikladno in pri roki, se družimo. Ko postane vzdrževanje nekega odnosa malce bolj zahtevno in zahteva nekaj truda, pa se nitke pretrgajo? Morda pa je to povsem naraven tok življenja… In nam vsak, ki stopi v naše življenje, pa bodisi ostane ali odide, doda nek košček znanja in izkušenj. Ampak… Nekatere ljudi je preprosto potrebno obdržati nekje blizu. Ker so posebni, drugačni, dragoceni…

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev za 'Vsi ljudje hitijo…'

  1.  
    30.10.2011 | 07:45
     

    To je pa današnji čas, tako je .. ni drugega, današnja družba zahteva to od nas :/

  2.  
    6.11.2011 | 23:45
     

    Ljudje smo že ob rojstvu programirani, da bomo nekega dne odšli. Odšli bodo tisti za katere ni bilo mar nikomur, odšli bodo tisti, ki so jih ljubili. Drobceni fragmenti življenja so samo kratke ponazoritve naše usode. Pridemo, ustvarimo odnos ki se slej ko prej iztroši, odidemo. Več kot od znanstva pričakujemo, hitreje bo ugasnil žar pričakovanja. Ker nikoli ni nič tako, kot se nam je v začetku zdelo…

    P.S. Osebno maile brišem po mesecu, dveh. Če so bili pomembni, sem si jih zapomnil. Če niso bili, zakaj v shrambi držati 4 leta staro skorjo kruha……….

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !