Včasih so pisma dišala drugače

Objavljeno 20.02.2011

Ko sem bila smrklja je bilo strašansko nobel, če sem me počitnicami v osnovni šoli dobila analogno pismo, ki ga je prinesel pismonoša zgodaj dopoldne. Ponavadi je bilo to pismo od sošolca, ki ga sicer med šolskim letom sploh nisem opazila. In jasno med naslednjim šolskim letom prav tako ne. Ker je bil praviloma eden tistih, ki jih dekleta na opazimo. Torej ni bil med razgrajači s hormonskimi motnjami, ki so nas vlekli za čope, skrivali kemične svinčnike in skrivaj kakšno pošlatali. Praviloma je bil to poba iz zadnjih vrst, ki je ostajal popoldne na urah dopolnilnega pouka in ga ni opazil nihče, razen razočaranih učiteljev. Njegovo pismo je bilo tako čisto navadno. Belo. Z enim samim stavkom: “A bi hodila z mano?” Jasno… Privihan nos in misel: “Ja, pa kaj še.” je sledila medtem, ko je papir romal v smeti.

Veliko zanimivejša pisma so prišla na vrsto nekaj let kasneje. No, vsaj prva tri so zbudila nekaj zanimanja in metuljčkov. Fantje so odhajali na drug konec nekdanje skupne države in od samega dolgčasa pošiljali načičkana odišavljena pisma, napisana z okorno pisavo v katerih je bila vsake toliko priložena pozerska fotografija poba v uniformi, s poštirkanim nasmehom. Po tretjem pismu se je dalo pravzaprav že predvideti celoten potek napisanega, ki se je začel z “Živjo” in končal s “Pogrešam te!” Nič čudnega, da so potem tudi tisti, ki so v šoli pisala enačili s srednjeveškimi mučilnimi napravami, napisali nekaj strani in upali na odgovor. Še vedno bi morala nekje obstajati škatla s pismi povezanimi z vrvicami različnih barv.

Takrat ni bilo mobitelov, računalnikov interneta… Dandanes je pismo prej redkost. Če dobim navadno razglednico v analogni poštni nabiralnik zagotovo konča na steni, tako so redke. In pri nas je poštar pozvonil na vratih in stopil v hišo. Analogna oblika “You’ve got new mail” opozorila. Na odgovor je bilo potrebno čakati nekaj dni, dandanes je lahko človek potem, ko odpošlje elektronsko pošto že po nekaj urah razočaran nad bodisi odgovorom ali pa ne-odgovorom. In.. presneto. Včasih si moral pismo odpreti, da bi videl, kdo je pošiljatelj. Dandanes je to prva stvar, ki jo človek izve.

Pošiljanje elektronske pošte je postalo rutina. Ponavadi se niti toliko ne potrudimo, da bi pravilno zapisali stavke ali v elektronsko pošto zapisali več, kot en stavek…

Moja večna težava je ugibanje, kakšna je oseba na drugi strani. Bo razumela kanček humorja? Ali vse jemlje preresno? Sestavljanje elektronske pošte je pravzaprav ponavadi bolj vznemirljivo, kot samo prejemanje. Napisati vse, kar želim in zraven razmišljati, kako bo razumljeno. Elektronska pisma so mi nekako še vedno nadomestek za tista odišavljena. Razlika je le v tem, da dišijo po kavi, saj si jih ponavadi prihranim za jutranje prebiranje ob kavi. Nekakšno vznemirjenje je prisotno, ko zjutraj odpiram poštni nabiralnik… Po drugi strani pa… Ni večjega razočaranja od kupa preposlanih neumnosti in filmčkov pomešanih med reklame… Morda sem samo malo staromodna in nostalgična, ker mi več pomenijo besede, ki jih dejansko napiše nekdo, čeprav so strnjene samo v en stavek in odražajo osebnost pisočega. Čeprav gre samo za stavek: “Kak tečen dan je danes.” Po drugi strani pa… Hmmm… Morda sem pa samo navaden internetni odvisnik…

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev za 'Včasih so pisma dišala drugače'

  1.  
    21.02.2011 | 21:48
     

    Res je tole z elektroniko. Vse je instant. Sodelujem pa na enem tujem foto forumu, kjer smo se pred časom šli eno “igrico”. Medseboj smo si naključno izmenjali naslove (enih pet), nekaj pofotkali, natisnili in si analogno poslali. Ko sem razlagal doma, kaj počnem, jim je bilo najprej smešno, potem, ko je prišla prva kartica, pa so bili ostali bolj neučakani kot jaz. Prikliče spomine na minule čase… Lahko pa kaj takega naredimo tudi mi…

  2.  
    22.02.2011 | 18:27
     
    Darja

    David: Zakaj pa ne?! Samo nekdo mora bit pobudnik.

  3.  
    22.02.2011 | 20:25
     
    dare

    No, moje mnenje je, da si v bistvu nekoliko nenavaden internetni odvisnik, če se ti zdi fino v sporočilo napisati več kot en stavek.

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !