Po dolgem času spet kričim…

Objavljeno 28.06.2010

Saj niti ne vem več, katero leto se je pisalo, ko sem z nekaj mulci, tudi sama smrklja, prvič zaigrala v nadebudnem mladem bendu s štorastim imenom. Pa se je kar začelo dogajati. Čisto entuzijastično sem na stari Yamahi tolkla po tipkah in sem in tja tudi spustila kakšen boječ glas… Kar nekaj let se je buckasto dekle hotelo poistovetiti z ostalimi fanti, ki so se odločili, da bomo narodnjaki. Verjemi, da sem skoraj padla v nezavest, ko sem se nekega dne morala po sili fotografirati v narodni noši, s čudovitim Žužemberskim gradom v ozadju. Seveda za naslovnico narodnjaške kasete, se to pač spodobi.

Ponosni starši, ki so nas, mulce brez izpitov, vozili po špilih, se verjetno nikoli prej, niti pozneje niso tako nažurali. Pa smo bili leta in leta. S prepiri, trmo, smehom, zabavo… Jasno, vsaka zgodba se konča, tudi za se je… Takrat že skupina, ki je plezala po prvih mestih narodnjaških lestvic in osladnim imenom, je na veliko razočaranje lokalcev, pospravila svoje instrumente v kot. Nekdanji člani, ki smo še vedno govorili drug z drugim, smo bili na pločnikih domačega kraja, deležni rahlo razočaranih opazk nekdaj strašansko ponosnih sokrajanov.

Menda sem brez odra zdržala točno en mesec. Žal se mi je zgodila osladna skupina, ki mi je dvignila sladkor do kritične meje. Potrpežljivost pa menda še malce čez.

In ko sem rekla, da sem zaključila s svojimi odrskimi heci, se je zgodilo snubljenje s čokoladnimi bonboni. Saj ne vem, čemu sem podlegla. Čokoladnim bonbonom ali ideji o kakovostni glasbi. Kakorkoli že. Zgodilo se je, da sem ure in ure preigrava solaže Totojeve Africe ali Estefanine Oye Mi Canto na klaviaturi. Programirala zvoke in ostajala zaprta v zatohlem zaklonišču, dokler nisem skoraj postala slepa od brleče luči. Kolikokrat se je zgodilo, da sem odšla domov v solzah, ker se preprosto nisem počutila dovolj dobra. Leta kasneje, ko je klaviatura že počivala doma in sem v rokah držala samo še mikrofon, sem se vsakič znova prestrašila svojega glasu.

Pa vendar me je prav ta skupina pripeljala na oder nekdanjega Oriona, pa nekajkrat na oder Slovenske popevke. In celo do zmage na popevki. Če samo pomislim, kako sem se počutila prestrašeno, ko so kar naenkrat vsi nekaj hoteli. Ko so kar naenkrat vsi vedeli o meni vse in želeli vedeti o meni vse.

Vsega je bilo. Veselja, žalosti, solza, razočaranja, prepirov in prijateljstva. Skoraj do konca. Ko so ostale samo še tiste trpke, grenke sestavine  do trenutka, ko se je zgodba očitno morala zaključiti.

Od septembra nisem odprla kljuna. Niti v avtu. Niti pod tušem. Preprosto me je misel na prepevanje odbijala. Ob misli, da bi ponovno stopila na oder, me je oblil srh. Nope. Čisto srečna sem bila parkirana s svojim kontrabasom nekje v ozadju novomeškega simfoničnega orkestra.

Nekajkrat sem v zadnjem času pomislila: “Kako bi bilo, če bi se spet postavila na oder?” In prišla do zaključka, da mi je prav krasno v svoji mali polžji hišici, kjer se skrivam. Do zadnjih dni. Ko spet kričim in poskakujem v avtu in si prepevam na vsakem koraku. Ker je fajn. Ker je osvobajajoče. Ker preprosto paše. In če bo kdo kje videl modro strelo in dve uri prahu in nekaj blontnega, ki poskakuje za volanom, sem to najbrž jaz.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev za 'Po dolgem času spet kričim…'

  1.  
    jan..
    29.06.2010 | 16:39
     

    Slučajno sem prebral tvoje razmišljanje… Si pa res iskreno napisala ampak kakor koli razmišljaš prideš človek do zaključka da so bili zelo lepi tisti časi. Nadaljuj po poti ki te vodi naprej v življenje in se pusti včasih tudi presenetiti!! Lep dan!! ps. A kufe še vela??

  2.  
    29.06.2010 | 17:50
     

    Včasih je treba zapustiti varno zavetje svoje polžje hišice in začutiti življenje… Ker vsake sanje nekoč zastarajo in če danes ni ta dan, ko jih uresničiš, kdaj bo?

  3.  
    13.07.2010 | 15:17
     
    Darja

    @Jan…: Seveda velja. Se pa držim načela: Go with the flow… Pa da vidim, kaj prinese. @Sašo: Saj se trudim… :)

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !