Strah me je, da bi zamudila pomlad

Objavljeno 20.04.2010

Vsako leto je isto. Komaj čakam, da mine zima, da se pokažejo prvi popki na drevesih. Da zacvetijo prve češnje. Počutim se ranljivo in majhno, ko me po nosnicah požgečka veter s sladkastim vonjem cvetja. Šla bi ven, se dotaknila vsakega cveta posebej. Ga pobožala in mu dahnila poljub. In ko se popoldne sonce nizko nad obzorjem ujame v nežno zelene liste, ki se zdijo porcelanasto krhki, bi zbrala tiste svetle sončne žarke in jih ujete v majhne škatlice podarila vsem, ki so mi blizu.

Nekaj otožno veselega je v pomladi. Nekaj sanjavo realnega. Nekaj kar stisne srce ob misli, da bo v nekaj tednih minilo. Ni več enako, ko listje dobi temno zeleno barvo. Ni več enako, ko tulipani sklonijo glave. In ni več enako, ko sonce pokaže svojo moč visoko na nebu.

Spet me je strah, da jo bom zamudila. Da bo švignila mimo preden bom objela nekaj dreves, pobožala nekaj cvetov in globoko vdihnila sladki veter…

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev za 'Strah me je, da bi zamudila pomlad'

  1.  
    franc
    20.04.2010 | 23:08
     

    pridi k meni. boš imela kaj objemati.

  2.  
    Tanyisha
    21.04.2010 | 01:55
     

    Kako lepo!! Čestitam, me je kar malo ganilo. Vse dobro še naprej, T.

  3.  
    Marc
    30.04.2010 | 08:08
     

    Ja ta čas se tudi meni zdi prav takšen, kot si ga opisala.

  4.  
    8.07.2010 | 12:08
     

    ooooooooooooo

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !