Melodije, ki so ostale v srcu

Objavljeno 26.01.2010

Priznam… Nekoč sem bila ena izmed tistih, ki ji je srce hitreje utripalo ob Said I Loved You But I lied. Ena izmed tistih, ki je skrivaj potočila solzico ob A Love So Beautiful. Znala sem na pamet. Prav vsako srce parajočo pesmico, ki sem jo slišala. Takrat sem bila pač najstnica. Kot večina, nesrečno zaljubljena. Preveč sramežljiva, da bi upala priznati sem se raje skrivala za srce parajočimi baladami.

In tako se je zgodil koncert, ki sem si ga v resnici želela slišati. Michael Bolton. Eden mojih mladostnih idolov. Vedno je obstajal samo kot lik na kaseti, kasneje sem iz čiste nostalgije kupila nekaj cd-jev, ki so zdaj varno spravljeni v mojem arhivu. Priznam, da so se mi zatresle roke, ko sem izvedela, da bom lahko pod odrom s fotoaparatom. Nekdo, ki je bil moj spremljevalec v najbolj žalostnih trenutkih bo kar naenkrat postal živa oseba. Le nekaj metrov stran.

Prvič v življenju so se mi nekaj dni prej že potile dlani ob misli na ta večer. In potem se je zgodil ta dolgo pričakovani koncert. Morda bi ga morala poslušati sama, nekje skrita v kakšnem kotu dvorane, globoko v temi, da bi ga doživela na moj način. Še vedno znam vse njegove pesmi na pamet. Tolikokrat so mi delale družbe, da so mi besede ostale nekje zakopane v spominu. Ampak žal me je pustil rahlo prazno. Ja, lepo je bilo na svoj način. Krasno spremljevalno skupino ima, ampak dotaknil se me ni. Veliko bolj se me v tem trenutku, ko se cd plošča vrti nekje v ozadju in se po sobi razlivajo melodije. Ali pa je vse prišlo dan kasneje, ko z miško drsim čez poteze obraza in skušam iz fotografij pričarati tisto, kar je dal nekoč meni…

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev za 'Melodije, ki so ostale v srcu'

  1.  
    26.01.2010 | 22:27
     

    zelo lep zapis. zelo. nekako čutim, kaj si čutila včeraj ob njegovem koncertu, mene že sedaj spreletavajo mravljinci, ko pomislim, da bom Metallico lahko slišal čisto od blizu, kaj šele fotkal …. :)

    res si bila lepo razigrana včeraj. :) pa ujela sva ga parkrat v zelo podobnih trenutkih. :)

    p.s.: tudi jaz sem imel strašansko tremo, res … ker vem, da je tip legenda!! :)

  2.  
    26.01.2010 | 22:43
     

    sem bila tam, res je dober!

  3.  
    26.01.2010 | 23:41
     
    Plujem

    Čudovito zapisano. Glasba je res pomemben del našega življenja. Jaz si recimo snemam CDje po datumih in dogodkih. :) Tako me določena glasba še dolgo spominja na nekaj, kar se mi je dogodilo.

  4.  
    slivanaucu
    27.01.2010 | 07:31
     

    Odnos do glasbe, ki ga danes pri mladih ne srečamo več, ali pa zelo poredko. Glasba, ki je brezčasna, ki ni samo odnos naše mladosti do nje. Glasba, ki jo spremljamo še danes, ko je Abraham že davno mimo. Plošče, ki smo jih kupovali smo znali na pamet. Ne govorim samo o Michaelu Boltonu. Govorim za vsako “vinilko”, ki sem jo kupil, ali (ker sem imel srečo), da sem jih dobival iz Anglije. Za vsako od 1600 plošč vem, kje sem jo dobil. Na vsako me veže nek trenutek. Glasbo, ki jo poslušamo na tak način, je ne bomo nikoli nehali poslušati. Danes s svojimi 60 in drobiž sem veliki pristaš Metallice, AC/DC. Ob poslušanju Nickleback me spreletava kurja polt. Vendar, ko mi je skupina ali pevec všeč vedno skušam izluščiti besedilo. Skratka “štiklc” analiziram. Ko sem v družbi mladih (in to sem veliko), padajo na rit, ko vem mnogo več o pevcih, skupinah, kot oni. Zato so mi tvoja čustva popolnoma razumljiva in se jim pridružujem. Čeprav Michaela nisem videl v živo, mi je njegova glasba vedno dala tisto, kar sem od glasbe vedno pričakoval.

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL