Štirideset besed za pijanost

Objavljeno 25.07.2009

Medtem, ko imajo eskimi okrog štirideset različnih besed za sneg, jih imajo škoti približno toliko za tisto omamno stanje pijanosti. Konec koncev, če bi se šli igro asociacij, katere bi bile prve besede, ki bi padle na pamet v zvezi s Škotsko? Verjetno: kilt, dude in viski. Ampak, Škotska je še marsikaj drugega. Masleni piškoti, ki spominjajo na tiste, ki so jih pekle naše babice. Zelena višavja. Bojevniki.

No, ampak če že omenjam 40 stanj pijanosti. Prav v resnici so škoti narod pretiravanja. Tudi pri alkoholu. Nekaj pint piva v lokalnem pubu, se pač hitro lahko stopnjuje do pozne noči. In škotska ima v resnici kar tragično povprečje smrti povezanih z alkoholom. No, pa tudi s prehrano povezane bolezni so visoko nad povprečnem Združenega kraljestva. Od ocvrtih rib, krompirja, popečene slanine, pit in jasno, čudovitih sladic vseh vrst. No, pa seveda da ne pozabim značilnih Haggisov, ki so nam jih celo lokalci odsvetovali. Češ, da če bi jih že želeli poskusiti, se to splača pri kakem res vrhunskem mesarju. Sestavljeni so namreč iz… hkm… No, v ovčji želodec natlačijo sesekljana ovčja pljuča, srce in jetra skupaj z začimbami in čebulo. In menda, tako pravijo nekateri, ima zadeva presenetljivo dober okus. Za vegetarjance je prav tako poskrbljeno. Obstajajo… ta-ta-ta… tudi vegetarjanski Haggisi.

Da se vrnem nazaj k poti. Kljub temu, da je Škotska polna ruševin in gradov, smo se odločili za ogled le dveh. Eden izmed teh je bil Dunvegan Castle. Oz. Dun Bhegain v galščini, kot zanimivost. Grad datira v 14. stoletje in je bil domovanje slavnega klana MacLeod. Ljubitelji filma Highlander so verjetno že zastrigli z ušesi. Čudoviti vrtovi obkrožajo grad, ki se bohoti na griču ob vodi. Zakaj se potemtakem človek ne bi sprehodil mimo bohotnega zelenja.

Jasno, fotografiranje v gradu je prepovedano. Tako kot večinoma po škotski. Pa naj bo bodisi cerkev, muzej, grad… Skoraj vedno visi nekje ob strani opozorilo o prepovedi fotografiranja. No mimogrede… Dunvegan je še posebej ponosen na tako imenovano Vilinsko zastavo. Gre za prapor, ki naj bi bil narejen nekje med 4. in 7. Stoletjem in naj bi MacLeodom prinašal srečo oz. Zmago v bojih. Sicer pa so hodniki in sobane gradu prepolne fotografij in slik in tudi v grajsko ječo je vstop dovoljen. Zdaj pač človek nekako z lažjim srcem stopi tja, saj vrata za njim ostanejo zaprta. So pa, gospoda, oznašli krasen način za dodatno mučenje sestradanih duš, ki so se znašle v grajskih ječah. Zvito so namreč speljali prezračevanje iz kuhinje skozi ječe. In da je bilo trpljenje še toliko hujše, so ubožci, morali vohati omamne dišave iz grajske kuhinje.

Blizu gradu je kolonija navadnih tjulnov in do tja vozijo čolni. Krasen način, da si človek od blizu in v naravnem okolju ogleda simpatične sesalce, ki so očitno že precej vajeni radovednih turističnih ogledov in samo še kak igriv malček radovedno pogleduje proti čolnu. Večina živali pa dremavo odpre eno oko… Ravno toliko, da človek zazna, da se po njem še pretaka življenje.

Moram priznati, da je bil zame osebno to vrhunec. Domov bi si vzela vsaj ducat tjulnov in ob pulzu, ki je narasel nekje na 200, verjetno, sem komaj dojemala, da sem tako blizu meni ljubih živali. In v vsem šoku tistega trenutka sem komaj dihala.

Jasno, ne gre mimo pokopališč, ki se kopljejo v popoldanskem soncu. Preprosto preveč mistična so. Mimogrede. Nekoč mi je nekdo dejal, da ima Škotska kamnine, ki se ob strelah, ki švigajo z neba naelektrijo in prihaja do halucinacij. Menda naj bi zato obstajalo toliko duhov. Meni, na nobenem od pokopališč ni uspelo videti nobenega. Čeprav sem se čisto potihem smukala mimo nagrobnih kamnov.

Po Isle of Skye je večina cest ozkih le za en avto in pri tako redkem prometu srečevanje rešujejo z odmikališči. Kar me je na nek način pozitivno presenetilo. Nikoli ni prišlo do kakšnegakoli nesporazuma, kdo se bo odmaknil. Preprosto se zdi, da se nikomur nikamor ne mudi in da imajo vsi neizmerno veliko časa. Dvopasovnica je pravzaprav cel luksuz. Ko smo se vračali sem celo v neki reviji prebrala, da je poseben podvig se odpraviti na otok s kemperjem. Da zadeva zahteva poseben pogum. Jasno, sta se oba naša voznika nato šopirila kar nekaj časa. ;)

Kar malce s težkim srcem smo se odpravili z otoka. In ko smo se zapeljali čez Skye Bridge nas je pozdravil dež. Prvi resen dež pravzaprav. Smer: Inverness

Na poti proti Invernessu smo se ustavili v Šparu. Ja, pravem pravcatem Šparu na Škotskem. Zaradi svoje zunanjosti nas je pritegnil. Prvi trenutek je pač deloval, kot bi nekdo se malce pohecal in pač nabil tablo na vrata. No, ugotovili smo, da gre za pravo trgovsko verigo in da je notranjost le te tako borna, da bi jo pri nas zaprli po hitrem postopku.

Na poti proti Invernessu nas je spremljal dež. In mimo slavnega jezera Loch Ness smo skoraj zbežali. Kljub temu, da je verjetno najbolj razvpito škotsko jezero, v sivini oblakov ni bilo videti tako veličastno, ko je večinoma opevano. Ob jezeru stoji ruševina gradu Urqhuart, ki je bil v času našega obiska celo zaprt. Ampak s parkirišča nad gradom je kljub temu krasen razgled, tudi na morebiten obisk Nežike. Ampak Nessie kot kaže takrat ni bilo doma.

Sicer pa je škotska folklora prepletena s številnimi pošastmi, ki naj bi živele v temnih globinah jezer. Sprašujem se, če videnje le teh ni morebiti povezano s kakšno drugo opojno substanco in ne jezersko vodo. Menda naj bi poleg slavne Nežike obstajali tudi vodni konji, ki naj bi nič hudega sluteče vabili v svoja temačna podvodna domovanja.

Ko smo navečer prispeli do Invernessa, se je ravno spravljalo k nevihti. In morda je ravno ta temačna koprena na nebu dala mestu, ker se običajno zadržujejo lovci na vodne pošasti, poseben čar. Nič kaj čarobno pa ni bilo bežanje pred silovitim nalivom.

Zadnja fotografija je zgolj zato, da pokažem, koliko svetlobe se je dobrih deset minut čez polnoč še svetilo za oblaki na zahodu.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev za 'Štirideset besed za pijanost'

  1.  
    NordStar
    25.07.2009 | 10:12
     

    Krasne slike, korekten potopis. Kako je s cenami na splošno?

  2.  
    25.07.2009 | 12:31
     

    A letos pa vsi na Škotsko? Krasne fotografije, tudi že v prejšnjih objavah. Pa tako lep tekst, da me prime, da bi rezerviral avion tja gor.

  3.  
    25.07.2009 | 23:20
     

    Res, pravi gejzir lepot, če gledam iz perspektive fak Slovenije.

  4.  
    Zuzzu
    26.07.2009 | 05:30
     

    Ah, ravno danes sem gledala dokumentarec o starinskem vlaku, ki vozi po Skotski. Menda je ta tura najlepsa tura z vlakom v Evropi. Vlakec pa se imenuje The Jacobite. Sem si ze zacahnala v belezko, kamor zapisujem vse, kar se moram videti in doziveti. Sicer pa imajo na Skotskem en cudovit liker, ki se mu rece Glayva. Mnjami..

  5.  
    26.07.2009 | 10:22
     

    Krasne slike! Tudi sama sem pred petimi leti obiskala Dunvegan Castle in lepo je videti, da so tjulnji še vedno tam :)

  6.  
    26.07.2009 | 12:45
     

    Super fotografije. Edino tista z mavrico ima eno napako na zgornji tretjini.

  7.  
    2.08.2009 | 22:14
     
    Darja

    @NordStar: Škotska je malce cenejša od Anglije. Po mojem občutku so cene nekje primerljive z Ljubljano. Je pa tako. V mestih je, jasno, dražje.

    @Polde: Povsod se najde kaj lepega. Vedno. Samo s prave perspektive je potrebno pogledati.

    @Zuzzu: Škoda, da za te stvari nisem vedela prej.

    @Deklina: In še vedno noro simpatični

    @Seamus: Hvala.

  8.  
    hathor
    5.08.2009 | 19:42
     

    Jaz mislim, da je treba voznika ekstra pohvalit!

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !