Otok oblakov obsijan s soncem

Objavljeno 20.07.2009

Prostrano nebo in samotne pokrajine, ki se kopljejo v nizkem soncu. Vse to je Škotska. Jezera  v katerih se ogledujejo ovčkasti beli oblaki in pokopališča, na katerih bi človek skoraj pričakoval kakšno prikazen, ki bi v naslednjem trenutku izginila izpred oči. In do nadaljnega bi se spraševal, če morebiti ni bila zgolj plod prebujne domišljije.

Preko prostranih pašnikov se sprehajajo številno “črnofrisne” ovce, kot sem jih poimenovala. In s svojimi temnimi obrazki radovedno pogledujejo proti cesti. In seveda dolgolaso škotsko govedo. Da ne bo pomote, to niso dolgolasi pijani Škoti, ki bi ubrali napačen način osvajala, ampak simpatično rogato govedo. Radovedno, kot le kaj.

Iz Glasgowa, prek čarobne pokrajine Glen Coea nas je pot pripeljala na večer v bližino Fort Williama. Zavlekli smo se na neko osamljeno parkirišče, zastrli okna naše polžje hišice in skušali zaspati. Noč pa kar ni hotela priti. Ne takšna, kot smo jo vajeni. Nekaj temno modrega se je vleklo skozi vso noč. In moji prijatelji doma so od mene dobivali sms-e z vsebino: “Ej, ne morem verjeti… Pol enih, pa še kar ni teme…” Priznam, da me je ta pozni zahod sonca neverjetno fasciniral iz dneva v dan. Oz. če sem bolj točna iz noči v noč.

Zjutraj smo se odpravili na zajtrk v Fort William. No, očitno ob devetih zjutraj za tamkajšnje prebivalce še ni tako zelo zgodaj. Vse kavarne in trgovine so že zaspano zehale s spuščenimi roloji. Dokler smo prehodili vse mesto se je ravno dobro zbudil nakupovalni center, kjer so zadišali pravi, pristni škotski zajtrki. Kot se spodobi za nekoga, ki je potem pripravljen ves dan cepiti drva, verjetno. Popečen kruh, pečena jajca, popečena slanina in nekaj fižola. Za nevajenega je tak obrok kot obilno kosilo. Ampak, če človek želi občutiti tamkajšnji utrip, se pač prilagodi.

Fort William čepi na obrežju Loch Linnheja. Zdi se, da se je zasidral med čarobne vrhove gora. Kiti se z rekordnimi padavinami na Škotskem. In v bližini mesta se bohoti visoki Glen Nevis s svojimi bogatimi 1344 metri nadmorske višine. Nič impresivnega pravzaprav, če primerjamo z našo največjo goro, mar ne?

Ne vem zakaj, ampak škotska angleščina zveni nekako sladko in prijetno. Če bi se v slovenščini še tako trudila, verjetno kaj takega ne bi uspela spraviti skupaj. “Here you are, love… No problem, darling… ” Rdečelična, debela škotinja je kljub gneči uspela biti tako zelo prijazna… Kar nasmehneš se z občutkom, da ti je pravkar postregla babica, ki je neizmerno vesela, da te znova vidi.

Že v Edinburghu smo dobili napotek, da je najlepša točka Škotske tik pred mostom, ki pelje na Otok oblakov. Eilean Donan Castle. Ime, ki zveni kot simpatično žensko ime. Pa vendar v resnici pomeni le Donanov otok. Ljubitelji filmov se ga prav gotovo spomnite po Highlanderju. Verjetno največkrat fotografirani grad in prepričana sem, da je v foto albumu slehernega popotnika, ki je kdaj položil čevelj na škotska tla.

Isle of Skye, v galščini, ki se meša tudi v govorico lokalcev Eilean Sgiathanach, pomeni Otok oblakov. Otok je predvsem znan po svojih klifih in romantičnih pokrajinah, ampak ob naslednjem pogledu se razkrije še marsikaj. Neizmerno prijazni domačini, ki te sicer najprej ogovorijo v povsem nerazumljivem približku angleščine, ko pa dojamejo, da si s povsem drugega konca Evrope, se potrudijo govoriti relativno razumljivo angleščino. Rahlo pojočo, kot zvok dud, ampak prijetno. Kup razvalin, ki se v večernem soncu rahlo skrivnostno bohotijo na zelenih pokrajinah pred kuliso prostanega morja. Vzdih za vzdihom se sproža brez besed, ko se po ozkih cestah vzpenjamo proti severu otoka.

Prva daljša postojanka na Isle of Skye je Portree. Prijetno pristaniško mestece, ki spominja na Balamory. Za nepoučene – otročka oddaja na BBC-ju tam nekje okrog pol osmih zjutraj. Največje mesto na otoku, katerega ime izhaja iz galščine in pomeni Kraljevo pristanišče, je tudi najživahnejše mestece.

Jasno, ob pristanišču stoji priljubljena prodajalna hitre prehrane. Tradicionalni Fish and Chips, le da je za razliko od mnogih, riba sveža.

Še vedno sem prepričana, da so Škoti prijazni in strpni vozniki, ampak se najde kakšen, ki je morda ravno na sveže zaljubljen in razposanjen, ali pa od včeraj še pod vplivom odličnega škotskega viskija. Srečanje z enim od omenjenih, verjetno, nas je doletelo ravno ko smo se spuščali proti Idrigillu. Saj smo vedeli, da bodo klifi počakali. No, gospod, ki je povročil bližnje srečanje, žal ni… Dolgih nosov in drgetajočih src smo k sreči ugotovili, da je skupil samo del desnega ogledala in da bomo pot lahko nadaljevali nemoteno.

Severni del otoka v resnici postreže z božanskimi razgledi, ki se jih človek ne more nasititi.

Še ena fascinantna strvar. Sredi ničesar, na razkrižju treh cest stoji lepo ohranjena rdeča govorilnica. Delujoča, da ne bo pomote. In brez sledi vandalizma, kot smo vajeni pri nas.

In jasno. Ob pol polnoči noči še kar ni in ni. Tudi spodobnih kampov s priključki za elektriko in vodo je pravzaprav na Isle of Skye bolj malo. In nekako smo se z upravnico uspeli zmeniti, da baterije za fotoaparat (brez njega bi bilo namreč zame verjetno konec potovanja) napolnim kar v njeni pisarni čez noč.

Oidhche mhath! No, lahko noč v galščini.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev za 'Otok oblakov obsijan s soncem'

  1.  
    21.07.2009 | 07:29
     

    Lepo, vendar dragoooo.

  2.  
    Blizzard
    21.07.2009 | 08:52
     

    Zelo, zelo lepo…Škotska me je od nekdaj fascinirala… A ni najvišji vrh Ben Nevis? :)

  3.  
    21.07.2009 | 21:42
     

    Super Darja! Fotke so krasne.

  4.  
    Milan
    21.07.2009 | 22:29
     

    Ko bom velik bom tudi jaz šel na Škotsko…

  5.  
    2.08.2009 | 22:17
     
    Darja

    @Janek: Pa saj je povsod.

    @Blizzard: Je. Pa vseeno ni tako impresiven kot naše gore…

    @Bostjan: Hvala…

    @Milan: Jaz bi šla še enkrat, ko bom velika. Greva skupaj? ;)

  6.  
    20.08.2009 | 12:32
     

    Čudovite fotografije :) Sploh tole višavsko govedo mi je tko srčkano :)

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !