Na koncu mavrice se skriva zaklad

Objavljeno 19.07.2009

Glasgow nas pravzaprav ni navdušil. Kljub temu, da je med najbolj obiskanimi destinacijami Združenega kraljestva. Morda zato, ker je kot gospodarsko središče izgubil svoj čar. Pravijo nekateri, da ima zgolj lepo ime. Nekako mehko se povalja po ustih. Kot okus 12 let starega viskija. Meni je bil Glasgow všeč morda zaradi dolgoletnega dopisovalca, ki je najlepše emaile pisal po kakšni dolgi prekrokani noči, ki jo je s svojo kiraro preživel na odru lokalnega puba. Ampak sonce in oblaki… Celo ljudje po ulici so se rahlo nasmihali med hojo…

Nekako smo se želeli čim prej odpraviti na pot pri Isle of Skye. Otoku s simpatičnim imenom, ki pa ne obeta nič dobrega. Otok oblakov. Menda tam neprestano dežuje. Na sploh so nas pred potovanjem vsi opozarjali, da naj se pripravimo na neizmerno veliko dežja. In mraz. Za naše ramere je bilo res hladno. In veter je neprestano bril, kot ostra ledena britev. Po jutranjem sprehodu po Glasgowu, zgodnji kavi – celo kavarne se prebujajo pozno dopoldne, smo se napokali v kemper in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Z&a začetek smo skoraj  povzročili prmetno nesrečo. Škoti imajo namre neizmerno radi krožišča. Še sami se na trenutke malce ponorčujejo iz te svoje ljubezni. Voziti po, za nas napačni strani ceste, čez številna krožišča, je bil strašanski izziv. Prav dogovoriti smo se morali, da tistega za volanom, neprestano nekdo opozarja…  No, medtem, ko bi bil v Sloveniji človek deležen že cele zbirke sredincev, čudnih pogledov, trkanja po sencah in trobljenja, so Škoti strašno kulturni na cesti. Nobene nervoze. Preprosto počakajo, prehitijo, ko lahko… Prav prijetno.

Seveda brez meni priljubljenih pokopališč ne gre. Čudaško ali ne. Mi je pravzaprav vseeno. Kombinacija male crkvice, nekaj nagrobnih kamnov in oblakov je bila preprosto preveč fatalna, da bi ostala tiho. Tako sem kmalu začela s svojo kampanjo za obisk pokopališča.

Če bi me nekdo zdaj, po določenem času, vprašal kako bi opisala Škotsko z eno besedo, bi rekla: Zeleno. Vse je zeleno. Vse je pisano v neštetih barvah mavrice. Vožnja po cesti je kot vožnja skoti botanični vrt. Cvetje, grmički, vse pisano.

In potem se začne tisti najlepši del Škotske. Kjer sonce zahaja nekaj ur in številne hribe in doline, jezera in rečice obarva v zlato barvo. Oblaki se vsake toliko zberejo v temačno gmoto in malce pojokajo, ampak zgolj toliko, da nebo dobi nekaj mavričnih poti. Pravijo, da se na koncu mavrice skriva zaklad. Škotska jih je prav gotovo polna.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev za 'Na koncu mavrice se skriva zaklad'

  1.  
    keli
    19.07.2009 | 20:52
     

    zelo lepo

  2.  
    nekdo
    19.07.2009 | 22:06
     

    Krasne fotke. S čim je ta široki kot slikan? 10-22?

  3.  
    19.07.2009 | 22:40
     

    Čudovite slike :) .

  4.  
    anna
    20.07.2009 | 09:13
     

    preprica me narava. kjerkoli po svetu. irska in skotska pa sploh :)

  5.  
    20.07.2009 | 10:56
     

    Lepe fotke. Brez pokopališča pa ne gre :D

    lp

  6.  
    sdfdsf
    20.07.2009 | 10:59
     

    al pa če je britof še najbolj slikovit

  7.  
    20.07.2009 | 12:17
     
    Darja

    @nekdo: 10 – 22 drži

    @Kreg: Pa saj veš, da imam malo fetiša na britofe… ;)

  8.  
    maša
    3.08.2009 | 16:20
     

    Fantastične fotke. Te prime, da bi zbežal ven iz mesta nekam v naravo.

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !