Samo prah je potrebno odpihniti

Objavljeno 2.06.2009

Menda je minilo vsaj deset let od takrat. Raje več. Včasih, ko sem še odraščala ob vonju pokošene trave in sem v poletni vročini pomagala pri sušenju sena, sem se pozno spomladi večkrat odpravila v gozd. Poznala sem kotičke, kjer so se iz visoke trave rdeče posvetile slastne gozdne jagode. 

 

Takrat me ni ustavila tabla z napisom “Območje medveda” in iskreno povedano, me je bilo mnogo bolj strah sedeti v mestu pred semaforjem v avtomobilu ob enajstih zvečer, kot se v trdi temi sprehoditi brez luči skozi gozd nekaj kilometrov. 

Rasla sem z oglašajem čuka, ko se je zvečerilo. In kukanjem kukavice spomladi, ko mi je dedek dal kak dinar v žep ,zgolj zaradi vraževerja. Saj se ne spodobi, da bi človek, brez prebite pare v žepu, spomladi hodil naokrog. Prazni žepi bi ga namreč utegnili nato spremljati do naslednje pomladi. 

 

Po dolgem času sem preživela pomladni dan doma. Z walkmanom, jasno, sem se odpravila proti gozdu. Na tiste moje stare “žlake” jagod. Pot je že prerasla visoka trava. In tam, kjer sem se včasih potikala med nizkim grmičevjem… Tisto jaso so prerasla gosta visoka drevesa… Tako visoka, da se sončni žarki le stežka prebijejo skozi vejevje… 

 

Walkman s priljubljeno glasbo je ostal v žepu… Kofetkanje ptic, ki jim je očitno prijal rahlo svež dan, je bilo preveč čarobno. Kukavica se mi je nekje od daleč rogala. Kot bi hotela reči: “Pa si le prišla nazaj… Te je premamil vonj po travi in gozdu, kaj ne?”  

Kot da sem še vedno ista jaz, sem stopala po visoki travi in vsake toliko kakšno spuljila… Stara navada, da sem smukala travo in žvečila sočna stebla… Ali da sem smukala vrhove trave in vsake toliko nehote speštala kakšnega žužka… 

 

 

 

Vrnila sem se nazaj… Daleč nazaj… Moja vas ni več ista… Še vedno so iste babice, malce starejše sicer. In še vedno mi je v veselje se pri kateri ustaviti za trenutek in poklepetati… Ampak ni vse isto… Zrasle so nove hiše, novi otroci in nove družine… Za trenutek se mi je zazdelo, da ne spadam več tja.  Morda res ne… Taka, kot sem zdaj… Ampak, globoko v sebi sem tista od nekoč… Samo prah je potrebno odpihniti…

 

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev za 'Samo prah je potrebno odpihniti'

  1.  
    gordy
    2.06.2009 | 14:47
     

    Krasno zapisano in čudovite slike!

    Glede nostalgije pa se tudi sama sprašujem, zakaj se vse pogosteje oglaša? Je res toliko slabše, da nas vse močneje vleče nazaj?

    Ali pa.. se preprosto staram???

  2.  
    Jernej
    3.06.2009 | 13:30
     

    Več je izkušenj, novi so nekateri pogledi na svet, pa pričakovanja, … ko pa se spustiš globoko v svoj srček, je zopet vse po starem… brezskrbno predajanje čarobnosti Življenja.

  3.  
    11.06.2009 | 13:26
     
    Alex van der Volk

    Samo da ni bilo kakšne kače v travi :)

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !