Otroci so ljubki

Objavljeno 20.05.2009

Pa so res? Ljubki? Prisrčni? Simpatični? Ali so samo mini podoba svojih staršev. Dve zgodbi preteklega vikenda sta mi dali misliti. Prva je bila okrog približno deset let starega mulca, ki je očitno iz čiste objestnosti po plaži odpiral vodo na tuših in se neizmerno zabaval ob tem, da je iz vsaj štirih tušev naenkrat tekla voda. Nek osveščen starš bi verjetno malega barabina opozoril, da se tako ne dela. Njegova starša pa sta ga nezainteresirano opazovala in se pomenkovala naprej.

Naslednji dan je simpatična deklica – vsaj tako se je zdelo v začetku – tekala za mačko. Klicala jo je in se ji dobrikala. Ampak samo do trenutka, ko je mačka podlegla njenim sladkim besedam in se vlegla na tla pripravljena verjetno na nežno božanja. Smrklja je mirno stopila do nje in jo brcnila v trebuh. Če me ne bi mož zadržal, bi verjetno mali razvajenki pošteno navila ušesa. Ne glede na to, da sta dva metra stran sedela njena starša, ki na njeno dejanje nista odreagirala niti z besedo.

Ne morem si kaj, da ne bi pomislila, da ni prav nič čudnega, da je svet tak kot je. Pokvarjen. Če je zloba dovoljena že od malih nog, niti ne more biti drugače.

PS: Fotografije nimajo nobene povezave z opisanimi primeri.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

13 komentarjev za 'Otroci so ljubki'

  1.  
    20.05.2009 | 11:22
     
    fittipaldi

    Otroci so ljubki, period. Sedativ za znervirano ljudstvo, to mišljenje.

    I feel cinical today. :)

  2.  
    20.05.2009 | 12:40
     

    Ma so kar so.

  3.  
    20.05.2009 | 13:00
     

    Otroci so ljubki, toda postanejo neljubki, če nimajo mej! Eni otroci jih imajo že kar v sebi, drugi pa ne. In če jih niti njihovi starši nimajo?!

    Zadnjič sem gledala enega fantka, ki je divljal za golobi, zdelo se mi je grdo, da jih vedno podi in vpije nanje. Fantek je bil majhen, starši pa …

    No ja, saj golobi sfrčijo, toda … moji otroci ne smejo poditi živali, kje šele da jim bi kaj drugega hudega naredili!

    Vse dobro! :-)

  4.  
    20.05.2009 | 13:13
     

    Jaz bi svojega otroka zagotovo dal “čez kolen”; pa da ne bo kdo mislil, da sem kak tiran, ker jih naravnost obožujem, ampak mejo jim je pa treba pokazati, ker drugače si jo ustvarijo od sovrstnikov v vrtcih ipd. kakopak napačno. Otrok bo tistih pet minut seveda jokal, ampak čez 5 let se tega zagotovo ne bo spomnil, kvečjemu bo lahko vesel, da ima dobro “razpredalčkane” nekatera moralna načela. Jaz sem jih tudi kdaj dobil po rit in kadar sem jih, sem si jih tudi zagotovo zaslužil, da bi pa staršem v teh letih spogajal za take stvari mi pa niti na pamet ne pride…

  5.  
    gordy
    21.05.2009 | 00:15
     

    Otroci so ljubki!

    Nekateri nimajo mej in ne vedo, kaj je prav in kaj narobe – a za to (in za to, da ti otroci zrastejo v nemogoče in razvajene nikoli-odrasle-ljudi) so odgovorni/krivi starši.

    In v obeh opisanih primerih so pravzaprav starši tisti, ki bi si zaslužili kakšno lekcijo.

    Tudi zato, da bi otroci ostali ljubki še naprej. Ker bi imeli meje.

  6.  
    21.05.2009 | 20:14
     

    To opažam Darja tudi v svoji bližini, kaj starši vse dovolijo svojim otrokom. Ko pa ga malo opozoriš, da naj kaj reče svojemu otroku ali ga naj vsaj opozori, se sploh ne zmeni za rečene besede, ali pa saj je samo otrok. Sam tega ne dovolim, da bi nekomu škodoval. Upam da sem dober starš, kar se bo pokazalo šele čez leta.

  7.  
    Vanja
    21.05.2009 | 20:44
     

    Da bi otroka natepla, ker leta za golobi…moja dva rada letata za golobi in se glasno smejita, ko vzletijo…nisem vedela, da je to mučenje živali. Ampak kako morajo šele golobe plašiti avtomobili. ah avtomobili nam ne gredo na živce, otroci pa. Hrup avtomobilov nas ne moti, smeh otrok na otroških igriščih pa. Degenerirana družba. Pa še opozorilo pametnajkovičem; če se kdaj srečamo v mestu in me opomnite kako naj vzgajam svoje otroke, vas bom pred lastnim otrokom s pestjo po nosu. Nakar bom otroku razložila, da ste dobili kar ste iskali..

  8.  
    21.05.2009 | 22:49
     

    Vanja, no, ker sem omenila golobe jaz, naj dodam, da razumem, če otrok samo teče – tukaj je bilo tudi brcanje …

  9.  
    22.05.2009 | 03:29
     

    No, če bi komu navil ušesa bi bila to starša, ki tam sedita in ne odreagirata. Osebno bi jima zabrusil par krepkih…

  10.  
    Jernej
    27.05.2009 | 17:24
     

    Ni tako enostavno, a ne? Ni črno-belo kot v TV noveli… …”Saj je še otrok ampak njegovi starši…”, …so pa imeli tudi ti starši svoje starše… pa so bili drugi časi, pa drugi običaji,… In kje naj bi se torej starši naučili, ko pa so bili vzgajani z vzorom, kakršnega so pač imeli… in kje se bodo njihovi otroci naučili… Opazil sem, da “represivni zunanji posegi”, kakor so kratkotrajno navidezno uspešni, dolgoročno nikoli ne obrodijo želenih sadov. (Res je tudi, da tako ne razmišljam že prav dolgo.) Če otroku nekaj vbiješ v glavo, mu namreč poleg “želene vsebine” vedno vgradiš tudi vzorec delovanja :”Ko ti nekaj v življenju ne ustreza, represivno deluj na objekt, dokler ne dosežeš cilja”. In kam nas to pripelje? le malo se ozrimo po zgodovini… In kje vidim rešitev? V postopni spremembi delovanja celotne družbe iz “represivne vzgoje” v vzgojo, ki temelji na sočutju in Ljubezni. Spremebe ne moremo doseči z represivnim dejstvovanjem navzven… Začeti je potrebno pri sebi, od znotraj – iz srčka. In z zgledom “začarati” otroke, da bodo tudi oni začeli to početi… Sebe tako izpopolnjevati in spreminjati , da bodo postali skladni z okolico in ne okolico za vsako ceno spreminjati in prilagajati svojim potrebam… In le tako bomo z Ljubeznivostjo (Ljubeznijo) uspeli prerezati gordijski vozel, ki nam ga je okrog vratu namotala naša materialistično in ciljno usmerjena civilizacija v zadnjih nekaj tisoč letih… ( “NEE, ne morem sedaj…”, “Očku se mudi na sestanek… “,”Daj no malo pohiti, kaj ne vidiš da bomo VSE zamudili… “,”Mamica nima časa za takšne neumnosti…”,” glej kaj si naredil, frizuro si mi uničil”, “Ne približuj se mu, lahko je nevaren…”,…) …In potem pričakujemo, da bodo otroci ljubeči in pozorni.

    VSEKAKOR BO POTREBNO NAJPREJ POMEST PRED SVOJIM PRAGOM, JE ŽE TAKO. (Pa da ne bo kdo mislil, da mi to v večini primerov uspeva…smo pa že z “zavedanje tega dejstva” vsaj en korak bližje cilju :-D ) DAJMO, VNESIMO NO MALO MAVRIČNIH BARVIC V ŽIVLJENJE !!!

  11.  
    8.07.2009 | 17:51
     

    Idiotski starši…

    »Včasih sem strog, ampak vedi, pomeniš mi več kot kdorkoli na tem svetu. Ti si moj majhen Volkec in jaz bom vedno tvoj stari ata Volk «

    (iz rojstnodnevne čestitke mojemu sinu Aneju)

    Dobro jutro, Slovenija

    Prav nič prijeten občutek ni, ko se…

  12.  
    9.07.2009 | 04:41
     

    Idiotski starši…

    »Včasih sem strog, ampak vedi, pomeniš mi več kot kdorkoli na tem svetu. Ti si moj majhen Volkec in jaz bom vedno tvoj stari ata Volk « (iz rojstnodnevne čestitke mojemu sinu Aneju) Dobro jutro, Slovenija Prav nič prijeten občutek ni, ko se č…

  13.  
    Ena mojsterca...
    13.07.2009 | 08:38
     

    me zanima, kaj manjka pri zadnjih dveh komentarjih…. Ženska radovednost pač… Pa čisto kratek komentar… Včasih spadam med tiste, ki jih jezijo preaktivni otroci drugih, še večkrat pa sem mamicaa, ki je preutrujena/prenapeta/ima dost skratka, ki raje gleda, kako njeno veselje divja, kot da bi umirila stvari… Za takrat pa sorry vsem, ki so po naklučju blizu…

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !