Nekateri ljudje so prepričani, da je življenje telenovela. Črno in belo. Da se vse stvari dogajajo samo v dveh skrajnostih. Bodisi je nekdo zloben ali pa kopija angela. In medtem, ko si poustvarjajo svoj scenarij z vse več vlogami, ker je pač potrebno za nešteto delov, neizmerno veliko dogajanja, življenje z svetlobno hitrostjo divja mimo. Obrekovanja, napihovanje zgodbic, podtikanja, prikrojevanja in ob vsem tem se dobro počutijo le, če neprestano nekaj pletejo in napletajo. Ne vem kakšen je profil ljudi, ki spremljajo in živijo telenovele. Je to profil nezadovoljnih gospodinj, ki v vsej sivini svojega vsakdana ne najdejo svetle točke? Je to zdolgočasen bralec rumenega časopisja, ki nima zasebnega življenja ali pa se z njim ne zna soočiti?
Po drugi strani pa… Taki ljudje ne bodo nikoli zadovoljni s svojim življenjem. Vedno bodo iskali nekaj izjemno slabega v vsaki stvari. Vedno bodo iskali vogale za katere se bodo lahko skrili s svojim šepetanjem. Nikoli ne bodo imeli srečne veze ali srečnega zakona. Vedno bodo žrtev življenja, staršev, družine, sosedov… Vedno jih bodo zasledovale nekakšne sence iz preteklosti. Veze o katerih sicer niso nikoli govorili… Vedno se bo našel nekdo, ki so ga ljubili, pa se je vmešala neka tretja sila in vse pokvarila. Vedno bodo iskali način za maščevanje in vedno bodo v svoje scenarije vpletali številne naključne mimoidoče.
Morda je pa to njihova sreča. Da se na srečo ne ukvarjajo s seboj.
Pa lep dan želim…
Tako bi imel rad tudi jaz.
Črnobelo dojemanje sveta, paranoidno obsojanje vseh drugih za težave, bolestna ljubosumnost, zatiskanje oči pred lastnimi problemi, laganje zaradi ohranjanja “pozitvne samopodobe”, “čustvena hemofilija”… vse to ni samo značilnost delovanja preprostih gledalk(-cev) telenovel, to je lahko tudi del diagnoze mejne osebnostne motnje. In taki ljudje resnično na svojem podstrešju živijo svojo lastno telenovelo. In bog varji, da bi si jo kdo drznil zmotiti… J