Ko popade virus cepetavosti

Objavljeno 11.01.2009

Včasih pač pride tak dan. Tečen, neznosen, zoprn… Jaz ga zaznamže na daleč. Oz. jo zaznam že na daleč. Luno namreč. Začutim njene srebrne žarke že nekaj dni prej in jih čutim še nekaj dni potem. Počasi, čisto narahlo začne drezati s svojimi žarki po malih možganih in bolj, ko se bliža njen dan, močnejši so. Ne rabim gledati na koleda… Zaznam jo.

V takih dneh bi najraje splezala na vrh nekega hriba in tulila vanjo, kot volk… Spričkala bi se z njo, za vsako neprespano uro. Za vsakič, ko me je prebudila.

Danes je bil tak dan. Najprej me je popadel cepetitis, nato še jeznoritis in na koncu tečnitis. Mevlje, pravijo tisti, ki me dobro poznajo. Darja ima mevlje. Stopica in drenclja, kot sitna mravlja. Kot ko sem se kot mala utrmala in stopicala togotno po kuhinji, dokler ni ati s kozarcem vode zagrozil, da me bo polil in sem se umirila. Še zdaj ne vem, kako lahko voda tako deluje na togoto…

Luna je nekaj čudnega. Danes ne želim družbe. Ugasnila sem telefon in postala povsem nedružabna. Besede ljudi okrog mene so se v moji glavi vrtinčile, kot nekak čuden orkan. Kot Puzzle, ki jih ne znam sestaviti. Brez reda, brez sistema. Samo kup besed, brez pomena… Morala sem biti strašansko nedružabna in zoprna.

Danes bi se zaprla v neko sobo in vrgla ključ stran. Čisto preventivno, da ne bi komu zabrusila kake neprijetne, ali koga ugriznila. Veš… tak občutek je, ko je polna luna, da besnim nad sentimentalnimi pesmimi na radiu (pa jih sicer obožujem). Ampak James Blunt in njegova Trouble is my only friend, ne naredi nič dobrega. In če mi gre celo Elda Viler s svojo Noro mislijo na živce, je to pač že akutna faza… V takih trenutkih mora ropotati, hrumeti, besneti tudi glasba…

Danes je dan, ko me niti fotoaparat, moja ljubezen, ni mogel potolažiti. Morda zaradi polarnih temperatur. Kaj bi dala, da bi bila pomlad in sonce. Da bi se zavlekla pod kako cvetočo vejo in vonjala pomlad, gledala pisane metulje…

Da bi si ohladila razgrete možgane sem se odpavila iz službe peš. Da bi morda mraz zamrznil tisti virus cepetavosti. In je pomagalo. Dvajset minut hlajenja je bilo dovolj. Še luna se je umaknila in se skrila za oblake. Kot da bi vedela, da bi v nasprotnem primeru ure sedela ob oknu in jo opazovala.

Pa saj bo mimo… Luna bo počasi umikala svoje navihane žarke… Želja po tuljenju v luno bo počasi minila, vsaj za kakšen mesec in jutri bom prav gotovo že poslušala cmerave napeve. In celo uživala v njih… Do takrat pa naj ropota…

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev za 'Ko popade virus cepetavosti'

  1.  
    11.01.2009 | 21:39
     
    dare

    Saj vem , da so takšne modrosti največkrat le nekoristno teoretiziranje ampak jaz verjamem, da : “Je ravno zaradi takšnih dni sončna pomlad tako lepa!” :) lp

  2.  
    jeremias
    11.01.2009 | 22:49
     

    Ja, včasih si tako želimo biti sami…! A kako blagodejno je, če je nekdo pripravljem biti tam. Ne da bi modroval, ne da bi poučeval, ne da bi se delal pametnega. Najprej nam gre na živce, najraje bi ga poslali nekam v p.m. zdi se nam, da vdira v našo intimo. In vendar, če vztraja, nevsiljivo, mirno, spokojno, odločno… počasi te preplavi občutek, da si nekomu drag, da je vseeno življenje lepo, da te nekdo ima tako rad, da sprejme tudi tvoje cepetavosti in tvojo mesečnost…. In takrat ugotoviš, da je tudi cepetavost nekaj lepega… :-)

  3.  
    11.01.2009 | 23:24
     

    Vse zahtevano dobiš v hribih – temperature okrog ničle, sonce, spomladanski sneg, vrh hriba s katerega se pogovoriš z luno (itak luna te dni v hribih s nežno odejo sveti s tako močjo, da ne potrebuješ svetilke). Letos je prov neverjetno koliko meglenih dni sem že gledal s soncem obsijanih hribov. Vsakič iste fotografije – sonce, sneg in megla v dolini.

  4.  
    12.01.2009 | 07:50
     
    chef

    Pišuka, jaz se tako počutim vsak dan :lol:

  5.  
    12.01.2009 | 11:44
     
    Alex van der Volk

    Eh ja… luna. Moja največja sovražnica in prijateljica. In vedno ko se tako ekshibicionistično razkazuje na nebu, me popadejo podobni občutki. Sam sebi grem na živce in takrat si želim samo to, da bi bil sam. V kombinaciji z bližajočim se rojstnim dnevom in mislijo, da se počasi staram, je to ubijalska kombinacija. No, saj zdaj imamo vsi, ki nas luna tako rada trka en mesec mir :)

  6.  
    12.01.2009 | 17:22
     

    sam ta voda je res zanimiva… ko je bil moj brat majhen, je imel tudi napade togote, teženja… in ga je enkrat mami slučajno oblila z vodo in je bil mir…naslednič jo je sam prosu nej ga polije z vodo, ker očitno si drugače ni mogu pomagat :)

  7.  
    13.01.2009 | 13:47
     
    1danica

    Škoda potem, da jih v razredu ne smem včasih obliti s kakšnim škafom vode… najbrž bi komu tu pa tam prav koristilo.

  8.  
    lordwales
    13.01.2009 | 18:32
     

    Jaz na srečo nimam slabih dni, težko pa čakam na določen mail. Ne verjamem v čudeže, temveč v usodo.

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !