Nekoč se bom našla… Zagotovo

Objavljeno 15.12.2008

Včasih se mi zdi, da še vedno nisem našla svojega prostora pod soncem. Kot, da se še vedno iščem. Kot, da se nisem rodila v pravem času, na pravem prostoru.

So stvari v življenju, ki me neznansko izpolnjujejo, a vendar se mi ponavlja vedno znova, da prihajajo nove stvari, ki me zanimajo. Občudujem tiste, ki v najstniških letih vedo, kaj bi želeli početi v svojem življenju in za tem trdno stojijo. Jaz sem takrat sanjala o tem, da bi bila glasbenica ali igralka. Pa so mi rekli, da to ni poklic. Ne eno, ne drugo. Glasbenik je človek lahko samo za vikend, za igralko bi pa morala biti lepa… ;) In tako se je zgodilo, da sem si želela biti učiteljica. In doživela prvo razočaranje…

V mojih časih je bilo tako, da so na fakulteto sprejemali na podlagi točk, oz. ocen iz srednje šole. Zgodilo se je, da se je znanec s slabšimi ocenami in premožnimi starši vpisal na željeno smer, meni pa je zmanjkalo za mišjo dlako. In sem se namesto na razredni pouk vpisala na predšolsko vzgojo… Nekako si nikoli nisem predstavljala, da bi doživljenjsko delala v vrtcu, čeprav so mi vsi govorili, da je to zame idealen poklic. Povezan z glasbo… Ustvarjalen… Pa vendar… Nihče ne more vedeti v katero smer se lahko usmeri moja ustvarjalnost pravzaprav…

K sreči se je pri sedemnajstih zgodil radio. Kljub neprestanemu metanju polen pod noge, glede na splošno prepričanje moških sodealvcev, da sem stopila na njihov teritorij, mi je nekako uspelo preživeti brez večjih zlomov. Neznansko sem uživala v zbiranju glasbe za drsnimi potenciometri. No, na koncu pa sem pristala za mikrofonom.

Radio obožujem. Nekako tako zelo kot glasbo in fotografijo. In na trenutke imam velike težave pri postavljanju prioritet. Ampak tisto, kar bi počela ves svoj čas, je fotografiranje. Beleženje spominov. Škoda, da sem to strast odkrila tako pozno. Dobri dve leti je tega. In znova se mi dogaja, da imam občutek, da sem stopila na prezaseden teritorij. Da sao vsi bolj pogumni in da vsi bolj vedo, kaj bi radi od življenja…

Ko sem se nekoč pogovarjala s prijateljem o tem, mui je dejal, na odgovor, da sem pač ziheraš: “Veš, draga moja, zato sem pa jaz tu kjer sem, ti pa capljaš zadaj.” Presneto mi je dal misliti ta stavek. Ampak očitno res ne dovolj… Morda me bo pa izučilo. Tam nekje do naslednjega življenja… Ko bom vmes tavala še po stotih različnih hobijih in skušala odkriti kaj je tisto, kar bi me res držalo pokonci vse življenje… Trenutno mi za odkrivanje zmanjkuje energije namreč…

Za konec pa še nekaj vtisov preteklega vikenda:

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

30 komentarjev za 'Nekoč se bom našla… Zagotovo'

  1.  
    Tia
    15.12.2008 | 12:36
     

    Verjemi, vsi se iščemo, celo življenje. Fotografije pa so čudovite.

  2.  
    Saaba
    15.12.2008 | 12:47
     

    Zagotovo se boš našla, če si boš to le želela…saj nekako vsi plujemo :) ej, s kje pa so te lepe fotke, tiste s snegom?

  3.  
    Larisa
    15.12.2008 | 12:48
     

    Kako te razumem,tudi sama sem vedno govorila da bom glasbenica, da bom bila umetnica,…in meni so tudi vedno govorili, da to ni poklic, da to imam lahko za hobi. Zakaj sem jih poslušala? Vedno sem želela počet v življenju samo to, da bi se zabavala v tem kar počnem. To je samo zato ker se ne znamo postavit zase, nimamo dovolj moči za stat za svojimi željami in cilji, ali pa preprosto se nam zdi da bi lahko mogli vložiti preveč truda. Mene tega ni strah, a vseeno vem da pevka nikoli ne bom, ker življenje se je obrnilo v drugo smer. Vem pa da vsi iščemo sebe, celo življenje in vsi iščemo svoj prostor pod soncem. Nisi edina:) Fotografije pa so res čudpvite. Srečno

  4.  
    15.12.2008 | 12:48
     

    Fine fotografije za tak obupen vikend.

    Glede besedila – Nejc Zaplotnik je izrekel med alpinisti legendarni stavek (ki je baje sicer neka priredba, amapk bistvo ostane: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.”

    Osebno sem se tudi zaradi takih knjig (zapisano je v njegovi knjigi Pot) nehal ukvarjati s ciljem in se pustim presentiti in grabim kar prinese pot. Prinese in odnese pa vse živo :D

  5.  
    15.12.2008 | 12:52
     

    @Tia: A ni naporno to večno iskanje?

    @Saaba: Okolica Bohinja je tako krasno zasnežena.

    @Larisa: Včasih preveč poslušamo druge…

    @Seamus: Saj vikend ni bil obupen. Bil je krasen. Verjetno je ponedeljek kriv za tako razmišljanje…

  6.  
    ozze
    15.12.2008 | 12:52
     

    mogoče bi bila pa fotografinja. So ful lepe tele fotke.

  7.  
    15.12.2008 | 12:53
     

    Če rada bereš, ti priporočam luštkane knjige Andrewa Matthewsa. Naslovi knjig: - Bodi srečen, - Bodi srečen z ljudmi, - Sledite svojemu srcu.

    Bistvo vseh treh knjig je, da smo v pravem času, na pravem mestu in se nam dogajajo prave stvari.

  8.  
    likeanja
    15.12.2008 | 12:56
     

    Darja tudi sama se sprašujem na momente kaj si želim, kje je moje mesto in potem znova iščem poti. Mislim, da s tem sooča velika večina ljudi..a vsak gre v življenju svojo pot, glede na to kaj ga veseli, dopolnjuje. Mislim pa, da s tem, ko poslušamo sebe in svoje želje naredimo največji korak k naši sreči. Verjamem pa, da te besede prijatelja lahko na nek način postavijo v trenutek, ko se začneš spraševati, dvomiti vase..poznam to in govorim iz lastnih izkušenj. A vseeno na koncu šteje le to, kaj čutiš ti in kaj te osrečuje. Mali, četudi sigurni koraki te peljejo po poti, katere razdalja je vsak dan krajša na poti do cilja. Samo verjemi in zaupaj vase, to te bo izpopolnilo…

  9.  
    15.12.2008 | 12:57
     
    Darja

    @ozze: Bi si želela, pa nisem dovolj talentirana in pogumna… ;)

    @Marjan: Hvala. Bom poiskala. Zagotovo.

  10.  
    M&M
    15.12.2008 | 12:57
     

    tole kar si napisala h komentarju Seamusu, bo držalo kot pribito. če bi se jaz spravila pisat, kar me ob ponedeljkih tišči na tla, bi se ob torkih spraševala, če je res vse tako bedno. pa ni.

  11.  
    15.12.2008 | 12:57
     

    @darja – Sj ni tako grozno, pa tudi ponedeljki me sploh ne motijo. Sem pa verjetn res preveč pričakoval. Obupen je bil za tisto, kar bi rad počel – smučal ;) .

  12.  
    Tony
    15.12.2008 | 12:58
     

    Res lepe slike. Sicer pa nisi sama, malo jih ve kaj bi si želeli početi. Pa tudi tisti, ki vedo imajo dvome, fora je le v tem, da pač vztrajajo pri nečem. Redko te bo samo ena stvar/poklic res izpolnjeval. Še najbolj se mi zdijo tu na mestu poklici, kjer pomagaš drugim na nek način saj je največja sreča posamezniku večinoma dostopna preko drugih ljudi.

  13.  
    ozze
    15.12.2008 | 13:02
     

    Prepare Yourself And The Opportunity Will Come. Saj je tudi full blogov, pa zakaj sedaj ravno berem tvojega. Mogoče bi rabil enga doberga fotografa, pa bi se spolnil nate…..

  14.  
    eritrocitus
    15.12.2008 | 13:54
     

    Bom malo zatežil. Poglej, lepa gospodična: zdrava si, verjetno tudi šikana, bistra tudi, lačna nisi, lahko si celo privoščiš računalnik in internet, pa fotoaparat… Kaj pa kakšnih 60 % ljudi, ki nima te sreče, ki jim je glavna skrb, kako se ne zbuditi prekleto lačen…? Tiste ljudi, ki jih imajo ostali geniji za buteljne, ker dobivajo minimalno plačo, pa pošteno garajo cele dneve? Domovi za ostarele, invalidi, narkomani, klošarji, osebe z neko določeno motnjo, kjer ostali velepomembneži kažejo s prstom na njih in govorijo, kako smo srečni, da nismo takšni… Pa še topoumni pozerji z naslovnic in reklam, kruljave avše, ki ne vedo, kaj je v resnici realnost življenja… Radi bi imeli vse, pa se obenem kopamo v preobilju. Pišemo kretenaste knjige o neki višji zavesti, pa ne vemo, kako kruto je lahko življenje v resnici. In zato, draga lepa gospodična, sprejmi sebe, poglej se v zrcalo in boš videla, da ti je bilo mnogo podarjenega. Ne potrebujem knjige, ki bi mi na 500-ih straneh pleteničila o tem, kako ljubiti človeka. Tudi o razlagi svoje lastne sreče ne.

  15.  
    romeno
    15.12.2008 | 14:05
     

    Darja tisto, da nisi dovolj talentirana za fotografijo lahko mirne duše izbrišeš :) Mate ženske eno tako fajn lastnost, ki je jaz in mnogi moški nimamo – Smisel za kompozicijo. :) Glede službe pa pravijo, da jo moraš menjat vsakih sedem let, da ostaneš motiviran. Mogoče je pa čas za spremembo. Sem pa tudi sam občutil kako je če nisi sprejet na šolo, na katero se želiš vpisat. In tudi pri meni alternativa ni bila enaka mojim predstavah o originalu.

    Eh bo že.

  16.  
    ani
    15.12.2008 | 14:10
     

    …ej bejba…če uživaš v tem kar delaš, in vse kar delaš, delaš s strastjo, potem ni nič nemogoče…poišči svoje središče…srečno…

  17.  
    Tia
    15.12.2008 | 14:13
     

    Ni naporno iskanje, sploh ne, je pestro, zanimivo in vedno se nekaj novega naučiš. Sprejemaš svoje napake in napake drugih in se na njih učiš. Enkrat, ko je čas, zagotovo dobiš kar iščeš, v dobrem smislu, eni prej, drugi kasneje. Tudi jaz sem še vedno v iskanju sebe in komaj čakam na nadaljevanje :-)

  18.  
    15.12.2008 | 14:16
     

    MAh, kdo pa sploh ve kaj in kje je. Iščemo do smrti, ni kej :D

    lepe fotke

  19.  
    15.12.2008 | 14:26
     
    bostopor

    Glede na to, da včasih – kakor praviš – imaš težave z izbiro prioritet, mi le-to ne gre skupaj s tvojo težnjo po odkrivanju novih hobijev. Če bi te v danem trenutku omenjene aktivnosti 100% osrečevale in izpopolnjevale, sem prepričan, da ne bi imela ne časa ne volje iskati nove. Konec koncev zakaj pa bi? Lahko sicer še naprej tavaš od hobija do hobija in jalovo tratiš energijo, ali pa si enostavno priznaš, da si dobra v tem kar počneš. Roko na srce, fotke so ti odlično uspele. Le tako naprej :)

  20.  
    a
    15.12.2008 | 14:57
     

    Ko prenehala z iskanjem, se boš našla – zagotovo. Do takrat pa slikaj naravo!!!

  21.  
    katarina
    15.12.2008 | 14:57
     

    V tvojih časih?? saj pa danes tut rabiš točke za vpis na Fakulteto.

    In kdo ti je prodal bučo, da moraš biti za igralko lepa…LOll

  22.  
    katarina
    15.12.2008 | 15:04
     

    PS: Žal se preveč oziraš na druge in preveč pomembnosti pripisuješ temu, kar drugi rečejo, hočejo, želijo.

    Dokler boš tako gledala na stvari pač ne boš ugotovila, kaj si želiš.

    vsi uspešni ljudje so se požvižgali na druge, verjeli vase in sledili svojim sanjam. Ti pa si premalo sigurna vase in očitno si tudi premalo želiš nečesa.

    taki prebliski, enkrat bi rada bla glasbenica, čez par mescov ne več glasbenica, ampak pevka, pol spet umetnica…hahahahha…

    Sori, ampak res, men je to malo smešno…Nekdo, ki ve kaj hoče, se ga ta želja derži celo življenje, ne pa samo par mescov…

  23.  
    15.12.2008 | 15:07
     
    nevenka

    Iskati sebe, ali pa svoj prostor, stv dve različni stvari. Sebe najdi čim prej. Če se sama ne boš, te ne bo tudi nihče drug. Če boš zelo pozna, bo šlo kar nekaj življenja v nič, kar je pa ponavadi velika škoda, ki se je zaveš v zrelih letih. Svoj prostor pa lahko iščeš vedno, ker ga je dobro večkrat zamenjati. Fotografije so mi zelo všeč. Zelo otipljivo delujejo, kar potegnejo vase.

  24.  
    15.12.2008 | 15:08
     
    nevenka

    Sebe najti pomeni: vedeti kaj hočeš.

  25.  
    15.12.2008 | 15:47
     
    Darja

    @nevenka: Včasih je to težko, če si preveč zahteven do sebe.

    @katarina: A nismo vsi malo nagnjeni k temu, da se oziramo na druge?

    @a: Ravno to počnem…

    @bostopor: Izbira prioritet je težka, ker me toliko stvari hkrati zanima…

  26.  
    15.12.2008 | 16:09
     

    Darja, tale sestavek sem brala z veseljem… po eni strani sem zaradi tega žalostna, po drugi zelo vesela. Pa naj ti povem, sicer so pa že nekateri drugi tut objasnili.

    Vsi se iščemo, celo življenje. In to je prav. Ker če si se enkrat že našel, ne iščeš več. A ni lih to da nekaj iščeš včasih pravi izziv?

    Po drugi strani je pa prou da se najdeš, da veš kaj hočeš. Zakaj sem rekla da sem žalostna? Zaradi takšnih, kot praviš da si ti, da se še iščete. Ko še niste našli tistega kar bi vas dokončno zapolnilo oziroma če ste ga, ste ga prepozno… Vesela pa sem zaradi same sebe, ker jst sm od nekdaj vedla kaj hočem in trenutno mi to uspeva na polno in sanje se mi izpolnjujejo bolj kot 100%. Vsaj na “poklicni” ravni… Druge stvari so pa spet pojem zase. Vseeno pa mi včasih manjka še nekaj malega, kar bi iskala, da bi si recimo našla nek nov cilj, kar bi me veselilo, poleg drugih… In če strnem vse skupaj, mislim da čeprou nekdo ne živi svojih sanj oziroma če se ne najde v življenju, je pomembno le to, da ima ob sebi nekoga ali nekaj, kar ga vsakodnevno zadovoljuje in razveseljuje, kar mu/ji da smisel v življenju. Pa je lahko to oseba ali stvar… odvisno kar je močnejše…

  27.  
    jeremias
    15.12.2008 | 16:23
     

    To pa je decembrska tema! Po količini odgovorov sodeč takoj opaziš, da je to nekaj kar nas vse po malem žuli… In bojim se, da t.i. “veseli december” je samo beg pred takimi spraševanji :-) Le da ubežati ne moreš… Izkušnja iz mojega “camina:” pot je bolj važna kot je pa cilj… Enim je dano, da pridejo na cilj, drugim pa, da so večno na poti…

  28.  
    lolita86
    15.12.2008 | 17:49
     
    lolita86

    Tudi jaz se včasih zamislim, kaj me čaka po končanem faksu. Delo v pisarni. Zmrazi me, ko na to pomislim…. Želela sem si biti pisateljica, kolumnistka, slikarka, igralka, pevka… družina, prijatelji -vsi so ubijali te želje v meni. In sedaj pri 22ih ne vem niti, kaj me točno veseli, delam to kar pač moram… Veseli me, da si našla nekaj kar te veseli in izpolnjuje. Slike so pa fantastične.

  29.  
    15.12.2008 | 19:25
     

    V množico komentarjev dodam še mojega. Razredni pouk – morda bi te študij razočaral. Pa ne sam študij, ampak razmere v slovenskih šolah (govorim iz izkušenj). Radio ti očitno leži in res fajn, da si našla tako dobro alternativo, ki ti ustreza. Množica interesov pa ti omogoča, da se razvijaš na več področjih in ravno to se mi zdi fantastično. Fotografija ti odlično leži in fotke so fantastične, zelo podobno je tudi z glasbo.

    Tisti, ki imajo le en cilj v življenju in hodijo proti njemu kot po tunelu, morda zamudijo kaj resnično pomembnega in zanimivega. In ti to ujameš – v objektiv, uho in srce. In to je po mojem mnenju pomembnejše kot le en življenjski cilj. :)

  30.  
    15.12.2008 | 19:43
     
    nevenka

    Absolutno se ne iščejo vsi celo življenje, to je največja puhlica kar jih je in zguncana fraza, ki jo imajo nekateri ves čas na jeziku. Ponavadi tisti, ki bolj figo od sebe stisnejo. Cel kup ljudi je, ki jim je popolnoma jasno kaj želijo in se v življenju zavestno trudijo, da bi bili v tem čim boljši in čim bolj ustvarjalni in itak pri tem “vedeti kaj želiš” ne gre izključno samo za delo, gre za vrednotni sistem. Sama si rekla, da si zahtevna. To je v redu, imeti zahtevo ni več iskanje sebe, od tu naprej se človek kvečjem uresničuje, sledi svojim željam. To ni več iskanje. Kdor se išče celo žviljenje je ena navadna zguba. Luzer. Živeti brez svoje identitete in brez svoje integritete je nekaj hudo bednega, niti slučajno se vsi ljudje ne iščejo do konca življenja.

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !