Slikarska paleta v pečinah (Italija 3. dan: Firence – Cinque terre)

Objavljeno 4.11.2008

V Firencah nas je prebudilo sončno jutro. In klavrna soba hotela v centru mesta je še bolj pokazala svojo bedo. Jedilnica s pogledom na kupolo katedrale je malo popravila vtis. Firence so se zgodaj dopoldne kopale v soncu. Ponte vecchio se je ošabno ogledoval v mirni vodi Arna. Samo še pogled na postavnega Davida in odrinemo naprej…

Firence

Ponte Vecchio

David

Ko človek misli, da je Toscana najlepše, kar premore Apeninski polotok, se mu zgodi Liguria in nacionalni park Cinque terre.

Najprej te šokira sivo pusto mesto, v katerem ne gledaš naprej, ampak pod noge… La Spezia… Tako umazanega mesta že dolgo nisem videla… Tipično industrijsko mesto. In celo s strahom vdihneš zrak, ker se ti zdi, da bo namesto kisika v pljuča vdrla sama umazanija…

Stari razmajani vlaki z vonjem po postanem cigaretnem dimu vozijo skoraj na nekaj minut proti Genovi. Skoti dolge predore, ki jim ni videti konca drvijo proti najlepšim biserom narave, skritim nekje daleč od oči ostalega sveta. Ko se ti zdi, da črnega umazanega predora nikoli več ne bo konec, te zaslepi bleščeča dnevna svetloba. In za nekaj trenutkov pred oči nariše sliko, ki te pusti brez sape. Skozi možgane šine misel: »Saj to ne more biti res. Vse sem si samo izmislila.«

Prav do zadnje postaje smo se odpeljali. Do Monterosa, ki se je bleščal v popoldanskem soncu. Medtem, ko sediš na sončni terasi z najboljšim cappuchinom pred sabo, ki je vrh vsega verjetno še najcenejši v Italiji, se ti zdi, da si se ujel v nek trenutek večnosti, ki te nikoli več ne bo izpustil iz svojega objema. Pa ne gre zdaj, da bi si to želel. Preprosto se čas ustavi. Prostranost sredozemskega morja, kljub pljuskanju visokih valov deluje nekako pomirjujoče in čarobno. Temna mivka prav vabi, da sezuješ čevlje in pustiš, da ti med prsti polzi droben pesek… Samo prepustiš se božanju sončnih žarkov.

e

Sprehod po malih živahnih ulicah te pelje v nek drug čas. V izložbah trgovin se ne bohotijo tisočkrat videni kitajski spominki, ampak izvirne drobne stvari, ki dišijo po tem čarobnem mestu. Posebne testenine, med, oljčno olje, začimbe, lončene skodelice za kavo… In med visokimi zidovi hiš se mirno sprehajajo mehkotačke mačke, ki samo s pravim mačjim prezirom pogledajo tiste bolj vsiljive turiste, ki se jim preveč približajo. Peresniki s pesto omako imajo drugačen okus, kot kjerkoli drugje in vino je bolj opojno. Menda zato, ker omamlja že zrak z vonjem po soli, ki ga prinesel veter…

Vlak odpelje do naslednjega mesta. Njegovo ime, sočno kot sveže olive, se povalja po ustih, ko ga izgovoriš. Vernazza… Skozi živahno ulico se z razgledne ploščadi spustiš med črnobelimi fotografijami starih običajev v živahen vrvež…

Pojoča italjanščina se zdi, kot zvok mandolin in se odbija med pisanimi fasadami, skoči skozi odprto okno in zaniha na zavesah, ki jih je mati dala sušit in lahno nihajo v večernem vetru. Med pročelji hiš počivajo pisani čolni. Menda, tako sem ujela govoriti enega od vodičev, so to upokojeni čolni, ki jih lastniki iz čistega spoštovanja obdržijo… Morda je res, morda ni. Vsi pisani čepijo tam na ulicah in kličejo po tem, da se jih čisto malce, nalahno dotakneš in začutiš vse tiste viharne noči, ko so jih premetavali valovi. Začutiš raskave roke starega ribiča, ki zdaj samo še poseda na trgu in plete čas v spominih na nekoč… Kamnite stopnice te vodijo v toplo cerkvico, ki lovi zadnje sončne žarke in se njene temne stene zlato zaleskečejo v večerni molitvi.

Na strmih pečinah se šopiri Manarola. Slikovito mestece v odtenkih sladoleda. V strme pečine se zaletavajo visoki valovi, ki bobneče opozarjajo na svojo moč. Tik pred sončnim zahodom se oglašajo zadnje zaspane ptice. Njihova pesem se pomeša z zvoki morja in pomenkovanjem domačinov. Vsake toliko se od nekje splaši jata galebov, ko s svojimi presunljivimi kriki zdrami na pol dremajoče mesto.

Via del amore. Mar ne zveni slastno. Pisani predori, ki mesto povezujejo z železniško postajo, sprehajalnimi potmi ali preprosto drugo stranjo velike pečine so okrašeni s slikami in mozaiki… Via del amore obljublja nekaj nežnega, nekaj brezčasnega. Plah dotik ali nasmeh… Na drugi strani spet čepi umazana železniška postaja. Zvečer že rahlo osamljena. Glas napovedovalke se obije od stene nad postajo nekam proti morju in splaši zaspane galebe, ki prestrašeno zakričijo…

Še zadnje mesto v ogrlici teh nanizanih biserov. Mestece vkopano visoko v steno, Riomaggiore, je že pomelo oči in začelo zehati. Utrujeni babici klepetata na klopci, nekaj turistov radovedno hara po skoraj praznih ulicah. Zapirajo se okna, zapirajo se vrata majhnih, toplih prodajaln. Pokimajo si v slovo in prijazno nasmehnejo.

Lahko noč, Riomaggiore. Lahko noč, Liguria…

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev za 'Slikarska paleta v pečinah (Italija 3. dan: Firence – Cinque terre)'

  1.  
    5.11.2008 | 16:03
     

    Aaahhh, kot da bi bil tam :D

  2.  
    5.11.2008 | 22:01
     

    ne govori… jst sm si že predstavljala, da hodim po uličicah in sanjarim… ha ha ha

  3.  
    9.11.2008 | 22:39
     

    Krasne fotke, ena mi je še posebno všeč, pa ta naj ostane zame :D

  4.  
    Aleš
    11.11.2008 | 15:01
     

    Bravo Darja, hude fotke do norca. keep going! : )

  5.  
    25.11.2008 | 15:48
     

    @kreg: Ga privoščim… Prijetno dišečega. Prav?

    @Aleš: Hvala, hvala…

    @Petra Nuzdorfer in Petra Nuzdorfer: Skrajni čas za kak izlet, mar ne?

  6.  
    25.11.2008 | 17:53
     

    sam maš prou… zakaj pa res ne gremo nekam skupaj? na en foto izlet??? bi blo fajn ja…

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL