Začelo se je z mačkom…

Objavljeno 23.09.2008

Sedla je na staro zguljeno zofo, vzela v roke veliko toplo skodelico z belo kavo in jo skoraj malo navihano pogledala… “Izdala ti bom svoje življenje,” je potem resno povedala… “A ne vem točno, kje naj začnem…

“Svojega otroštva se ne spomnim prav dobro. Pravzaprav se ga nisem spomnila, do nedavnega. Par dogodkov je, ki so ostali v spominu in se nekako odražajo v mojem življenju, vse ostalo pa kot, da ne bi obstajalo. Ko gledam fotografije mi je vse bolj ali manj tuje. Poleg tega obstajajo samo v določenih obdobjih. Nekje do četrtega leta jih je veliko, potem pa skoraj nič do tistih obveznih šolskih. In ravno te fotke me spomnijo na nekatere dogodke.

Spomnim se Kare. Mešanka med nemškim ovčarjem in vaškim mešancem. Svetlo rjave barve je bila in najprijaznejši pes, kar sem jih kdaj poznala. Najbolj me je vedno zabavala s svojim prinašanjem kamnov. Ko sem ji ga vrgla in mi ga je prinesla nazaj, me proseče pogledala in spet je kamen letel… In nekega dne so se odločili, da psico prodajo. Nisem mogla verjeti, da je to možno. Kar lepega dne Kare ni bilo več. Spomnim se, da sem kar dolgo časa jokala in nikoli več se nisem navezala na nobenega psa. Še zdaj nimam neke hude ljubezni do psov.

Moja ljubezen do živali je bila usmerjena tudi v velikega tigrastega mačka, ki je prav tako nekega dne izginil. Ne vem zakaj. Rekli so mi, da je podivjal, da je bil mešanec z divjo mačko in da je šel v gozd. Nisem jim verjela. Potem sem imela Mikija. Moj razvajeni maček, ki me je vsako jutro zbudil za v šolo. Prišel je v sobo in če me njegov skok na posteljo ni prebudil me je začel s smrčkom drezati po licu, dokler se nisem zbudila. Verjetno zato, da je imel posteljo čisto zase. Ko sem odšla se je zvil na vznožju in dremal, dokler se nisem vrnila. In zgodba se je ponovila… Miki je bil moj zadnji maček. No, bilo jih je pri hiši še precej, ampak noben več ni bil moj. Bili so hišni. Mikija so namreč nekega dne oddali. Baje zato, ker je neprestano udiral v shrambo. Dolgo sem bila prepričana, da bi se dalo problem rešiti drugače… Z rešetko morda? Skratka Miki je šel od hiše, jaz pa v jok in fotografije do nadalnjega so kisle… Moj rojstni dan januarja… Brez smeha… Avgusta na morju, še vedno brez nasmeha. Kot da se je življenje zame ustavilo.

Moji starši so prepričani, da se tega ne morem spomniti, da sem bila premajhna. Ampak jaz sem prepričana, da se. Dedek me je namreč po mojem spominu vzel pod roko, kot žakelj moke in me nesel do sosedov. Spomnim se tiste temačne male stare hiše. Zidana je bila iz kamna in imela je kuhinjo, izbo in spalnico. Ob oknu, ki je gledalo na cesto je stala miza in ob njej lesena klop. Nad njo pa je v kotu viselo razpelo. Na drugi strani sobe je bila kmečka peč z zapečkom, poleg nje nekaj takega kot kavč, na katerem je bila vedno pregrnjena zguljena odeja pisanih barv. Zraven je stala stara, umetelno izrezljana masivna omara. Nikoli me niso mogli prepričati, da se tega ne spomnim. Ker ko sem vprašala, če je to možno, mi je mama odvrnila, da me je dedek res nosil kot vrečo moke in da sem se ob tem neznansko zabavala, ter da je možno, da sva bila v tisti hiši. Skozi leta je par, ki je tam živel umrl in ostale so samo stene, ki so se počasi rušile same vase. S sošolcem Tinetom sva se nekega dne splazila v podirajočo se hišo in bilo je točno tako, kot sem se spominjala. Vse je stalo tam, kot da bi še včeraj nekdo živel njej.

 

V mojem otroštvu je bila še ena ključna oseba. Babica. Pazila je name, me razvajala s palačinkami, vedno ko sem si jih zaželela. Sovražila pa sem, ko me je oblačila v žabe… Vedno me je ščipala… Tako so vsako jutro, pred vrtcem ali šolo bili na sporedu obvezni protesti. Z moje strani namreč… In pa Tine… Prijatelj, ki je spravljal ob živce učiteljice. Prepričane so bile, da se dekle ne bi smelo toliko družiti s fanti. Pa tudi moja mama je včasih, ko sem prišla domov premočena do kože, ker me je Tine prepričal, da sva se sankala naravnost v potok, zažugala, da se ne bova smela več srečevati… Ali pa ko sem se zapackana, kot star mehanik tihotapila v kopalnico… Igranje po pesku zna biti…hm… umazana zadeva, jasno… “

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev za 'Začelo se je z mačkom…'

  1.  
    MAČEK MURI
    23.09.2008 | 15:22
     

    ENAKO SE JAZ SPOMINJAM SVOJE BABICE OZIROMA SMOJE MATI :-)

    MATI

    Otožen ta pogled, v izbi … glej njen izgled, utrujen a smejoč, bled a sijoč.

    Jutra rana, noči kratke, a dnevi dolgi, kot je njena rana.

    Vedno ponižana, a trdna kot hrast.

    Oči neprespane, a še vedno, bistrega pogleda, usta žeje so potrebna.

    Nje roke, kot razpoka zemlje, a še vedno nežne, kakor vrtov cvet.

    Že iz otroških dni, ji delavnik je navada, a na vkljub težkih dni, si vzame čas in nas lepo vzgoji.

    Ji dobrota ni tuja, ji tujec je brat. Za vse je dovolj, tudi za nas.

    To je moja MATI.

  2.  
    barbara
    27.09.2008 | 17:59
     

    mamaje bila najboljša mama v vasi

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !