Tisti, ki me poznajo vedo, da ne trgam cvetja. Ne prenesem pogleda, na nekaj, kar mi pred očmi umira. Ne prenesem, da se nekaj, nekoč tako živega, spreminja v organski skupek mrtvih celic. Če me še tako zamika, da bi si kakšen svet odnesla domov, se nekako premagam in ga pustim, da ostane tam, kjer je. Tam, kjer je namenjen. Ampak danes si nisem mogla kaj. Preprosto sem hotela s seboj v službo odnesti ščepec tistega omamnega sladkastega vonja s polja oljne repice. Samo malce sonca sem si hotela prinesti v temačen studio, v katerega nikoli ne seže sončni žarek. Samo malo… Da ne bi bila čisto sama…
Mi je bila šola, priznam. Droben cvetek, en sam z velikega polja, je takoj otožno sklonil glavo in pred očmi venel. Kot bi pogrešal brenčanje čebel in tople, božajoče sončne žarke. Nič ni pomagalo… Mala vejica je sklonila rumeno glavico in… Umrla… In jaz? Hm… Nekako si ne morem odpustiti napake.
Ah pretiravas. Saj si na vrhu prehrambene verige jebenti, roze so pa tam skoraj cisto na dnu.
Get a grip!
Je pa vsaj za kratek čas v tvoj delavni prostor posijalo sonce. Tud to je nekaj =)