Nekoč je bila tam stara hiša

Objavljeno 13.04.2008

Madonna je v neki pesmi prepevala “This used to be my playground”. Tako sem se počutila danes. Pot me je vodila mimo stare osnovne šole (nedaleč stran zdaj stoji povsem nova, svetla in barvita).  Tam sem spoznavala prve vrstnike in si nabirala znanja v stari čitanki z Ivom in Ano. Tam me je zaljubljeni sošolec Joži objel z rokami polnimi prstne barve. In rdeča, volančkasta obleka je bila od tedaj naprej neuporabna. Se mi zdi, da si je prislužil kar precej ignoriranja. Tam sem prvič jokala, ker sem zaradi nizkega glasu, vedno igrala medvedka ali fantka pri lutkah. In tam me je v dno srca prizadelo, ko sem slišala učiteljico reči: “Uboga punčka, izgleda kot fantek.” Nekaj metrov naprej je stala stara iz kamna zida niša v kateri je živel moj sošolec. Na njej je bil takrat še viden zbledel napis “Trattoria”. Vedno sem se spraševala, kako mora biti živeti v tako veliki hiši s škripajočimi podi. In, ali morda v njej straši. Tam kjer je nekoč stala ta hiša, je zdaj cesta in majhen otoček zelenja s cvetjem. Čez star vegast most me je pot vodila proti domu. Bala sem se tistega mostu, ki se je vedno, ko je kdo čezenj zapeljal z avtom, nevarno tresel, kot da se bo zdaj zdaj zrušil v deročo reko. Deske so takrat luknjaste razkrivale pogled na reko.  Prepričala sem se, da ni nikjer nikogar, da ni nevarnosti, da bi kdo v tistem času zapeljal čezenj in se hitro podala na drugo stran, kjer je stal star mlin. Včasih, ko se je gladina Krke malo bolj dvignila, se je zgodilo, da so se stare preperele lopute mlina počasi zavrtele. Mlin že leta ni obratoval, le v stari mlinarjevi hiši je še živela družina z dvema nadležnima mulcema, s katerimi smo se neprestano sočno zmerjali. Hiša zdaj prazna propada in njena povešena okna mrtvo zevajo na cesto.

Malo naprej, v veliki žagi, ki je zapuščena ždela na bregu reke, smo iskali skrivnosti preteklih generacij. Še tako navadna stvar, se nam je zdela, kot gusarski zaklad. Pa naj je šlo za kos jedilnega pribora razžrtega od rje ali pa star časopis, ki se je uspel izogniti zobu časa. Kot tatovi smo se potikali po stari žagi, da nas slučajno kdo od odraslih ne bi zalotil. Od let nagrizena tla in stene, so neprestano grozili, da se bodo pod nogami zrušili kako nadstropje nižje.

In danes sem se odpravila tja. Mimo šole, čez leseni most, ki je bil že davno obnovljen,  mimo mlina, ki se sramežljivo skriva za vejami dreves. Kot da se niti sam ne more soočiti, da je pozabljen in prepuščen času. Vse do stare žage, ki je izgubila streho in svoje skrivnosti in samo še kot velika škrbina spominja na to, da je nekoč tam bilo življenje… Danes me je uročila prav tista reka, ob kateri sem preživela najbolj nežne in tudi najbolj divje trenutke mojega življenja. Polna struga vode je divjala mimo in bučala, kot najglasnejši grom… Kot da bi me hotela spomniti, da sem nekoč oboževala trenutke ob njej in ob njenih lehnjakovih slapovih.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev za 'Nekoč je bila tam stara hiša'

  1.  
    Rak
    14.04.2008 | 07:58
     

    darja, spomnim se, kako lepa je bila moja mladost na deželi, kjer sem se rodil. Točno takih ambientov je bilo poln, pod eno žago sem se naučil celo plavati. Kar se pa tiče fotografi, res si mojster znaš prikazati točno tisto….. Škoda, 14 dni ti ne bom mogel več slediti. Bom pa kasneje nadomestil Lep pzdrav

  2.  
    14.04.2008 | 21:54
     
    dare

    Lepa zgodba in lepe slike. Moti me le to, da se mi ne sanja kje to je!?! ( nevednež jedan!) Glede na tisto trattorio bi moralo biti bolj na primorskem. :)

  3.  
    14.04.2008 | 22:17
     
    Darja

    @Dare: Tista Trattoria je ostala še iz časov 2. svetovne vojne. Sicer pa je to Dvor pri Žužemberku. Moja lepa Suha krajina ob zeleni Krki (ki je tokrat bolj na kakav potegnila zaradi obilnega deževja). ;)

  4.  
    14.04.2008 | 23:14
     
    dare

    A tako. Saj sem tudi jaz mislil na 2. svetovno in še prej, ko je bila Italija skoraj do Logatca, Postojne, Pivke…itd. Očitno bom moral malo ponoviti kaj iz zgodovine :) lp

  5.  
    16.04.2008 | 17:36
     

    Te stare stavbe človeka kar “povlečejo”, ane? :-) Ja, kar je res je res: slike so enkratne!

  6.  
    sandokan
    28.09.2008 | 17:21
     

    Zanimiva zgodba.Tudi sam sem prej živel v zelo stari hiši, mislim, da je bila stara okoli 150 let. Lansko leto jo je pa bratranec porušil in na novo zgradil. Zunanjost je ista do malenkkosti, iznotraj je pa spremenjena. V glavnem pohvale za zgodbo in slike. LP

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !