Gledam skozi okno v siv dan, v sivo Ljubljano in še dežniki, ki jih nosijo ljudje nad glavami so vsi nekakih sivih, puščobnih odtenkov. Vedno sem se spraševala zakaj je tako težko dobiti bel dežnik, ali odpuljeno rozastega in prosojnega, kot sem ga jaz nekoč našla v Sarajevu in komaj čakala, da začne deževati, da sem opazovala rozasto obarvane oblake in dežne kapljice nad seboj. Vse je sivo. Nič aprilsko. Nič nagajivo. Samo turobno.
In ni moj dan… Šmrkam v po žvečilnih dišeče papirnate robče (vsaj nekaj sladkastega v tem dnevu) in se smilim sama sebi. Najraje bi se skrila v kako jazbino in počakala, da mine dan in tale moja viroza. Samo kašljanje, smrkanje in kihanje, ki vsakič vrže sodelavko v zgornjem nadstropju s stola, se sliši s pisarne.
Danes strežem s prehlajenimi novicami. Z zamašenim nosom mi je pač vsaka beseda, ki jo preberem napor. Komaj čakam, da bo ura štiri, da se zavlečem pod odejo in začnem presti, kot star maček.
Hkrati opravičilo vsem, ki sem jih, jih bom, si jih želim, nasikati zgolj zato, ker ste nekje na dosegu…
PS: A kdo pozna kakega jazbeca, ki bi mi posodil svoj domek za kak dan?
torki so tud sicer precej sitni.brez prehlada. no, jst sem zjutrej pojedla ketonal in je kr dobr del.kakšna arcnija sem pa ke ne škod
o pismo tejkla…tkole se ga zadevaš? Jebemti…to si pa nisem mislila…
Darja…danes bi lahko čofotala po lužah:) in se potem doma grela do nezavesti…
Bil je res en temačen torek..deževen..brez življenja,.vremensko baje neugoden..upam d prehlad čimprej mine..in danes je že lepše..naj te boža sonček s toplimi žarki;)pa lep dan:)