Arhivi
Grafitarjem dve okol kepe
Na MOL-u so začeli z akcijo odstranjevanja grafitov. Za urejenost mestnega središča je v proračunu namenjenih 70.000 evrov. 70.000 evrov, dragi moji, zato da neka nepremišljena, razuzdana mladež, ki ne premore trohice zdrave pameti, izraža svoj jaz. Svoj jaz, my ass… Nekoč sem nekega dolgolasega mulca, z zblojenim pogledom vprašala v čem je pravzaprav štos, […]
Samo, da so okoli mene duše…
Še enkrat sem zjutraj stopila v stare prostore. Ni bilo nikogar, ko sem, po svoji stari navadi, hotela zaklicati: “Kdo bo kavo?” Tri ure samevanja. No, skoraj. Še ena duša je bivala z mano v hiši. In zdaj končno… Nov delovni prostor, svetle stene, nova miza… Vse diši po novem. Zvoki. In to koliko zvokov. […]
Še zadnjič…
Še zadnjič sem sedla za mizo, ki je ujela na svoja lesena ušesa toliko besed in toliko misli. Slišala je klepetanje deklet o vsem možnem. O tem, kako so moški nemogoči, pa vendar ne moremo brez njih. O sladkih pogledih in skrivnih nasmeških. Lovila je skrivnosti, ki jih morda ne ve nihče. Še zadnjič sem sedla […]
Posvojila sem…
Mačka, ki je dobil ime Figaro in se takole zadovoljno oblizuje, ko mu prinesem vrečko mačje hrane. Tole razbito lupinico z dušo… Majhen otoček. Ravno prav velik, da se lahko skrijem pred svetom. (Ne, nisem še bila na njem… ;)) In staro kamnito hišo, polno zgodb iz preteklosti.
Ko koga uhvati… ;)
Pač so se igrali “trojčka… “Ej, ljubica, moj je… “ “O ne, draga moja… Z menoj se je spogledoval. Če dobro pogledaš, je tudi že splezal name… Razen, če slučajno potrebuješ očala… “ “Emmm…. Naj ti nekaj namignem… Ti si ena navadna gos! Verjetno tale racak potrebuje očala.!” “Si zdaj dojela, da je moj?” “Katera je zdaj carica, a??”
Danes izgledam grozno
Danes je očitno eden tistih dni, ko sem nevidna ali pa verjetno izgledam strašno slabo. Kako naj si sicer razlagam to, da je mladenič mirno stopil predme v vrsti, medtem , ko sem čakala, da si uredim zeleno karto? Po vsem prebadajočih pogledih, ki sem mu jih namenila, se ni zmenil zame. Gledal je SKOZME! Hvala, […]
Povest o Mali in Veliki ladji
V Smaragdnem morju sta živeli dve ladji. Velika ladja je živel v Hobotničnem zalivu. Vsak večer ji je sonce za lahko noč poslalo žareč poljub. Mala ladja je živela na drugem koncu morja v Sipinem zalivu in za dobro jutro jo je sonce pobožalo s prvimi jutranjimi žarki.
Z njim ne slišim glasbe
Nekoč mi je neka psihologinja rekla, da sem oseba, ki ima neprestano, celo med spanjem, vse pod kontrolo. Sebe in stvari okrog sebe. Skušali so me naučiti tega, da bi se kdaj odklopila, sprostila, odpočila, ampak brez uspeha. Zdelo se mi je, da se mi bo v trenutku, ko bom nepazljiva, nekdo preveč približal […]
Cvičkarija 2008 - Ljubljana
Po dobrih treh urah spanja (pri že splošnem deficitu na tem področju) in pri hudimano zgodnji jutranji uri (4:52) nekako še težko urejam misli v neko smisleno sosledje, pa vendar. Moja prva Cvičkarija (sramotno za zapriseženo dolenjko, kaj ne?) je za mano.
Lepa cifra
Odprem blog in evo, 12.000 obiskov (odkar sem dala števec gor). Je pa lepa številka, kaj ne? Taka okrogla. Za zapomnit si… Skratka. Danes je fajn dan (zaspan, pa vseeno…). Grem na Cvičkarijo. Nočem: po sebi politega cvička (ga je škoda), vzvišenih pogledov (!!!), težke glave jutri (od zaspanosti namreč)… Postrežem z vtisi tam nekje ob […]
Kdo je tu nor?
Obožujem dokumentarce, ki se dotaknejo okultnega, bizarnega, nerazumljivega… Pa vendar se vedno znova vprašam, kdo je tu nor. Zakaj, hudirja, se najbolj nore stvari dogajajo ravno onstran Atlantika?
Skokci in skokice
V soboto je v športni dvorani Gimnazije Bežigrad potekal 7. memorial Primoža Bizilja. Gre za tradicionalno tekmovanje v akrobatskem rokenrolu v organizaciji plesnega kluba Briljantina. Sama sem se tja odpravila navijat za svojo sestrico in pa, jasno tudi fotkat…
Maščevanje je sladko
“Maščevanje je sladko,” je rekel moj Eos in se začel nekaj prav pubertetniško obnašati in trmati, ko je izvedel, da cedim sline po novem. Šele, ko sem mu povedala, da ga imam vseeno neizmerno rada, je začel normalno delati. Pst! Mislim, da bo v kratkem deležen enega obiska pri dr. Canonu… Lahko noč, Ljubljana. […]
Danes privoščim nekaj sladkega
Več fotografij nekako ni uspelo nastati. Lakota je bila preprosto prehuda.
Zakaj beležimo svoja razmišljanja
Ne pišem svojega bloga iz občutka dolžnosti, ker bi se mi zdelo, da preprosto morala nekaj napisati. Da moram nekaj objaviti. Pišem, ko začutim, da se mi v glavi nabira nekaj, kar mora ven. Ker pišem, odkar dobro vem zase. Včasih sem pisala dnevnik. Večinoma samo o lepih stvareh. Te sem si želela zapomniti in […]
Dobro jutro iz Ljubljane
Danes smo bili tudi v prestolnici deležni nekaj sončnih žarkov. Na kratko, tako, da je sonce pokazalo, da še obstaja. Kot bi hotelo za dobro jutro malce podražiti. In tako sem plezala po mizah v službi, da sem jih ujela. Ta šopek sončnih žarkov namreč. Sicer je pa padla ideja. No, skoraj odločitev… Apetiti obstajajo že […]
Si ti moj angel?
Na svetu je toliko resnic, kot je ljudi. Z vseh strani nas bombardirajo s pravili, zakoni, religijami, prepričanji. Si lahko človek ustvari svoje mnenje? V kaj naj verjame? V duhove? Morda. Nihče ni še dokazal, da obstajajo. Prav tako nihče ni dokazal nasprotnega. Verjeti ljudem, ki trdijo, da so jih srečali? Hm… Kaj, če je […]
Uspešen šoping…
Saj šoping je bil uspešen. Samo… Kako naj grem pa zdaj domov??
Kam te pelje pot neznanec?
Kam te pelje pot neznanec? Kje obstal bo tvoj korak? Kje vzšlo bo tvoje sonce, če ne skrije ga oblak?
Nekoč je bila tam stara hiša
Madonna je v neki pesmi prepevala “This used to be my playground”. Tako sem se počutila danes. Pot me je vodila mimo stare osnovne šole (nedaleč stran zdaj stoji povsem nova, svetla in barvita). Tam sem spoznavala prve vrstnike in si nabirala znanja v stari čitanki z Ivom in Ano.
Nostalgija
Pravijo, da je nostalgija človekovo najmočnejše čustvo. Morda je res, morda je pa kriv drmagnum s svojo objavo. Doma pri mojih starših sem se spet zakopala med stare porumenele fotografije. Mnoge posnete krepko pred mojim rojstvom. Ah, kaj mojim… Krepko pred rojstvom mojih staršev.
Ljubezen je v zraku
Ljubezen je v zraku. To dokazujeta tudi laboda, ki sta se mirno sprehajala ob Krki v deževnem popoldnevu. Da je pomlad res že prišla v naše kraje pa je prišla povedat tudi zelena regica. Prav pred vrata restavracije pozno ponoči. PS: Muca je ni pojedla.
Ženskam za motivacijo
Zakaj moški žvižgajo lepše od žensk? … ker imajo ptičje možgane!
Glasba, ljubezen, lepota
Rezultat popoldanskega zabijanja časa. Namesto čaja in zganjanja virozne depresije je nastalo tole.
Danes potrebujem
prijazen sms (Sem že nekaj dni očitno na obči “ignor” listi. Sem res tako grozna?) Nekaj proti virozi. (A sploh kaj učinkovitega obstaja) Nekaj proti sitnobi tudi! ščepec sončnih žarkov, prosim. Sladoled (čeprav mama vedno pravi, da to ni za prehlajene). Čokoladni prosim! uro, ki bi čim hitreje odštela tale četrtek pest pozitivizma moč, da par ljudi v mojem življenju pošljem v maloro
Torek mi ni všeč
Gledam skozi okno v siv dan, v sivo Ljubljano in še dežniki, ki jih nosijo ljudje nad glavami so vsi nekakih sivih, puščobnih odtenkov. Vedno sem se spraševala zakaj je tako težko dobiti bel dežnik, ali odpuljeno rozastega in prosojnega, kot sem ga jaz nekoč našla v Sarajevu in komaj čakala, da začne deževati, da […]
Nekaj morskih
Sem jih spet nabrala. V sončnem vikendu. In našla sem novega prijatelja, ki sem ga poimenovala Figaro. Sva bila skupaj na večerji. (Whiskas) Zanimivo naslednji dan ob isti uri me je čakal na istem mestu. Tokrat si je zaželel piščančjo porcijo za večerjo.
Punca med fotografi
Se mi zdi, da vedno znova opažam, da dekle med resnimi fotografi nima česa početi. Obožujem fotografijo in ko se spravim s Canonom na pot, takrat zame obstaja samo en svet. Tisti namreč, ki se beleži na CF kartico. Popolni odklop. Ne slišim ničesar več, nikogar več. Rada fotografiram koncerte, ker mi je to izziv. […]
Prikupno
Gimme 5!
Presunljivo
To je beseda, ki prav gotovo najbolje opiše dogajanju v Mestnem muzeju Ljubljana. Ko človeka ob božanskih tonih obliva kurja polt in se mu zdi, da je v raju. Brez fotoaparata, brez vsakršnih motenj. Samo kitara, harfa in eden najlepših vokalov, kar sem jih kdaj slišala.
