Ne razumem ptičev, ko v tistem mrazu že navsezgodaj zjutraj žvrgolijo po drevesih. Kot da je sredi belega dne. Ob uri, ko jaz se ne dojemam sveta okoli sebe. No, pravzaprav ga dojemam v nekem meglenem, neresničnem občutku. Vsakič znova se vprašam, kako mi uspe najti avto, potem obvoznico in se celo brez večjih incidentov pripeljati do službe. Vse ostalo opravim na pol v transu in med pogajanjem sama s sabo… Nasilni zvok budilke ob štirih zjutraj in udarjanje nič krive naprave, doživljam še na pol v transu. Zona somraka, pravim temu… Vsakič znova se vprašam, kaj mi je tega treba. In samo naslednja misel, da bom čez dve uri, po prvih novicah, pila kavo z nekaterimi, zelo dragimi mi, sodelavci (Pač mi ni zabavno piti kave v solo izvedbi. Nekako ni pravega učinka kofeina), me spravi nekako na prave tirnice.
Ptičev pa ne razumem. Nikakor ne. Res ne. Vedno znova me začudi, kako veselo žvrgolijo že ob tako nečloveški uri. Jaz še vsa zaledenela od jutranjega zraka, nisem sposobna spustiti najmanjšega zvoka. Tudi, če bi šlo za življenje… Zadnja leta sicer nekako moram (po službeni dolžnosti) soregovoriti že okrog pol šestih. Včasih sem bila tiho vsaj tri ure po prebujanju. Nekoč me je prijateljica vprašala, kako da sem vsako jutro toliko časa slabe volje in ne govorim z njo… “Ne morem,” sem ji odgovorila in ji pojasnila, da je preprosto še prezgodaj, da bi možganske celice opravile kako zahtevnejšo operacijo od tistih ustaljenih, zverziranih jutranjih opravil.
Ceste so ponavadi še skoraj prazne, ko se pripeljem na glavno ulico. Semaforji še rumeno zaspano mežikajo. Samo kak taksist drema parkiran na avtobusni postaji. Vsaj nekaj dobrega. Do službe tako potrebujem približno šest minut.
Ampak…. Luni se pa kljub zaspanosti (petek je vedno najhujši) nisem mogla upreti. Vedno znova mi je kot magnet. Sicer Bog ne daj, da bi se ubadala s kakimi kompleksnejšimi nalogami, kot je postavljanje stativa. Hjah… Nekaj je vseeno nastalo (ne vem sicer, kaj za eno čudo tehnike uporablja Buba, da so njegove fotke tako božanske…).









Ampak tele fotke so kul. Moje so… sterilne…
Ptiči pa ja, kako se jim da ob treh ponoči?
jest pa ptiče razumem
luna je pa zakon
mistika lune,…hehe,…ptičev tudi jaz ne razumem,sama imam ptiča in ko ti zunanji prično pet tudi moj hoče parirat z njimi,…
Te lunce so odlične … jaz jih žal prespim
Ampak ptiči … ti so pa res specialci, prav občudujem jih
A ti tudi? Jaz grem takrat spat in mi čivkajo pravljico za lahko noč
Uf, lunca
Enkrat jo bom tudi jaz znala uloviti