Marioneta

Objavljeno 21.03.2008

Mavrična me je navedla k razmišljanju… Ne morem si kaj, da ne bi hrepeneče pogledovala skozi od umazanega dežja zapackano okno in si želela ven… Na zrak, na mraz… Da bi končno začela izpolnjevati svoje želje. Nenehno se mi dogaja zadnje čase, da razmišljam, kako sem živela včasih, ko mi ni nihče postavljal omejitev. Nihče govoril kaj se spodobi in kaj ne… Edino, kar sem slišala od svojih staršev je bilo: “Sama odgovarjaš za svoja dejanja.” S tem sta povedala vse. Da mi zaupata. Zdi se, da že leta živim samo po nekih drugih pravilih. Ne razjezim se, ker se pač to ne spodobi in bi lahko škodilo mojemu ugledu. Ne povem, kaj si mislim, ker ni dobro za mojo kariero… Nenehno prilagajanje me počasi ubija. Kot da mi je nekdo zvezal roke in zdaj čakam, da bo tista vrv preperela in morda sama razpadla… Ker se pač drugače ne spodobi… Večinoma mi uspe, da nekako obstajam v stanju, da mi je vseeno. Oz. se vsaj trudim v to smer… Včasih pa, kot marioneta čakam, da bo tisti vsemogočni lutkar po nesreči izpustil vrvico in se bom razbila na tisoče koščkov.

 Se naj za moje razpoloženje spet izgovarjam na polno luno? Morda… Če bo pomagalo.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev za 'Marioneta'

  1.  
    21.03.2008 | 12:15
     
    mavricna

    Vsi vemo, da je današnji tempo življenja že skorajda neznosen. Ne pusti se ukalupljat ljudem, že itak so omejitve družbe in stvari, ki so nujne za tvoje preživetje, življenje, dovolj. Razumem, kaj hočeš povedat z nenehnim prilagajanjem… vsi se moramo. Jaz to kompenziram s stvarmi, trenutki, ki so samo moji, ki jih posvetim svoji duši in srcu. In potem mi je lažje stopiti v nov dan.

    Sledi svojemu srcu, željam, sanjam. Ne pusti, da ljudje na način, ki ni nujno potreben, upravljajo s tvojim življenjem. In poskusi se ne prilagajaj venomer zahtevam drugih… Ker sem prepričana, da se boš nekega dne vprašala: ”Kaj pa če…”

    In zapomni si… ni nemogočih poti ;)

  2.  
    21.03.2008 | 15:41
     
    ninaa

    Uf, tega pa jaz ne znam..Nisem tiho in pozabim kaj se spodobi in kaj ne..ampak tudi to ima potem posledice–noben breg ni tko fajn kot zgleda,Darja. Jaz si potem vrtim te filme v glavi in se sprasujem kaj bi bilo zdaj, ce bi takrat bila tiho, namesto da sem izbruhala vse iz sebe… :roll:

  3.  
    21.03.2008 | 16:19
     

    Oh Darja…mijavči…sem ravnokar komentiral “nedelja ujeta v solze”…pa še enkrat…prvo pravilo je verjemi vase, verjemi v svoje sposobnosti, samoobladovanje, verjemi v svoja čustva, verjemi v dušo svojega časa…pa če je še tako zelo hudo…vedno poberi le dobre stvari…v vsem slabem je nekaj dobrega…in s tem dobrim nahrani nove dobrote…slabe pa vrži proč, da te ne pojejo…(ha ha) malo zlobno tole, a je živa resnica…slabe stvari se lahko zaupa tudi prijatelju, ki ti da nov navdih, nove energije in v upanju je tudi tvoja BIT. V vseh nas je upanje in okoli nas je tudi sreča, le vzeti jo moramo s seboj….:) :) :) Ja polna luna je, res je in tudi sam takrat imam same čudne misli…morda pa luna piše namesto mene. ho ho :) :) V kolikor, bo jasno poglej v nočno nebo, poglej v luno in napiši kaj vidiš …?? :) :) same sončke ti pošiljam, ker čutim, da ti je hudo…le zaupaj se, veliko nas je, ki ti stojimo ob strani…tudi jaz se spominjam očeta (mamico imam še živo), ki me je vedno preganjal, mi govoril, kaj lahko kaj ne, a danes sem mu hvaležen, ker znam gledati naprej, ker se znam tudi obrniti nazaj, če je potrebno…toda danes je problem drugje…tehnika, elektronika ta nas bo pa res pohodila…mijav, bo potrebno po deželi gledat…mijav :) :)

  4.  
    21.03.2008 | 18:28
     

    naj samo prepisem zadnjo kitico iz mojega najnovejsega posta (http://www.stardust.si/?p=205)

    this is my quest to follow that star no matter how hopeless no matter how far…

  5.  
    21.03.2008 | 23:46
     
    dare

    Ne sekiraj se preveč zaradi tega. Naj te tolaži, da smo vsi bolj ali manj pripeti na tiste nitke .

  6.  
    22.03.2008 | 09:10
     
    1danica

    Mene včasih pojezi, ko se zavem, da se mi dogaja podobno. V službi, doma, kjer koli. Doma, na primer: kuham kosilo za tri: za enega, ki ne bi testenin ali kaj podobnega, enega, ki ne bi mineštri podobnih stvari in zase, ki mi ravno tisti dan res ni do mesa. Kaj ti še ostane? Na koncu seveda izberem lažjo pot, pripravim meso, krompir, kislo zelje za zraven in pač mesa pojem malo manj. Če ne bo hujšega…(še umreti ne bo treba.)

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !