V vsej svoji tečnobi, priznam da sem celo sama sebe komaj prenašala, sem pač morala najti nekaj sončnega, da me spravijo v boljšo voljo. In to je bila tale pesmica…
In potem je šlo, kot po tekočem traku. Stardust je bil vesel fotk snega (konec koncev sem zaradi tega vlekla fotoaparat v službo), odpisala sem na ultra-mega-depresiven mail mojega škotskega prijatelja, ki je ob svojem rojstnem dnevu filozofiral, da je star, da mu čas polzi skozi prste in da je edini namen življenja ta, da nekoč umreš. Preveč viskija ob proslavljanju, bi rekla… Jure in Struna… Hvala, da sta me prenašala danes… Priznam, da sem težila. Ko bo sijalo sonce bo boljše. Obljubim…
nimaš kej darja - se nardi. ampak tale pesmica se je pa meni zdela vedno ena najbolj prisrčnih pesmi, ki si jo lahko zapojeta dva, ki se imata rada. ali pa jo zapoješ prijatelju, bratu, sestri, mami, atu, kužku… komurkoli - poživlja.