Youtube zapelje… Spet sem odtavala med melodije in pesmi… Med posnetke opernih arij, ki me vedno čisto onesposobijo. Vklenejo srce in spustijo ventile. Ne vem zakaj, ampak ko slišim kaj takega, ostanem brez besed… Oči mi zalijejo solze ganjenosti in nekak čuden cmok se mi naseli v grlo… Nekoč pred leti sem jo prepevala na izpitu. Bila je moja najljubša v vseh letih prepevanja klasike.
Tole sem si želela peti, pa ni nikoli prišla na vrsto… (Tam nekje od 1:58 naprej malo umiram 
Ko sem prvič slišala tole (zapela jo je moja profesorica), sem ostala brez besed. Ko bi jo skušala opisati, bi lahko rekla le, da pesmi tako polne vseh možnih čustev nisem še slišala. Strasti, ljubezni, razočaranja, besa, obupa…
Ah - Darja, še predobro te razumem. Glasba je … pa kaj bi človek govoril. Ravno sem prebrala tole od Konfucija, modrega moža
:
The inner nature of man is the province of music.
Glasba gane, zdravi, pomirja, vznemirja - enostavno odraz našega trenutnega stanja je. Najboljjše zrcaljenje ever!
Takoj ko se mi odvrti glasba, ki se me trenutno dotika, bom preposlušala arije, ki so tebe dvignile od tal.
Lepo bodi!
tudi meni včasih zapaše kakšna operna arija.. ponavadi se takrat uležem in z mislimi odtavam
daleč proč
Darja, enkrat na intenzivnih pripravi note, pa bomo sm zate špilal. Ne vem za druge, jst sm prec za akcijo