Trenutki… ki ostanejo

Našla sem nek star zapis izpred mnogih let… Pa ker je ravno marec in ker je ravno danes snežilo…

Spominjala se je tistega dne, kot da je danes. Snežilo je, pa ne bi smelo. Bilo je že zgodaj marca. Ne, ne bi smelo več snežiti. Vsi so že odšli, kot da bi vedeli, da postajajo odveč. Besede drugih so se izgubljale nekje v dimu, ki se je valjal po prostoru in obvisele na oranžni svetlobi brleče svetilke zakajenega lokala. Vonj po zelenem čaju se je mešal z vonjem po meti. Kot da bi si tisti dve skodelici, namesto njiju podajali roki. Na trenutke je beseda obstala, rdečica je zalila dvoje lic in dva para oči sta se v zadregi zazrla v tla ali pa nekam v daljavo. Vsak s svojimi mislimi, ki so se srečale nekje, kjer je bilo vse dovoljeno. Ona je razmišljala, da tako lepih oči še v življenju ni videla. Da je nekaj znanega v teh očeh. Nekaj povsem domačega in prijetnega. In on je razmišljal, da se svet vrti v popolnoma pravi smeri. Da je vse usklajeno v neko čudovito harmonijo z vesoljem. Stopila sta ven in se ujela v vrtinec ogromnih, hladnih snežink. Ki ne bi več smele biti tam. Ne marca… A vendar so jima bile snežinke, ki so se vrtinčile v mehkem soju ulične svetilke, kot nekakšno zavetje. Kot bi se neka navihana zimska vila usedla na oblak in trgala velike kosme vate, ki bi ju skrili v svojo zaveso. Mesto je samevalo in se odevalo v belo obleko, njiju pa je počasi pokrival sneg. Morda pa je tista nagajiva vila le želela, da se vroči glavi ohladita. Morda je hotela ohladiti tisto noro privlačnost, ki sta jo čutila od prvega trenutka, ko sta se srečala. Prepričana, da sta si namenjena, da je prihodnost samo njuna in da je njuna skupna prihodnost zapisana v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, se nista mogla ločiti. Brez besed sta stala drug nasproti drugega. Ustnice so molčale, oči so govorile. In potem je samo rahel dotik razblinil čarobnost. Kdo ve… Če ju v nasprotnem primeru ne bi našli naslednji dan prav tam, zasuta s snegom, pod ulično svetilko. Molče. Le oči bi povedale vse.