Krvaveča – 5. del

Objavljeno 4.03.2008

Dolgo je verjela v pravljice. Ko so njeni vrstniki že jemali s knjižnih polic zahtevnejšo literaturo, si je med kup obveznega branja vedno skrila kakšno pravljico. Že tisočkrat prej prebrano, ki jo je znala na pamet. Pa še vedno je tako s slastjo prebirala obljube o brezpogojni ljubezni in pravljičnih princih. Ti so vedno znali v očeh svojih princes prebrati njihove želje. Žal je kmalu spoznala, da princi iz pravljic ne obstajajo in da so si večno in brezpogojno ljubezen izmislili sanjači, ki tega nikoli v življenju niso našli…

Tudi njena pravljica ni bila brez zlobnih vil, preprek in razpotij… Nihala je med popolno srečo, ko je bila z njim in popolnim obupom, ko ga ni bilo. Med popolnim zaupanjem in dvomom, ki je vsake toliko pokukal na plano. Njena usoda je bila, da ga ni bilo ravno takrat, ko bi ga najbolj potrebovala. Ni je čutil. Ko mu je obupana pošiljala sporočila in čakala, da ji odgovori, morda samo v dveh besedah, samo da jo pomiri, se ni zgodilo nič. Kot da bi življenje hotelo, da se muči in sprašuje, kje je, kaj je narobe… Bala se je, da ga bo izgubila. To je bil njen največji strah v življenju. Ni si predstavljala, da ga nenadoma ne bi bilo več ob njej. Karkoli bi naredila zanj… Prevozila na tisoče kilometrov, ostala budna vse noči, da bi ga čuvala. Karkoli. In včasih se ji je zdelo, da je vse to preveč. Da si nihče na svetu ne zasluži tega… No, nihče, razen njega, je bil običajni zaključek.

Še spanje je postalo mučno, če ni bil ob njej… Njena odeja ni imela tako pomirjujočega vonja in tišina je bila pretiha za spanje. Spanje ob njem jo je pomirjalo in zdelo se ji je, da se v nekaj urah ob njem bolj naspi, kot sama v nekaj nočeh. On je postal njen dom. Ob njem se je počutila cela. Počutila se je doma.

<!–[if !vml]–><!–[endif]–>

Kremežljavo je pomežiknila v nov dan. Po nebu so se lenobno, kot zaspani mački vlekli sivi oblaki. Sonca ni bilo. Ni bilo tistih pozitivnih zlatih žarkov, ki so ji dajali moči, da je zakorakala v nov dan. Pobožala je rokav pižame, ki je še vedno dišala po njem. Že nekaj dni ga ni bilo. Spet je bilo eno tistih njegovih obdobij, ko je kar poniknil. Izginil. Preprosto ni odgovarjal na sporočila, ni se oglašal na telefon, ni bilo njegovih običajnih besed za lahko noč. Njen dan se ni začel z nasmehom in mislijo na njegov objem, ampak z mislijo na to, da ga izgublja. Da ni več v njenih rokah njegova ljubezen.

Čutila je, da je tokrat drugače. Da ne gre za službo, ki mu jemlje ves čas, ampak nekaj drugega. Nekaj nedoločljivega. Že nekaj časa je čutila, da je njegov pogled drugačen. Bolj prazen. Kot da je razočaran nad njo. Da ne dosega njegovih idealov. Njegov objem je bil bežen. Tak, mimogrede. Srce se ji je trgalo ob misli, da nikoli ne bo več čutila topline njegovega telesa.

Ni se hotela predajati črnim mislim, ni hotela videti znamenj. Ne, dokler ji sam ne pove. Verjela je v to, da je toliko pošten, da ji bo rekel. Brezpogojno mu je zaupala. Tolažila se je z vsem možnim. Z vremenom, luno, čudnim obdobjem. A globoko v sebi je vedela. Da je konec in da je bila v njegovih rokah samo še ena igrača. Trofeja, ki jo bo postavil na polico in nato pozabil nanjo.

Bolelo jo je bolj, kot bi jo nekdo rezal z zarjavelo britvico po odprtem srcu. In takrat jo je prešinilo, da bi bilo tako zelo preprosto, tako zelo osvobajajoče, če bi preprosto končala. Ne bi več ničesar čutila. Ne bi jo oblivale solze.

Z bosimi nogami je oddrsala v kuhinjo in odprla hladilnik in iz njega vzela steklenico vina. Počasi jo je odprla in sedla v globok naslonjač. Ni potrebovala kozarca, steklenica je bila čisto priročna. “Konec,” jo je prešinilo. “Kako bi bilo preprosto. Zazrla se je v prazno in obnemela… Mogoče jo tam nekje čaka žarek upanja.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

1 komentar za 'Krvaveča – 5. del'

  1.  
    4.03.2008 | 11:57
     
    dare

    Kako logična se zdi odločitev, a kot je napisal moj “frend” Djole : “to ne bira pemet, nego srce!”

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !