Arhivi
In sva šla…
Jaz in moja moja ljubezen z imenom Canon… Napokala sva se v avto v soboto dopoldne in jo mahnila najprej proti Postojni in naprej čez Knežak proti morju. Lep vikend se je obetal in prijatelji so že od ranega jutra uživali v kavi in toplih sončnih žarkih.
Molitev zate…
Zvečer, tik pred spanjem, zaprem oči in prosim… Prosim angele, da pazijo na vse tiste, ki jih imam rada. Da pazijo na vso ljubezen v mojem srcu.
Zakompleksana
Danes je nekdo, ki me sploh ne pozna, ugotovil, da sem strašansko zakompleksana… Tudi prav… Gre za nadaljevanje sage o vsiljeni pošti, oz. po domače povedano spamu. Priznam, da se načeloma s takimi stvarmi ne ukvarjam, ampak ko sem ravno imela voljo in sem preganjala dolgčas, sem pobrskala po zakonu o vsiljeni pošti in zgolj v vednost […]
Pa je šlo…
… sonce spat za Ljubljano. Pomencalo je očke, se zvalilo za hrib in pokrilo s puhastimi oblački…
Priznam…
Ob kavi, med pogovorom s še enim filmoljubom, sem se spomnila svojega najljubšega filma vseh časov. Osladna ljubezenska zgodba, ki se mi je, kdo ve zakaj vtisnila v srce. Leta sem iskala originalni DVD po internetu, da bi si ga kupila. In nedavno sem ga našla. Dangerous Beauty oz. Beneška kurtizana, kot so prevedli pri nas.
Drugo mi pač ne preostane…
Nedavno tega se je Iztok razburjal zaradi mailov, ki jih je prejel kot odgovor na povabilo na svoj blog. Mnogi smo pritrjevali tistim, ki so mnenja, da se pošiljati elektronsko pošto na n različnih naslovov in vsi so vidni, res ne spodobi. Mojo najboljšo prijateljico že nekaj časa izobražujem v to smer, ampak se žal […]
Skriti kotički
Medtem, ko ste nekateri lovili snežinke in merili višino snežne odeje, sem jaz nabirala cvetje. Stalo me je nekaj razbolelih mišic, potolčenega kolena, nekaj ur šepanja in veliko lepih trenutkov.
Ko se prebuja jutro
Ne več tako zgodnje jutro nad Ljubljano, ko se po poljih še vijejo sive meglice, ko je vejevje še ujeto v hladen leden oklep, ki se svetlika v sonce in ko se prvi sončni žarki ogledujejo v zamrznjenih lužah. Dobro jutro.
Moji trenutki
Nekje med oblaki in trdnimi tli, bi se zvila. Na tisto meglico, ki se navsezgodaj zjutraj, ko se še sonce ni prebudilo, kot bel dim vleče po barju… Ko me ima vsakič, ko se pred peto zjutraj peljem v službo, da bi se ustavila in stekla vanjo…
Marioneta
Mavrična me je navedla k razmišljanju… Ne morem si kaj, da ne bi hrepeneče pogledovala skozi od umazanega dežja zapackano okno in si želela ven… Na zrak, na mraz… Da bi končno začela izpolnjevati svoje želje. Nenehno se mi dogaja zadnje čase, da razmišljam, kako sem živela včasih, ko mi ni nihče postavljal omejitev. Nihče govoril […]
Ne razumem ptičev…
Ne razumem ptičev, ko v tistem mrazu že navsezgodaj zjutraj žvrgolijo po drevesih. Kot da je sredi belega dne. Ob uri, ko jaz se ne dojemam sveta okoli sebe. No, pravzaprav ga dojemam v nekem meglenem, neresničnem občutku. Vsakič znova se vprašam, kako mi uspe najti avto, potem obvoznico in se celo brez večjih incidentov […]
Ob pol petih zjutraj
Saj priznam, da je res malce noro, da človek ob pol petih zjutraj, kot nor pritiska na sprožilec. Če se je pa tako lepo zastirala in odstirala… Kot navihana nagajivka se je poigravala z meglicami oblakov, tik nad obzorjem. Malo preden je zašla.
Presneto, kako to pogrešam…
Youtube zapelje… Spet sem odtavala med melodije in pesmi… Med posnetke opernih arij, ki me vedno čisto onesposobijo. Vklenejo srce in spustijo ventile.
Meta in zeleni caj…
Našla sem nek star zapis izpred mnogih let… Pa ker je ravno marec in ker je ravno danes snežilo…
Sončni žarek v turobni dan
V vsej svoji tečnobi, priznam da sem celo sama sebe komaj prenašala, sem pač morala najti nekaj sončnega, da me spravijo v boljšo voljo. In to je bila tale pesmica…
Eh… Nikoli mi ni prav…
Sem hotela sneg, ni snežilo. Zdaj, ko sem se psihično pripravila na pomlad, je začelo pa snežiti. Ok, vseeno. Ven bi šla. Okušat snežinke. Tako pa samo hrepeneče pogledujem skozi okno iz studia. Ehhh…
Otožni obraz Varšave
Znova doma v Sloveniji. Kljub temu, da je za mano samo en vikend odsotnosti, je bil prvi vtis, da je Slovenija ozelenela. Sonce je pričaralo čarobno dobrodošlico in po deževnem, sivem in turobnem jutru, sem bila še toliko bolj vesela, da sem znova doma. Varšava je bila sicer danes zjutraj čisto drugačna.
Nedelja ujeta v solze
Kot, da bi dan slutil, kam se odpravljamo, so jasnino neba kmalu zakrili oblaki. Židovsko pokopališče, ki je bilo včeraj zaradi sabata zaprto, že leta propada pod zobom časa in napadi vandalov.
Varuhi onostranstva
Tale objava bo skoraj brez besed. Tako kot sem bila jaz, ko sem se sprehajala med fascinantnimi spomeniki. Dežne kaplje so vzdušje naredile še malo bolj turobno.
No photos!!
Dejstvo št.1: S Poljaki se načeloma človek skoraj lažje zmeni v slovenščini, kot angleščini. Dejstvo št.2: Če kje vidiš redarja/ policista/ kogarkoli v uniformi, ne fotografiraj.
Zadnji poziv za Varšavo in prepoved pitja kave
Pred poletom se najprej spodobi spiti kavo, so bili mnenja vsi ostali. Sama sem ostala trdna, da kave ne bom pila. No… Moja trdna volja se je omajala v trenutku, ko so ostali dobili svoje dišeče skodelice bele kave. Poleg tega, da je dišala prav hipnotično, je nekako tako tudi izgledala.
Jaz odhajam. Kaj pa vi?
Takole… Počasi zaključujem tale petek. Moj delavnik se izteka. Še nekaj minut, še radijsko slovo s programa in jo mahnem domov. Samo še spakiram in jo skupaj mahnemo proti letališču. Varšava, prihajam! Držim pesti za lepo vreme. In držim pesti, da ne bom deležna kakšnega prisilnega odvajanja od interneta. Obljubljajo wireless in brez računalnika se […]
I love Ljubljana
Verjetno je bilo nekaj v zraku, da sem bila tako utrujena, da sem kar klecala. Ampak bil je tako lep dan, da ga preprosto nisem smela zamuditi. Z Dizzyjem sva se zato odločila, da jo po službi mahneva v Tivoli.
Poseben večer
Včeraj sem ugotovila, da se mi je v ušesa očitno usral konj. Ne, tega ne bom razlagala ali pojasnjevala. Pač… Na trenutke sem gluha… Sicer je bil pa eden tistih krasnih večerov, ko sem nahranila svojo jato ribic in se nekaj časa spogledovala z njimi, nato pa sem se spravila likat. Bil je večer, […]
Vedno nekaj, česar se lahko veselim
V zadnjem času z bendom malo počivamo. Nisem si mislila, da bom kdaj lahko tako cenila proste vikende. Vedno mi je bilo pač samoumevno, da sem ob petkih in sobotah bodisi na odru, na vaji z orkestrom ali pa v službi. Orkestrska sezona se je zaključila in ugotavljam, da je božansko v soboto dopoldne piti […]
Jutro in zdravilne rožice
Jutranji program je lahko strašno simpatičen. Sploh, če v studio pride kak zanimiv, prijazen in simpatičen sogovornik. Tako, kot danes zjutraj. O zdravilnih rastlinah sva klepetala. Jaz bi še…
Dobile so družbo
No, tako… Moje najdražje so dobile družbo. Dve činklji in jatico rdečih neonk. Upam, da bo še vse živo, ki pridem domov.
Bo res konec vsega?
Če gre verjeti majevskemu koledarju in nekaterim prerokom, se svet sooča z napovedmi konca sveta. In namige naj bi že nekaj let dobivali v obliki katastrof, vojn, nasilja. Verjeti ali ne, morda je najbolje preprosto živeti življenje polno in prijazno, kot da bo konec jutri in ne leta 2012. http://www.youtube.com/watch?v=ecTE6lXI-m0 http://www.youtube.com/watch?v=gZUzFYwZlXA Lahko pa je vse skupaj spet ena […]
Tako zelo so osamljene…
Sinoči sem očistila akvarij, zamenjala vodo, pobrala iz akvarija vso tisto nemarno polžad, ki se mi je tako neusmiljeno zaredila. Kaj vem, nekega dne sem malo golazen privlekla v akvarij z rastlinami menda in od takrat ni miru. Leta in leta sem poslušala akvariste, ki so jadikovali nad malimi polži, ki se neusmiljeno množijo, kot […]
Nepogrešljivi
Pretekli vikend je dokazal, da sem odvisna. Odvisna od interneta, telefona in fotoaparata. Z družbo smo vikend preživeli v Gozd Martuljku. Človek bi pričakoval, da bomo na oddih odšli brez priveskov, jasno. Ampak je že ob prihodu postalo jasno, da temu ni tako. Med prtljago za šest ljudi so se znašli trije prenosni računalniki, sedem […]
