Danes sem počela, vsaj zame, sila nenavadne reči. Ubadala sem se s stvarmi, ki mi sicer redko padejo v glavo. Torej:
Problem številka 1: Kaj kupiti šestletniku, ki ima pravzaprav že vse? Lego kocke? Hm… Upam, da bo vžgalo. Sicer, adijo status priljubljene tete.
Problem številka 2: Kako veliki so enoletniki? Očitno precej večji, kot sem mislila. K sreči obstajajo prijazne prodajalke, ki imajo o tem očitno veliko več pojma, kot jaz. Barva kompleta mi je všeč. Upam, da bo prava tudi velikost. Aja, pa upam, da bo tudi mamici od malega všeč.
Problem številka 3: Kako speči piškote? (Zakaj sploh ni relavantno vprašanje. Pač mi je šinilo v glavo)
Moj zadnji kuharski podvig se je končal s sajasto posodo in zelo zadimljeno kuhinjo. Bi rekla, da so sosedje resno razmišljali o tem, da bi poklicali gasilce. Ko sem odprla okno kuhinje (no, težava ga je bila najprej najti), se je namreč iz nje tako zakadilo, kot iz peči. Pa sem si pravzaprav hotela samo pogreti golaž ali nekaj podobnega.
Ok… Odločila sem se torej, da spečem piškote. Nekaj preprostega za prvič, da ne izgubim veselja. Poiskala sem recept in sla nakupovat. Ok, poleg osnovnih sestavin sem ugotovila, da potrebujem še: modelčke, tehtnico (no, tudi brez tega bi verjetno šlo) in valjar (sem se spomnila, da je eden nekje doma, še od nekega davnega rojstnega dne, ko mi je bil predstavljen, kot sredstvo za discipliniranje moža). In… Akcija! Moram reči, da je kar šlo… Dragi se je sicer na vratih skoraj opravičil, ker je mislil, da je vstopil v napačno stanovanje (revež pač ni navajen takih vonjav z naše kuhinje). In seveda sem zabeležila celotno dogajanje… Evo…
Zaenkrat še razmišljam, če bi pred kako degustacijo morebiti najprej dala kak piškot lokalnim mačkom… Če bodo še nekaj časa mijavkali, potem je verjetno užitno. Ali pa morebiti tistemu zoprnemu bevskajočemu cucku…
Ps: A je normalno, da ima človek po tovrstnih podvigih testo tudi na laseh? Hm?
PPS: Stardust, še vedno sem jaz. 
A ti so za v soboto?
Na pogled so čisto v redu,jaz bi kar sam pojedel,mačkom pa dal če bi kaj ostalo
jest bi tud probala enega
zgledajo super!
in ja, je normalno, da imaš po tovrstnih podvigih testo tudi v laseh. aveš tako kot je normalno, da imaš med pripravljanjem svaljkov moko tudi na glavi … 
he he, res, iz lastnih izkušenj 
Videti so zakon. Mačkoni, mislim, da lahko sami poskrbijo za svoje priboljške.
Zgledajo fajn
jst bi tud kakšnega 
Očitno so bili užitni. Sem testirala zjutraj ob kavi na sodelavcih. Zaenkrat so še vsi živi. Bom videla v ponedeljek. Menda so tudi dobri. Razen če ne gre pri pohvalah zgolj za vljudnostne fraze…
je bilo to prvič, da si jih pekla? mmmm kakšni bodo šele drugič, tretjič, četrtič…
si DOBRO vedela, da me bo ruknil rahli infarkt, ko bom to prebral… sem podobno, kot tvoj dragi, najprej pomislil: u jebemti, blog sem kiksnil, lej, ko je nekdo prevzel ji domeno…
SVASTA!!! :)))
za prvic zgledajo vec kot odlicno!
Ti keksi so super za v čaj namakat
Zelo je praktičen čas, v katerem živimo. Ne predstavljam si, kako bi moja babica dokumentirala svojo prvo peko piškotov :D. Drugače pa zgledajo prav fini. Le ponovi kdaj vajo
Uav, domači keksi so najboljši. K kavi boljše pašejo…;)