Trenutki… ki ostanejo

Sledila je toku svojih misli… Nekje so se pretrgale… Nekje v včerajšnjem večeru je ostalo nekaj nedokončanega, nekaj nedorečenega. Okus po preveč kozarcih vina se ji je zažrl v jezik in glavo… Pogledala je skozi okno… Čudna megla se je vlekla nad mestom. Kot od cigaretnega dima porumenela zavesa je visela z neba. Skrila je obraz v dlani in skušala ublažiti tisto čudno nabijanje v sencah…

Sveče so že zdavnaj dogorele in stopljen vosek je pod svečnikom oblikoval nedoločljivo gmoto. Pogledala se je v ogledalo… Zabuhel obraz, rdeče oči in zaležano levo lice na katerem je zaspala… Počasi in z muko se je dvignila izza mizice. Previdno prestopala razbite črepinje po tleh in si negotovo utirala pot do kopalnice. Pljusk hladne vode, da si zbistri misli…

 

Danes je sobota je pomislila… Večina parov se verjetno v tem trenutku še stiska pod toplo rjuho… Božajo drug drugega, se prebujajo s poljubi… Pri nekaterih je iz kuhinje zadišala kava. Pogrešala je to toplino vikendov… Pri njima ni dišala kava… Dotikala sta se drug drugega, dokler ju ni vse že bolelo od poležavanja, nato sta se oblekla in odšla na kavo v mesto. Če je bil lep dan, sta sedla na kakšno sončno teraso in opazovala ljudi. On je morda vzel časopis in prebiral novice… Ona ga je opazovala, medtem ko je mešala svojo kavo z mlekom. Ni marala kave s smetano… Ne zaradi kake ženske obsedenosti z dieto… Preprosto se ji je zdelo, da je kava dovolj dobra brez smetane.

 

Navlekla je kavbojke, bel pleten pulover in udobne čevlje… Danes je hotela biti povsem nevpadljiva. Kot duh se bo sprehajala med stojnicami na tržnici in morda potem odšla na kavo… Še šal in kapa… S kapo se je počutila tako skrita, tako neprepoznavna, ko je skrila oči pod njo.  Še rdeč dežnik in se odpravi… V takih turobnih dneh je najbolj sovražila vse tiste črne dežnike, ki so se sprehajali, kot zlovešče pošasti, pod njenim oknom. Črni dežniki, s črnimi mokrimi čevlji. Vsi enaki. Le da so nekateri hiteli mimo malce hitreje kot drugi. In ko se je med njimi znašel kak pisan, je le ta poskakoval v popolnoma drugačnem ritmu. Pod njim se je, si je mislila, gotovo skrival nekdo, ki mu je v glavi zvenela pesem… Nekdo, ki se je pravkar  izvil iz toplega objema… Rada je opazovala dežnike v deževnih dneh… Ravno tako, kot je rada opazovala sončne žarke, ki so se lovili v listje na drevesih… 

 

Kljub temu, da se je danes želela zliti med množico, ni namreč hotela, da kdo opazi črne kolobarje okrog njenih oči, je vzela tisti žareče rdeči dežnik… Stopila je na ulico… Pod nogami se ji je znašlo mrtvo, razmočeno jesensko listje… Jesen je lepa v soncu, ko se zlato leskeče in zadnji sončni žarki pogrejejo hladno lice… »Razmočeno listje je podobno smrti,« je pomislila… 

 

Hodila je med stojnicami, kot bi nekaj iskala… Globoko v sebi je vedela, da išče njegov pogled. Včasih sta se držeč se za roke sprehajala od ene branjevke do druge. Na eni kupila jagode, ki sta jih nato s slastjo pojedla nekje na kaki klopci v parku.

 

Drgetala je od mraza. Kljub šalu in kapi. Pozabila je rokavice in zdelo se ji je, da ji bodo dlani primrznile na hladen ročaj dežnika. Še nekaj korakov in stopila v toplo kavarno, kjer bo zadišalo po kavi. Sedla bo k tisti mizi ob oknu, kjer sta včasih posedela in s skodelico v rokah bo opazovala mrke obraze, ki bodo hodili po ulici… Vrvež v prostoru je bil popolnoma drugačen, kot tisti na ulici. S pod stropa se je razlivala tiha glasba. Tako tiha, da ni mogla določiti, katera pesem igra… Ljudje so brezskrbno klepetali. Vsi po dva ali več za isto mizo… Kot bi se tu dogajal nek drug, paralelni svet. Drugačno vzdušje, drugačni pogovori in drugačna energija.  Naročila si je kavo z mlekom in se zamišljeno zazrla skozi okno. Toplota ji je počasi segrela premražene ude in veke so naenkrat postale težke. Pomislila je, da si ga mora izbiti iz glave. Vedela, da je v njegovih rokah samo igrača. Igrača s katero se je vsake toliko rad pokazal med prijatelji. Kot vosek se je topila ob njegovih besedah in si nikoli ni želela priznati, da jo izkorišča. Da je z njo, ker pač njegova nečimrna narava potrebuje nekoga, ki ga občuduje in na trenutke prav po božje časti… Lepo mu je bilo z njo, v to ni dvomila, vendar pa je vedela, da je ni ljubil…

 

Zdrznila se je. Zazdelo se ji je, da je med množico na ulici ugledala nekaj znanega… Njegov obraz. Vzdrgetala je in sklonila glavo. V tistem trenutku ni bila prepričana, da želi, da bi jo opazil. Globoko v sebi je kričala, da bi pristopil, v glavi pa ji je odmevalo, da ne želi, da jo vidi tako… Opazil jo je. S sončnim nasmehom je stopil do nje in sedel. Brez vprašanja. Pomignil natakarici, naj mu prinese kavo s hladnim mlekom in se zazrl v njene oči. V trenutku se ji je zvrtel cel film. Kako je odhajal. Pravzaprav ni nikoli niti prišel. Prihajal je vsake toliko, ostal kak dan ali dva in odšel… Tisti večer sta se sprla. Ljubosumna na njegovo sodelavko je kričala, da ga ne želi deliti, da nima najmanjšega namena tekmovati z njo in da naj odide…

 

»Si prespala?« jo je rahlo zajedljivo vprašal.»Ti izgledam naspano?« je v istem tonu odgovorila. Kot sneg beli zobje so se zableščali, ko se je prešerno zasmejal in jo prijel za roko. Hotela jo je izmakniti, pa nekako ni zbrala moči. Pa saj niti ni hotela. Pravzaprav je v tistem trenutku želela samo pasti v njegov objem, se zagristi v njegove sočne ustnice in mu zašepetati, da naj nikoli več ne odide. Čutila je kako ji je rdečica butnila v lica in kako se ji v očeh nabirajo solze. Še preden so se kot neusahljivi slapovi razlile po obrazu, ji je prešerno rekel: »Oglasi se kaj! Stvari niso take, kot se ti zdijo, veš.« Nato je vstal in naslednji trenutek ga je videla, kako hiti po ulici. Ni mogla več zadrževati solz. Grizla si je ustnice in okušala slanost potoka. In ravno tokrat v torbici ni našla robca. Obrisala se je v rokav belega puloverja, plačala kavo in odšla.  

 

Dežne kapljice se zvečer, na okenski polici, še vedno igrale svojo pesem… Tap- tap-tap… v nekem nedoločljivem ritmu.  Brez pavze…  Borila se je s svojo voljo. Ostati trdna ali zapluti nazaj v isti tok. Obotavljajoče je vzela v roke mobilni telefon. Kako prav bi ji v tem trenutku prišlo, da bi takrat izbrisala njegovo številko, vendar je ni. Njegovo ime je bilo še vedno med prvimi v hitrem klicanju… »Trikrat pozvoni, nato odložim,« si je mislila. »Tako ali tako se ne bo oglasil…« Prvič, drugič, tretjič… »Hej, ti…« je zaslišala njegov privlačni glas. Kolena so se ji tresla, ko je jecljaje vprašala: »Si jutri zvečer doma?«