Porumeneli spomini

Objavljeno 29.10.2007

Doma, pri mojih starših, mi je v roke prišla stara škatla. Tak star vonj po preteklosti je zavel iz nje, ko sem dvignila pokrov. V njej se je skrival šop črno-belih fotografij, nekaj že preperelih rumenkaste barve, s polomljenimi robovi in šop pisem z oznako »Air mail«. 

Pograbila sem tisti šop pisem. Papir se mi je zdel tako krhek, da sem se bala, da se bo med prsti sesul v prah. Odprla sem prvega… »Draga sestra Manca…« je pisalo. Spomnila sem se, kako je babica sovražila to ime. Za nas je bila vedno Ana in vsakega, ki jo je kdaj poklical drugače, je popravila. »Manca se mi zdi tako debelo ime,« je nekoč pojasnila. Vsakič, ko je poštar prinesel to posebno pismo njene sestre z druge strani Atlantika, je bil zanjo praznik. Pravi obred. Skuhala si je močno črno kavo, si nadela velika očala z debelimi stekli, prav tista, ki se me tolikokrat spravljala ob živce, sedla ob okno, da je imela dovolj svetlobe, se naslonila nazaj in nato s kirurško natančnostjo z nožem zarezala na vrh pisma. Na listih A4 formata so se bohotile velike poševne črke. Nato je začela glasno brati. Smešna so se mi zdela tista pisma v okorni slovenščini. Predvsem opisovanje družinskega življenja njene sestre. In ko sem poslušala sem si predstavljala, da živi v veliki, beli hiši, kjer vedno sije sonce. Da ima ta hiša bele stopnice pred vhodnimi vrati in velike stebre, ki podpirajo balkon. Ne vem od kje mi ta ideja. Pravzaprav še vedno ne vem, kako je dejansko izgledalo njeno domovanje. In na koncu je vedno navrgla vprašanje, kako je ona, njena družina, otroci, zdravje… Klasičen, skoraj obvezen, zaključek pisma. Včasih se je v pismu znašla kakšna fotografija, ki jo je babica nato zataknila za okvir slike »Zadnje večerje« nad vzglavnikom njene postelje. Pismo pa skrbno spravila v škatlo, ki je bila vedno v predalu njene nočne omarice. Še cel kup, takrat zame tako dragocenih, zakladov se je skrivalo v tem njenem predalu. Rožni venec na primer, ki se je v temi svetil. Včasih mi je dovolila, da sem ga skrila v dlani in skozi špranjo med prsti opazovala rumenkasto zelene obrise. In vedno se je tam skrivala tudi vrečka sadnih bombonov Visoki C, s tisto debelo operno pevko na vrečki. In seveda njena očala z debelimi rjavimi okvirji. In vedno, ko si jih je nadela, je zadovoljno pripomnila: »o, kako si lepo okrogla…« »Babi, očala…,« sem jo opomnila. In nato je snela očala, jih zložila v škatlico, sklenila roke v naročju in s sivo glavo nejevoljno odkimala, češ kako me bo potrebno še malo spitati. Rada me je imela. In vem, da bi ji lahko to večkrat povedala.  

Roka mi je nato segla naprej med majhne rumenkaste fotografije. Na eni izmed njih, dedek v elegantni vojaški uniformi in visokih škornjih, na videz brezbrižno, sedi pod drevesom. Fotografija je neštetokrat romala iz mojih rok v babičine in vedno znova je zadovoljno povedala, da si je izbrala lepega moža. In dedek, če je slučajno, s počasnim korakom, prišem mimo, je vedno zamahnil s svojo koščeno roko, češ: »Kaj pa ženska govori neumnosti. On si je izbral njo…« Samo še obrisi so ostali na porumeneli fotografiji. Poteze obraza, podrobnosti, so se izgubile med zobmi časa.  

Naslednji je šop črno-belih fotografij. Z lično obrezanimi robovi, so kot papirnate čipkaste izkaznice nekega drugega časa. Na njih so ljudje. Mladi nasmejani. Med njimi, na nekaterih fotografijah, na videz postavljaški črnolasec s širokim nasmehom, z brezbrižno držo Jamesa Deana in frizuro Elvisa Presleya. Oba sta v najstniških letih krasila stene moje sobe, čeprav sta bila že leta pokojna. Vendar na fotografiji ni nihče od njiju, temveč moj oče. Samosprožilec na fotoaparatu mu je bil kot kaže najljubši. »Čisto si po očetu,« mi je včasih zabrusila mama, ko sem kakšno ušpičila. In ne, to ni bilo mišljeno, kot kompliment. Včasih mi je pravil o neumnostih, ki jih je počel s svojo družbo in na tihem sem si želela biti podobna njemu v  vsem. In tako sem, priznam včasih predrzno, zabrusila nazaj: »Sem, pa kaj… In prav je tako.« Niti nisem skušala skriti kako sem ponosna, da je tako.  

In ravno včeraj mi je oče, ko sem mu prišla voščit za rojstni dan, razlagal, kako ga spominjam nanj. Z isto strastjo do fotografije in glasbe. Da je tudi on vse svoje prihranke vedno zapravil za foto opremo, ki jo je sicer nekega dne namočil morski val, ko je hotel fotografirati z vode. »Ja, pa s strastjo do vožnje tudi,« je z nasmehom dodala mama. »Ista divjakinja v avtu, z mevljami v riti, da le ni treba biti doma.« 

In tako sem prebirala tisti šop fotografij, s podobami babice, dedka, mame s sijočim nasmehom, deklet s kitami, okroglih, malce manj okroglih. Ampak vse so bile narejene s srcem. Prav prestavile so me v nek drug čas in kar slišala sem hihitanje in njegov prepričljiv glas, ko jih je šarmiral…  

In nato sem pokrila tisti kup spominov, da ne bi kakšen pobegnil ven…

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

7 komentarjev za 'Porumeneli spomini'

  1.  
    29.10.2007 | 17:39
     
    senorita

    Luštno napisano :) Spomini, ki ih pričarajo fotografije (še posebno črnobele) so res neprecenljivi.

  2.  
    29.10.2007 | 20:21
     
    kamper

    Na vsake nekaj let se tudi jaz zakopljem v slike.Vedno iste pa vedno najdem kaj novega. ;smile;

  3.  
    30.10.2007 | 13:47
     
    bamboo

    to je bilo pa tako lepo napisano, kot, da bi sedel v naslonjacu in gledal film…in ja prelepe spomine si drzala v roki, le cuvaj jih…

  4.  
    30.10.2007 | 18:44
     

    slisi se lepo.. kot, da je fikcija.. ampak si povedala, da je realno.. vcasih so res vedeli, kako.. :)

  5.  
    1.11.2007 | 20:15
     
    daniyel

    Wau, lepo napisano, veš seda pa grem sam vzeti kakeni album in pogledati slike,ter si obuditi lepe spomine, hvala ti.

  6.  
    1.11.2007 | 20:17
     
    daniyel

    p.s: se opravičujem za slovnične napake v prejšnem postu ,malo sem prehitro tipkal, me je povleklo po albume, hehe. Lep večer še naprej.

  7.  
    2.11.2007 | 21:45
     

    Spomini mi povzročajo včasih tdui bolečine, pa naj se še tako čudno sliši. leta se odmikajo, in prijetni trenutki preteklosti so vedno bolj rumeni. Še dobro da imamo sedanjost!

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !