Trenutki… ki ostanejo

…zategadelj (a ni dobra beseda?) ena čisto kratka zimska pravljica za tiste potrebne romantike….Aja, da ne bo kdo ugibal, kdo s kom, kdaj in zakaj… Izmišljena je… Bond, hvala za idejo…

…Stopinje v sveže zapadlem snegu so ga izdajale… Prišel je na dogovorjeno mesto nekaj minut prezgodaj. Ni hotel zamujati.  

Sivo nebo je tik pred mrakom, še vedno stresalo mehke kosme bele, ledene vate, ki so se topili na njenem nosu in licih. Postala je za trenutek. Vedela je, da je ni opazil. Popolnoma v belem se je zlila z okolico in ga od daleč opazovala.  

Stal je tam, zajet v vrtinec belih zvezdic, v črnem plašču s pisanim šalom, ki mu ga je pred leti spletla mama… Grel si je premrle roke s pihanjem v dlani. Kot v soju odrske luči je stal pod cestno svetilko, ki je okrog njega v belo preprogo risala mehko luč.  

»Komaj ga poznam,« je pomislila, »pa vendar mi je tako blizu…«Gledala je njegovo silhueto v megli snežink in srce ji je začelo hitreje biti. Kot, da bi jo pograbil strah, da se bo razblinil, ko bo pristopila in da je samo privid. Nekaj čarobnega je bilo v zraku. Nekaj težkega in hkrati sladkega. Kot vonj kuhanega vina s cimetom… 

Stopila iz teme in se mu približala. Utapljala se je v njegovem pogledu. Tokrat nihče od njiju ni v zadregi pogledal v tla. Vzel je njene premražene dlani med svoje in jih grel. Brez besed… Pogleda ni umaknil… Nihče od njiju ni spregovoril.  Tako dolgo sta čakala na ta trenutek, da bi besede samo pokvarile čarobnost, ki ju je obdajala. Rahlo jo je potegnil k sebi in jo stisnil v svoj objem. In ona se je z vsem telesom privila k njemu. Zakopala je obraz v njegov vrat, v pisan šal in vdihovala njegov vonj. Omamljal jo je. Zakopala je prste v njegov plašč, kot bi hotela za vedno zadržati trenutek in se močneje privila k njemu. Veter je okoli njiju vrtinčil snežinke in ju spreminjal v dva snežna objeta kipa.  

Dvignila je glavo in ga pogledala… Njegov obraz je bil tik ob njenem. Zaprla je oči in se s prsti zapletla v njegove mokre lase, na katerih so se lesketale snežinke. Blazinice prstov so nato sledile potezam njegovega obraza. S čelom se je naslonila na njegovo čelo in konica njegovega nosu, se je dotikala njenega.  Čutila je njegov dih, utrip njegovega srca,toploto njegovega telesa in pod prsti njegovo mehko kožo.  

Vzel je njen obraz med svoje dlani in jo rahlo poljubil. Čisto nežno in boječe na začetku. Kot da bi se bal, da se bo, kot snežinka, stopila v njegovih rokah. Zvrtelo se ji je od ugodja, ko je neka čudna elektrika šinila skozi njeno telo. Vrnila mu je poljub. Prav tam sredi zimske pravljice, v soju ulične svetilke, med belimi kosmi snega… Brez besed se je v hladnem večeru začela njuna vroča pravljica….