Arhivi
Prodajanje buč
Jezijo me ljudje, ki so v službi, zgolj zato, da so v službi. Sem pač mnenja, da vsako delovno mesto človeku širi obzorja in ga nekaj nauči.
Porumeneli spomini
Doma, pri mojih starših, mi je v roke prišla stara škatla. Tak star vonj po preteklosti je zavel iz nje, ko sem dvignila pokrov. V njej se je skrival šop črno-belih fotografij, nekaj že preperelih rumenkaste barve, s polomljenimi robovi in šop pisem z oznako »Air mail«.
Dobro jutro, petek
Petkovo jutro. Odsev dežnih kapljic na mokri cesti, v soju uličnih svetilk, da slutiti da dežuje… Skozi okno navsezgodaj opazujem prazne ceste. Samo tisti črn dežnik, pravzaprav njegov obris, ki se rahlo majavo premika po pločniku, da slutiti, da se pod njim skriva zgodnji ali pa pozni sprehajalec, na poti kdo ve kam.
Premierno…
Vsaka stvar se enkrat zgodi prvič. In jaz sem danes prvič naročala prek Amazona. Sicer s slovenskih spletnih strani mi je naročanje prek spleta nekaj že čisto vsakdanjega, iz tujine pa, priznam, nisem še. Malce zaradi strahu pred kakšnimi zlorabami bančnih kartic, pa tudi, ker do sedaj ni bilo nečesa, kar bi si neznansko želela, […]
Življenje spleta nitke…
Deževen dan… Gneča na cesti. Kolone pločevine se počasi pomikajo skozi turobno sivino. Ob takih dneh mi prija klasika. Dolgi, počasni toni se vijejo iz zvočnikov. Prsti se mi sami od sebe začnejo poigravati po volanu. Za trenutek zaprem oči in si pod blazinicami prstov predstavljam strune… Dvorakov Novi svet se zlije s turobnostjo dneva…
Zabava…
Že dolgo se nisem tako nasmejala, kot ob gledanju tegale:
Sneg v soboto v Suhi krajini
Ocitno je zima res tu…
Sveže zaljubljena…
Sem skromno dekle. Ne kompliciram, nimam visokoletečih želja (kar mi nekateri štejejo v minus) in sem skromna tudi pri avtomobilih. Preprosto me ne prevzamejo velike »krote« z glasnimi motorji ali bleščeče limuzine.
Sem pač blondinka… ;)
Prek elektronske pošte sem te dni dobila povezavo na neko spletno stran, ki na podlagi vsebine moje torbice izračuna moj psihološki profil. Prav zabavno je to… Sicer pa ženske torbice v resnici spominjajo na torbico risanega junaka, ki se ga verjetno malce starejši prav gotovo spomnite, Sport Billyja. Moja torbica vsebuje vse…
Pravijo, da bo snežilo…
…zategadelj (a ni dobra beseda?) ena čisto kratka zimska pravljica za tiste potrebne romantike….Aja, da ne bo kdo ugibal, kdo s kom, kdaj in zakaj… Izmišljena je… Bond, hvala za idejo…
Nak, odvisna pa nisem…
S tem se tolažim, ko zjutraj pijem že svojo n-to kavo. Pa saj je res. Če mi ni potrebo vstati ob nečloveški uri (beri: ob štirih zjutraj) in moj dan mineva pretežno v potikanju po stanovanju, sploh ne pogrešam kave. In so obdobja, mesec, dva, tri ali več, ko kave sploh ne pijem. Potem pa […]
…In dala sta mi lepo ime…
Moja starša sta mi dala veliko. Res je.. Včasih me nista znala zaščititi, ko bi to najbolj potrebovala. Ne zato, ker bi jima bilo vseeno, ampak zato, ker so bile nekatere stvari v mojem otroštvu drugačne. In o nekaterih se pač ni govorilo… Niso obstajale…
In vedno rečem: »Pazi nase…«
Ob davišnji novici, da je umrl makedonski pevec Toše Proeski, mi je najprej zaledenela kri, naslednja misel pa je bila, da je vse to zelo neslana šala… Novica me je šokirala… In nisem vedela, kako naj jo spravim v eter jutranjega programa… Všeč mi je bil kot pevec. Ne vem kakšen je bil kot oseba. […]
Toše Proeski umrl v prometni nesreči
V bližini Nove Gradiške, na avtocesti Zagreb-Lipovac, je davi v prometni nesreči umrl 26-letni makedonski pevec Toše Proeski. Novico je potrdila tudi njegova managerka. V avtomobilu so bile sicer tri osebe, hudo poškodovan pa je tudi voznik avtomobila.
Čestitke in pozdravi…
Lahko bi rekla, da se je nov teden začel prav, po domače rečeno, usrano. Jah, lahko bi tako rekla, če bi bila črnogleda in slabe volje. Zbudila sem se z migreno, ki se mi je vlekla še od včeraj, ampak po dolgem času naspana. Vsaj zdi se mi tako. Zunaj je sijalo sonce že navsezgodaj. […]
Dolgočasneži
Medtem, ko pripravljam zadnji blok radijskih novic za danes preklinjam letošnjo predsedniško kampanjo. Nič od njih. Dolgočasni do nezavesti. Kot da se vsem sladko žvižga za vse skupaj. Verjetno zaradi tega, ker biti predsednik v Sloveniji menda pa res ni nek poseben dosežek. Kakšna funkcija pa je to, a ne?
Šepet…
Nič ni lepšega, kot sprehajati se ob morju zvečer, ko vse zaspi. Takole na jesen, ko se trume turistov umaknejo v svoj vsakdanjik. Samo šepet valov in tiho šuštenje palmovih listov. Za tiste, ki vas skomina po morju, nekaj slanih utrinkov z današnjega sprehoda.
Danes me ni!
Vedno se trudim biti prijazna, uvidevna, dobre volje… Skušam druge spravljati v boljšo voljo, ko jim kaj ne gre. Pripravljena sem pomagati, poslušati, bodriti… Tudi takrat, ko bi sama še nejbolj krvavo potrebovala nekoga, ki bi me poslušal.
Tečna sem. Ok?
Evo, še eno petkovo jutro. Prekurjena od celega tedna (ja, saj vem, da pretiravam) in tudi dve kavi nista še čisto nič pomagali. Saj je razumljivo, da s povprečno petimi urami spanja na noč človek pač ne ostane prav dolgo priseben.
Oda čokoladi…
Ah čokolada… Ta sladka razvada, ki je včasih čudovita prijateljica v osamljenih trenutkih, spet drugič lepo darilo, ki ne nabira prahu in včasih pove več kot marsikatera beseda… Nekaj besed o njej torej…
Ljubim te jesen
Ljubim jesen, ko se z vsemi svojimi barvami ošabno razbohoti in nas spomni, da se narava spreminja. Da bo počasi zaspala in da nas bo počasi zavila v mehke pletene puloverje in debele jopice.
Okrogla
Šef skupine DeŽur, Janez Doltar, je v začetku septembra praznoval okroglo obletnico, na zadnjo nedeljo v mesecu, pa je svoje prijatelje in najbližje povabil na zabavo na Rudolfov splav v Novem mestu. Med prijetnim druženjem z glasbo in vožnjo po Krki je čas hitro mineval.
