Pariz 1. dan: Ker se cenim… ;)

Objavljeno 23.09.2007

Malo pred sedmo se je klapa zbrala na Brniku, da bo dovolj časa, da pred poletom spijemo še kavo in kakšno rečemo. Dvajset minut čez osmo je mali klavstofobični Canadair poletel z letališča Jožeta Pučnika. Še vedno me strese ob tem imenu. Visoko v zraku so stregli z nekaj dni starimi francoskimi rogljički z marelično marmelado, ki se je že sprijela v sladko pocasto kepo. Raje sem si privoščila samo kavo in sok in skozi okno opazovala, kako se pod nami spreminja relief pokrajine. Iznad smetanastih meglic nad Ljubljano smo se dvigali v jasno nebo in megla se je potem samo še kot mlečna rekla zlivala v dolinah med gorami. Tokrat sem sicer spravila fotoaparat v predal nad sedeži, rekoč da fotografij oblakov imam pa že res dovolj. Kljub moji obljubi so me prsti preveč srbeli in k sreči je vedno pri roki mobilnik. Ne, nisem ga prižgala, deluje lahko namreč le kot foto aparat in mp3 predvajalnik. 

Pristanek v Parizu, pravzaprav na letališču Charles De Gaulle je povsem drugačen, kot scene iz ameriških filmov, kjer človek v trenutku, ko pristane vidi Eifflov stolp in osupljivo arhitekturo mesta. Pravzaprav, nas je čakalo še nekajurno prebijanje z letališča v hotel in prvi pogled na Pariz je bil daleč od privlačnega. Predvsem veliko umazanije, industrije in stanovanjska naselja, ki so spominjala na čebelnjak.

  Vlaki, metroji, tramvaji… Prevozna sredstva, ki jih obožujem. In sicer zaradi ljudi vseh ras in narodnosti… Noro mi je opazovati vse te obraze. Vsake toliko je na metro stopil nekdo, ki je malce računal na kakšen zaslužek. Harmonikar, ki je preigraval znane francoske šansone ali violinist, ki je popolnoma mehanično in naučeno preigraval znane napeve. Glas violine se je mešal z rezkim zvokom, ki je na vsaki postaji opozarjal potnike, da se bo metro začel premikati in nato se je violina izgubila nekje v bobnenju izpod koles. Potniki so zatopljeni vsak v svoje misli. Nekateri s slušalkami v ušesih in zaprtimi očmi, drugi se mirno pomenkujejo, tretji berejo. Gospa na levi knjigo o travniških rastlinah, mladenič nasproti v usnje vezan koran, spet nekdo drug s kovčkom med nogami prebira turistični vodič po mestu. Ko se metro ustavi na postaji pogled ujame spečega možaka, ki si je postlal kar na klopci na postaji podzemne železnice. Na drugi strani mlada mamica dvigne dekletce s čopki, da pomaha nekomu, ki se je odpeljal naprej in tako sproži nekaj odobravajočih nasmehov.  

Utrujeni odložimo prtljago v hotelu in se odpravimo po mestu. Najprej na sendviče s francoskimi bagetami, nato pa proti Trocaderru in Eifflovemu stolpu. Moram priznati, da sem pričakovala, da me bo pogled na to, tolikokrat opevano znamenitost, veliko bolj prevzel, pa nekako me ni. Morda zaradi vremena. Park je ovijala nekaka čudna megla. Sonce se je pokazalo šele kasneje.

  Pot nas je ob Seini vodila proti Elizejskim poljanam in vmes smo se na Place De L’Alma ustavili na nemarno dragi kavi. Ampak, kava je pa le kava… Še tako slaba je dobra…  

Bond... Nekaj zate... ;)

Nad predorom v katerem sta življenje izgubila princesa Diana in njen Dodi Al Fajed se še vedno ustavljajo trume ljudi, ki ob bakli svobode puščajo sporočila in cvetje.

  Champs Elysees… Težko je opisati to ulico… Polna je ljudi. Trume se valijo na vse konce in na vse strani jo obdajajo trgovine. Trgovine z oblekami, nakitom, parfumi igračami. In verjetno, če koga ni tam, ne obstaja… Kavarnice, restavracije… Povsod se mešajo glasovi in vonji… Prevzame vrvež mesta in tok ljudi. Človek se nehote prilagodi tempu te ulice, ki ga nosi seboj, vse gor do slavoloka zmage, ki se mogočno bohoti nad cesto… Verjetno so domačini že tako vajeni tega pogleda, da ga niti ne opazijo, ko se vozijo mimo. Nekomu, ki pa pride prvič, pa mogočni Arc de Triomphe Etoile vzame sapo. Vsemogočno in samovšečno se je bohotil v popoldanskem soncu.

 

  

Medtem, ko na Champs Elysees prevladuje duh preteklosti, pa na drugem koncu, kjer se proti nebi vzpenja moderna arhitektura novega Slavoloka zmage prevladuje prihodnost… V steklih modernih poslovnih stavb se je ogledovalo pozno popoldansko sonce in sedeč na stopnicah človek pogleduje proti staremu Slavoloku, kot bi se oziral v zgodovino.

  Hm… Pariz… Nekako me ni še tako prevzel, kot nekatera druga mesta. Na prvem mestu mojih najljubših tako še vedno ostaja London in takoj za njim Zurich… Morda bom jutri spremenila mnenje. Kdo ve…  

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

15 komentarjev za 'Pariz 1. dan: Ker se cenim… ;)'

  1.  
    23.09.2007 | 18:47
     
    Pi.Roman

    Tudi če tebe ni povsem prevzelo – lepo napisano in lepe fotke. V pričakovanju poročila o 2. dnevu …

  2.  
    23.09.2007 | 19:31
     
    andraz182

    Se strinjam… London je res lepo mesto :D

    Paris pa… Ne vem, še nisem bil tam. Samo grem naslednje leto 100-posto pogledat

  3.  
    blaz
    23.09.2007 | 20:15
     

    upočasni korak in zavij tudi v stransko ulico … ;) – mene je prevzelo

  4.  
    23.09.2007 | 20:19
     
    Blazz

    andraz: London?! :lol:

  5.  
    23.09.2007 | 20:30
     
    Blazz

    ops,my mistake. nisem prebral zadnjega odstavka :oops:

  6.  
    sonny
    23.09.2007 | 20:34
     

    jp Pariz res lepo mesto, sicer ne moje najljubše, ampak vseen res carsko. Kava je res draga ja takrat k smo bli je bla okol 4 EUR če se spomnem, isto pir drag. Drgač pa npr. iz slavoloka je kul gledat ponoč ko maš na eni strani belino na drugi pa rdečino heh

  7.  
    črnavest
    23.09.2007 | 20:59
     

    Meni so Francozi vedno delovali nekako arogantno in samozadostno-kako se pa to doživi v živo?

  8.  
    23.09.2007 | 21:12
     
    andraz182

    blazz: ni frke, odpustim :D

  9.  
    Čen-čan
    23.09.2007 | 21:29
     

    Meni so Francozi pustili lepe spomine, vse od leta 1980, ko sem 1. parkiral “hrošča” v neposredni bližini Eiffel-ovega stolpa. Pariz sem prehodil tudi peš, tudi pod mostovi Seine, mimo “kartonskih” bivališč. Vsakih nekaj let se odpeljem na odkrivanje znamenitosti, ki jih v Franciji nikoli ne bo zmanjkalo, niti v Parizu, kot tudi ne v Angliji in njihovem Londonu. Pa, lepo se imejte vsi “potepuhi”.

  10.  
    23.09.2007 | 21:45
     
    Perko

    Dobro se imate, sam še nisem bil v Parizu. Nameravam enkrat v bližnji prihodnosti. Že čakam nadaljevanje poročila!

  11.  
    24.09.2007 | 10:39
     
    3nity

    Zanimivo. mene tudi Paris ni tako prevzel kot London. Ko sem prispela na angleška tla, sem si takoj rekla, da v London pa še moram iti. Za ponoven obisk Pariza sem se odločila šele, ko sem pregledala album s mojimi slikami.

  12.  
    Katja
    16.10.2007 | 15:19
     

    Jaaa, mene je Pariz objel in prevzel za zmeri… prvič in drugič… in komaj čakam da grem ponovno v to “moje” mesto :) ) Hvala ti za obujanje nepozabnih trenutkov – z nekom, ki ga danes ni več tu. Pa tudi je. Tudi moja2 srčka bom odpeljala in zapeljala v Pariz, obljubim.

  13.  
    31.08.2010 | 00:15
     

    Please, can you tell me couple of a lot more thinks all over this; I am genuinely lover of one’s blog.!!!.

  14.  
    15.09.2010 | 22:17
     

    Hiya, I can’t understand the way to put your web site in my rss reader. Can you assist me, please :)

  15.  
    16.09.2010 | 09:31
     

    Provides With thanks for all of the aid dude.

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !