Obljube

Objavljeno 14.09.2007

Vsako leto, tik pred poletjem je isto. Obljubim si, da bom vsak dvakrat tedensko odšla v službo s kolesom, da bom vsaj enkrat tedensko šla z rolerji na kakšno prazno parkirišče, zvečer, ko vsi odidejo domov. Poleti naj bi namreč imela več časa. Pa vedno ostane samo pri »naj bi«… Iz mojih trdnih zaobljub se še nikoli ni izcimilo nič takega. Nekajkrat se odpeljem v službo s kolesom. Uživam v svežem zraku, ki me v tiste približno pol ure ravno prav prebudi, potem pa je bodisi prevroče, imam premalo časa, je prezgodaj (ob štirih zjutraj res ni, da bi človek kolesaril) ali pa me preprosto nekega dne napere, kaka poletna nevihta in me tovrstni hladni tuš odvrne od nadaljnjih podobnih podvigov.  

Vsako leto tik pred poletjem si tudi obljubim, da bom poleti, ko bom imela več časa, vsaj enkrat tedensko odšla v mesto in se sprehajala ob Ljubljanici. Poslušala glasbenike na ulicah in jedla najboljši sladoled v mestu – ki ga v tem trenutku ne bom reklamirala, jasno. Obožujem namreč utrip mesta, rumeno svetlobo uličnih svetilk, ki na stare stavbe meče neko prav pravljično svetlobo. Ampak, če povem čisto po pravici. Mislim, da mi je v skoraj treh mesecih uspelo se celo trikrat sprehoditi po mestu.  

In ko pomislim, kaj sem počela celo poletje? Hjah, veliko sem delala. Tako kot vedno. Šla sem na nekaj kofetkov (beri: prijetno druženje ob čemerkoli že – vsi pač ne pijejo kave), ampak veliko manj, kot sem nameravala.  Kino? Hmm… Ne spomnim se kdaj nazadnje… Kakšno večerno pohajkovanje do jutra? Emmm… Se mi zdi, da enkrat spomladi, s tem, da se je tisto »do jutra« končalo okrog polnoči. Sem zapečkar? Pa že… Vsaj kaže tako.  

No, in zdaj je prišel september in vse se je začelo znova. Priznam. Včeraj popoldne sem imela huda pogajanja sama s sabo, ali naj se končno vzamem v roke in se spravim na trening trebušnega plesa. In po hudih pogajanjih, ko je moja glava navedla cel kup argumentov proti (jasno, nič kaj uporabnih), sem po dolgotrajnem iskanju opreme (pred poletjem sem jo namreč zabrisala v nek oddaljen kot omare), dvignila rit in se spravila od doma.   Hej, kako je prijalo. Neznansko. Kondicijo sem sicer pozabila doma, kdo ve v katerem zaprašenem predalo, pa vendar. Jutri bom verjetno potrebovala žerjava, da me dvigne iz postelje, ampak občutek, da sem se krepko premigala je bil božanski.  

Očitno se v totalno zabasanem urniku znajdem precej bolje, kot v ohlapnem. Skoraj bi si upala staviti, da v nadaljevanju ne bom zamudila enega treninga, ene ure kontrabasa, ene vaje z orkestrom. Hkrati bom pa še na polno v službi. In tako se je začelo vse znova. 

Ljubljana

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
 

1 komentar za 'Obljube'

  1.  
    hathor
    17.09.2007 | 20:40
     

    Draga Darjica..iz izkušenj ti povem, da je čimprej poišči somučenico, s katero boš z rolerji letala po mestu, odvozila neverjetno dolge ture na kolesu in se še drugače rekreirala, ker bosta druga drugo najprej suvali v rit (tudi to je derivat rekreacije, ker moraš dvigovat noge), se neizmerno vrhunsko počutili ob postrekreacijski kavi in bosta skratka grozno zadovoljni sami s seboj, da sta na primer zmogli tisti nemarni klanec čez avtocesto:)

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !