Še zadnjič sem sedla za mizo, ki je ujela na svoja lesena ušesa toliko besed in toliko misli. Slišala je klepetanje deklet o vsem možnem. O tem, kako so moški nemogoči, pa vendar ne moremo brez njih. O sladkih pogledih in skrivnih nasmeških. Lovila je skrivnosti, ki jih morda ne ve nihče.
Še zadnjič sem sedla na tale stol, ki je zadnje čase utrujeno škripal pod mano. Prav ta stol je bil tisti, ki je podpiral utrujena ramena, ko sem se zasanjano zazrla skozi okno, medtem ko se je ob petih zjutraj po prostoru razlival vonj po poceni kavi iz avtomata.
In prav ta tipkovnica je sprejemala vse frustracije, včasih grobega, tipkanja…

Danes sem si še zadnjič obredno skuhala neokusni kavni zvarek iz najboljšega jutranjega prijatelja, ljubkovalno poimenovanega Fuad. Dolgo časa je bil zbirališče jutranjikov. Včasih pretepen in obrcan, ko je namesto kave iztisnil neokusno brozgo.

Še zadnjič pogledam z opomniki in izgovorjavami prelepljeno steno, seznam evropskih komisarjev, mesečni plan dela…

Ta hiša je bila moj drugi dom. Leta sem tukaj tkala prijateljstva, se smejala, obupavala, preklinjala zgodnjo jutranjo uro in nedelujoče računalnike. Koliko ur in dni sem preživela med temi skritimi kotički, za mikrofoni in mizami. Bila je moje življenje. Zato se v tem trenutku počasi poslavljam od nje. Od vrveža, hihitanja, glasnega smeha, rojstnih dni pri Fuadu, kofetkanj ob petih zjutraj, je ostalo le še okostje. Nekaj zadnjih avtomobilov na parkirišču, nekaj pozabljene krame, nekaj stvari, ki bodo romale v smetnjake in nekaj zadnjih borcev, ki še ždimo tule med hladnimi stenami.

Od jutri bo moj drugi dom na drugem koncu mesta. V novih bleščečih prostorih, menda dostojnih medijski hiši. Ne menjam službe, samo moj drugi dom. Veselim se snidenja s sodelavci, bojim pa se hladnih novih sten. Pa vendar, kot pravijo, kar ne ubije. Okrepi…
