Najprej se oglasi tisti zoprni zvok budilke. Jasno, na mobitelu si nastavim najbolj milozvočno skladbo, da bi bilo prebujanje ja lažje in manj stresno. Ampak prebujanje JE stresno. Pa lahko prepeva sam prelestni Bruno Mars, ki me navsezgodaj skuša prepričati, da sem oh in sploh najlepša, čeprav zmršena in s podočnjaki, ki bi potrebovali nekaj podobnega modrcu, da mi ne bi lezli na nos…
In potem, ko najmanj trikrat skušam pretentati jutro in medtem, ko sonce prav kičasto špega skozi zastrte žaluzije, se končno spravim pokonci. Če bi človek analiziral hojo pravkar prebujenega, bi verjetno mislil, da gre za nekoga, ki ima za sabo najmanj 16 steklenic Martinija zmešanega s smrtonosno dozo najslabšega whiskeya.
Prva resnejša postojanka je kuhinja. Kava! Nekaj kar me spravi do faze, da odprem oči oziroma vsaj približno izvedem “Esmeraldo”… Naslednja postojanka je računalnik. Sicer je možnosti, da se je od polnoči, ko sem zadnjič preverila mail, nabralo kaj pošte, približno nič, ampak vseeno… Za vsak slučaj. Običajno sicer naslednjih dvajset minut srkam kavo in buljim v ekran. Nekako brez posebnega razloga. Šele ko kofein zakroži po žilah, se zavem, da je minilo že nekajkrat po deset minut in da se mi naenkrat strašansko mudi.
Potem pa se začne. Slika je podobna ameriškemu tornadu. Oz. opustošenje, ki ga pustimo za sabo je približno tak, ko bi ga pustil povprečno močan tornado… Medtem, ko e eno roko vlečem s sebe pižamo, z drugo pripravljam pravo temperaturo vode, da bom čim prej skočila pod tuš. Med iskanjem prave barve modrca, ki ne bo kot semafor sijal skozi majčko, ki sem si jo zaželela danes, si krtačim lase. In vražji modrc se je ravno danes skril bog ve kam… (Očitno obstaja še neka zverina, ki ima malce drugačne fetiše kot Muca Copatarica.) Umivanje zob poteka med pospravljam skodelice, ki sem jo pustila ob računalniku… Ko končno navlečem spodnje perilo, še vedno vihram po stanovanju in puščam za sabo mokre sledi, ker v vsej ihti ni bilo časa, da bi se po tuširanju popolnoma osušila… In naslednji trenutek je na sporedu nova drama… V svoji zaspanosti sem pozabila, da je srajčka, ki sem jo hotela navleči nase, v košu za pranje in za drugo barvo, jasno, je potrebno najti druge barve spodnje perilo, ki se je, kako predvidljivo mar ne, skrilo na nek povsem neraziskan del stanovanja…
Povsem logično je, da do tega trenutka že zamujam. Pa niti na polovici še nisem… Statistika jutra je: približno ukročeni lasje, ki še vedno spominjajo na nekakšen hibrid med strašilom za vrane in sračjim gnezdom. Imamo na sebi nekaj približno spodobnega, ki se sicer ne sklada z našim trenutnim razpoloženjem in skodelica za kavo je prazna… (V inboxu pa še vedno nič novega… )
Po vseh pravilih bi pred zapuščanjem doma sledil make-up. Konec koncev nočemo prestrašiti vseh malčkov, ki so na poti v vrtec ali šolo. Vendar, glede na to, da že na polno zamujam, nekaj zafuranih otrok, ki se bodo vse življenje izogibali žensk, niti ni tako velika kolateralna škoda. Make-up torej pred semaforjem, med rdečo lučjo.
In za konec, ko je tornado že pustil vse možne posledice v vseh kotičkih stanovanja, še torbica. Da se razumemo ženska torbica je nekaj podobnega Sport Billy (saj se ga spomnite, mar ne?) torbici. V njej je vse: svinčniki, beležke, balzami za ustnice, kreme, make-up, vložki, tablete, ključi, žvečilni, mobilci, steklenica za vodo in celo cimet za na kavo… (ok… vsaj pri meni)… Skratka.. Ženska torbica je zakladnica vsega, kar NE potrebujem. In vse to je pred odhodom iz stanovanja potrebno prestaviti v drugo torbico, ki bo seveda barvno usklajena za današnjim outfitom (ki seveda še vedno ni v skladu z razpoloženjem). Čevlji so ponavadi najmanjši problem. Če je seveda zunaj dokaj normalno vreme… In ko se mi uspe spraviti skozi vrata, približno pol ure prepozno, se med zaklepanjem spomnim še, da nisem nahranila ribic..
