Hej, resno… Danes sem razmišljala, da sem včasih,ko sem bila mula, vedno opažala starejše ženske z brki – ne govorim zdaj o tistih ruskih metlah pod nosom, ampak preprosto take komaj opazne brčice. Mimogrede, a se spomniš, ko smo bili mulci, tam okrog petnajst let, in so se nam vsi nad dvajset zdeli stari.
“Ej, kdo pa je še bil tam?
“Mah, sosedova Petra, pa Anja, pa ena stara ženska.”
“Koliko stara?”
“Hmmm…. Enih trideset!”
Tak je bil običajen pogovor med mano in mojo mamo. Si lahko predstavljam, da ni bila presrečna nad mojo definicijo žensk nad petindvajset.
To so pač tista leta, ko nam je vse položeno na dlan. Ne potrebujemo kram za kožo, ličenje je še španska vas. Make je bil pač zame nekaj, kar je potrebno za zakrivanje posledic gravitacije.
In potem sem bila stara petindvajset in kreme so mi še vedno bile španska vas. Z rahlim začudenjem sem zrla v sodelavke, ki so neprestano vlekle neke vlažilne maže in pomade iz torbic. Se mi je zdelo, da tega še ne potrebujem. Make up je bil pač neka oblika trpinčenja in zabijanje dragocenega časa.
In je kaih pet let kasneje najstniška hčerka rekla moji prijateljici: “Mami, a se ti ne zdi, da si malo prestara, da bi brez make-upa hodila med ljudi.” Priznam… Streslo me je… Hm… A sem gre zdaj čas? In obletnica mature, ko večina prinese družinske albume s svojimi malčki in sem pomislila: “Presneto, so se pa postarale nekatere moje sošolke.”
In potem pridejo leta, tam krepko preko trideset, ko so vlažilne kreme nujno zlo. (Ali so nam to samo vcepile tv reklame?) In bog ne daj, da bi se od doma odpravila brez vsaj na hitro nanešene malce sence nad očmi. Ženska se zverzira, da to še na pol neprištevna, zaradi zgodnje jutranje ure, stori v pičli minuti. In medtem, ko je torbica pred leti vsebovala kup blokcov, svinčnikov, cd predvajalnik in kak cd, zdaj vsebuje vsaj ene vlažilne robčke, nujno kremo, za hude čase kako senčilo, lip glos in vsaj eno maskaro. In tiste, ki nismo ravno obsedene z zumbo, mambo, fitnesom in vsemi vrstami skupinskih vadb in vsaj tremi obiski fitnesa tedensko, opažamo, da se je okrog pasu nabralo nekaj odvečne kože. (Ja, ja, kar tolaži se, da je koža!)
Ampak še vedno vsake toliko pogledamo po facebooku svoje znanke, ki so po možnosti enako stare in naivno ugotavljamo, da se v resnici nismo toliko postarale, mar ne? Po možnosti vprašamo še svojo najboljšo prijateljico, ki je približno enakih let in seveda ona potrdi, da se niti malo nismo spremenile. Pustimo dejstvo, da je barvanje na mesec in pol nekaj tako nujnega, kot umivanje zob.
In potem se zgodi… Tadaaa… Izdajalska svetloba v avtomobilu, ko pred rdečo lučjo na semaforju še enkrat preveriš, če res zgledaš podobna ženski… Nekje na bradi je zrasla ena sama dolga dlaka. Saj ni, da bi jo opazil kdo drug, ampak – kje, hudiča, je pinceta za puljenje, ko jo človek življenjsko potrebuje? In potem se ti ves dan zdi, da vsak, ki s teboj spregovori samo eno besedo, gleda točno v tisto zoprno dolgo dlako, ki se je pojavila nekje iz niča. In… O, moj bog… Menda nisem že v letih, ko ženskam poganjajo brki in brada. In kaj hujšega kot to, da nekdo od nekje privleče staro fotografijo, nerejeno na stopnicah gimnazije… Nope, to nisem jaz. Ta oseba z napeto kožo in sijočimi očmi gotovo nisem jaz… Popolnoma nemogoče. Jaz sem vendarle ta odsev v ogledalu, ki ga gledam zadnjih x let. Pa saj se nisem spremenila, mar ne?
Jap… Čas je zabavna stvar… Zdi se, da včasih stoji na mestu in da živimo pač vsakodnevno rutino. Potem pa pokaže zobe in razgali tisto, česar si sami ne priznamo. Da nas gnete kot plastelina in da se naša lupina spreminja.
