Trenutki… ki ostanejo

O Severini in njenem koncertu v Stožicah se povsod piše samo v presežnikih. Drži. Naredila je šov, ki mu ni para. Še enkrat zova dokazala, da ji na področju nekdanje Jugoslavije ni para in da je diva v pravem pomenu besede. Bo pa tole zelo osebni razpizditis, se opravičujem že vnaprej, če mi bo izletela kakšna močna.

Na koncerte večinoma hodim s fotoaparatom in igram po pravilih organizatorja. Če je torej rečeno, da se fotografira prvih pet pesmi, se tega držim. Sem mnenja, da je fer igra pač osnovna za dolgoročno sodelovanje. Pa je fer igra tudi od organizatorjev, ki so neznansko kooperativni, ko potrebujejo promocijo, ko pa napolnijo dvorano se pa lahko mediji nekam pišete… Pa hvala lepa… Priznam, tokrat sem si želela, da bi bila na koncertu z mobitelom. Vsi v dvorani so – kljub temu, jasno, da je prepovedano fotografirati – imeli boljše fotografije od tistih, ki smo po predpisih prosili za akreditacijo in se nadejali korektnih fotografij za spletne strani in časopise. Da mogoče tudi tisti, ki tokrat na koncertu niso bili, dobijo približno sliko o veličini in glamuroznosti koncerta… Namesto tega, smo obtičali v nekem kotičku pod dva metra visokim odrom in iz nekega čudnega kota fotografirali zvezdo, katere cel odrski nastop je bil narejen, da se ga vidi in gleda nekje iz sredine. Tisti, visoki blizu dva metra, so še lahko upali na kakšno približno spodobno fotko. Mi manjši, smo lahko upali, da bomo ujeli kak portret. Vem, večina fotografov  bo molčala in se s tem preprosto sprijaznila, nekateri pa preprosto ne moremo molčati. Ker smo bili že na kar nekaj koncertih in vemo, kaj naredi dobra organizacija in kaj to, kar se je dogajalo sinoči.

Ljubim to mojo malo prestolnico. Zdaj, ko po toliko letih, v resnici diha s polnimi pljuči vsa sijoča in ponosna. Ko se nad njo podijo sivi in beli oblaki, ko jo zalivajo dežne kaplje, zasipajo snežinke ali pa božajo sončni žarki. Nekaj prijetnega in dišečega se potika med starimi pročelji, ki skrivajo neke davne duše, ki se morda ne morejo odločiti, da bi se ločile od tega mesta. Celo, ko je moja Ljubljana zavita v meglo in zasuta s snegom je kot mala snežna kraljica vsa ponosna v tej kotlini. Nekaj je na tem, da celo s svojo majhnostjo zasužnji popotnike iz vsega sveta.

Zame, ki tu živim zadnje desetljetje, je predvsem čarobna. Zaradi sončnih mostov in ljubkih lokalov. Zaradi tiste zelene table pred Staro mačko, na kateri so s pisanimi kredami prečrtane kave na zalogo. In zaradi tistih nekaj kofetov, ki so še na voljo. In zaradi znanega pevca, ki si s cigaretom v ustih ravno z nekom sms-a. Pa poletnih večerov in zvokov, ki se plazijo med mizami in si opečejo tačke na plamenih dišeščih svečk. Pa zaradi gospoda, ki s skodelico kave v rokah in z današnjim časopisom razprostrim čez celo mizo otožno gleda skozi stekleno steno na ulico. In gospe v rjavi jakni, ki pomerja klobuček. Ljubljano ljubim, ker je tako ljubko majhna, da v sedmih minutah pripeljem z obrobja do moje najljubše stavbe v mestu – opere. In zaradi Moskovskih noči, ki se razlivajo čez tromostovje izpod prstov glasbenikov. Pa tudi zaradi dveh mulcev, ki fušata neke neznane komade in upada, da bo v odprt kovček od kitare padlo nekaj drobiža. In zato, ker bi jima najraje rekla, da če že fušata, naj fušata komercialo. Bo več šans za kaj žvenketavega. In ja, vem… Privilegij je, da si lahko na obrežju Ljubljanice privoščim kavo in prisluškujem šepetanju mesta. Tako zelo velik privilegij, da me ne moti niti mulo – v belih nogavicah čez katere je nataknil japonke – na mestnem avtobusu, ki še v življenju očitno ni slišal za slušalke in iz mobilnega telefona neumorno navija Daro Bubamaro. No, ok… Malo me moti… Ampak res čisto malo.

Najboljši del potovanja so ljudje. Ne tisti v mestu. Tisti hitijo po svojih opravkih. Ampak tisti na podeželju. Tam, kjer edina radijska postaja, ki jo lovi radio, neumorno navija country hite. Tiste babice, ki so se iz Montane pripeljale v Nevado in te z velikimi očmi sprašujejo od kje si. In se tako neznansko hihitajo, ko fotografiram svojega plišastega rakuna v vsem možnih pozah. In se jim to zdi tako ljubko, da te fotografirajo, da bodo o tem pripovedovale svojim vnukom. Pa nemški par, ki z dojenčkom dva meseca potuje po Zda, ker je Angela uvedla, da tudi očetje lahko vzamejo dva meseca dopusta po rojstvu otroka. In kansdčana, ki sta popolnoma vzhičena, ko poveš od kje prihajaš. Preprosto zato, ker si iz dežele Kopitarja, pa Brezca.

Celo v restavracijah ti na podeželju privoščijo precej več pozornosti. Mimogrede, a ne bi naše gostince poslali na kakšno izobraževanje? No, pa trgovke verjetno tudi.

In dragoceno je, da ima gospod v Cool Springsu tam ob Route 66, pod pultom še vedno tisto roza kapo s katero se je fotografiral z nami pred dvema letoma, ko smo šli po Route 66.

Ali pa upokojenec, ki se napoka v starega Rv-ja in se pelje 200 milj iz San Diega, da bi preživel nekaj divjih off-road voženj po sipinah. In mu je strašansko zabavno srečati pet turistov, ki z navdušenjem fotografirajo njemu tako vsakdanje sipine. Štirideset let, da jih že spremlja, kako se spreminjajo.

Ali pa, ko po nesreči zapelješ v majhno mestece, kjer imajo ravno piknik in lokalni bend igra Old Time Rock’n'roll in si privoščiš sanjsko slastne pite…

In kaj pravijo američani o evropejcih? Da imamo katastrofalno kulturo vožnje. Vrivanje, hupanje, izsiljevanje, prehitevanje, neuporaba smernih kazalcev… Vse to je res, se bojim. Smeričani vozijo umirjeno, po omejitvah, ne prepočasi (kot je pogosta navada pri nas na avtocestah) in skoraj bi človek lahko pomislil, da semaforjev in prometnih znakov sploh ne potrebujejo.

Američani niso deviacije, ki jih vidimo v Jerry Springer showu. So prijazni, inteligentni, zabavni, s smislim za humor. Celo z navadnim lističem na vratih, ki sporoča, da bo prodajalec nazaj čez nekaj minut. In dobrodošlega se počutiš celo, če prideš samo po plastenko vode minuto pred zaprtjem trgovine. Sprejmejo te z nasmehom in ne z občutkom, da si mu ravnokar pokvaril načrte, da odide domov točno ob uri, ko se trgovina zapre.

Takole potovanje ni za tiste, ki bi se radi naspali in si odpočili. Zgodnje jutranje prebujanje, lovljenje sončnih vzhodov, iskanje prenočišč pozno zvečer, milje in milje ceste in ure in ure vožnje. Zdi se mi, da podočnjake čutim že tam nekje pri vratu. Pa saj je preprosto… Če se človek privleče na drugo stran planeta, hoče izkoristiti vsak dragoceni trenutek.

In najbolj dragoceni trenutki so tam nekje v odročnih, od sveta pozabljenih kotičkih puščav. Mesteca, ki preprosto nočejoo umreti in se življenja oklepajo z zadnjimi močmi. Ta mesteca z došo in preteklostjo so nekoč pred časom že proglasili za klinično mrtva, pa jih je nekaj navdušencev, nekaj tistih, ki ne izgubijo upanja, obudilo nazaj v življenje. Eno takih mestec je prav tam kjer teče originalna prva čezameriška cesta Route 66. Oatman je raj za motoriste – menda jih v visoki sezoni mesto prepelje tudi do 3000 dnevno. In raj za osle. Ti so tam še iz časov, ko so jih rudarji preprosto pustili, da tavajo sami po ulicah zapuščenega mesta, sami pa so pobrali svoje cule in odšli naprej. Za njimi so ostala samo še žalostna pročelja praznih hiš, opuščeni rudniki in nekaj osličkov, ki so se pač znašli, kot so se znašli… Zdaj so ceste polne na pol divjih oslov, ki so se skozi leta, ko so mestece oživili, navadili fehtariti turiste za pest koruze. In hiše so polne spominkov in glasov. Če prideš ob pravem času, se ti lahko zgodi, da se boš moral izogibati zablodelim kroglam iz pištol. Ulični boji so tam še kako popularni. A brez skrbi, niso nevarni. Vse za zabavo turistov pač.

Še nekaj več duše ima Jerome. Pod gorskim prelazom gorovja Black Hills se skriva. Malo boemsko mestece, ki diši po domačih čokoladnih minjonih in božanskih na odprtem žaru pečenih hamburgerjih… In ko se sprehajaš med starimi hoteli, nekoč javnimi hišami in restavracijami se od nekje zasliši Al Greenova – Let’s Stay Together v izvedbi lokalnega benda. Tam ima ta pesem prav poseben zven. Tak, da ti požgečka dušo in vzburka nekaj čudnega tako globoko v tebi, da je želja po tem, da bi za trenutek sedel in si privoščil kozarec lokalnega piva, tako neustavljiva, kot bi ti jo v misli vcepil sam hudič. Morda so pa krivi duhovi tistih, ki so tu ostali še dolgo potem, ko so rudniki prazno zevali v svet in so hiše zahale tihe in brez glasov.

Nekaj otožnega je bilo v očeh in glasu indijanca (“we are not indians, we are native americans”, je dejal), ko nas je pripeljal na meni že dolgo najbolj zaželjeno destinacijo, prav v osrčje Antelope Canyona. Kot bi stopil naravnost v srce gore, se je zazdelo, ko nas je zajel nekaj stopinj hladnejši zrak med oranžno rdečimi skalami razpoke. “Vi belci ste čudni,” je dejal. “Gradite svoje cerkve in templje in hodite vsnje molit. Nam je najlepše cerkve podarila narava. Mi hodimo sem, da smo s sabo in tistim, ki nas vodi.” Žal pravo naravo in običaje domorodcev vse bolj požira naprek in želja po biti enaki vsem ostalim. Pozabljajo svoj jezik, svoje darove. Samo še nekaj zdravilcev je živih. Mladi se, če že, posvečajo moderni medicini in pozabljajo, da je največje zdravilo narava sama. “Kolumb ni odkril amerike,” je dodal. “Tu je bila preden se je zakalkuliral in pristal na napačnem kontinentu. Ti je tako, kot bi se jaz čez en mesec odpeljal v Španijo, tam postavil zastavo in dejal, da sem jo odkril.” Tako preprosto je to razložil, da me je skoral oblil sram, da pripadam celini, ki jim je prinesla bolezni, jih preganjala in prelivala kri… Morda je bila kriva lepota, ki mi je jemala dih, morda melodija flavte, ki se je kot po naravni cevi orgel vsake toliko razlila skozi razpoko, morda mrmranje indijanca z otožnim glasom, ki se je odbijalo kot molitev od skal, ki jih je skozi miljone let izklesala voda… Ampak, če te bo kdaj pot zanesla tja proti mestecu Page, pojdi, pobožaj skalo, začuti tisto, kar so tisočletja čutili tisti, ki še vedno čuvajo ta košček raja. In spoštuj.

Las Vegas je peskovnik za odrasle. Bodisi ga obožuješ ali sovražiš. Zame je mesto blišča, ki te s svojimi kilometri neona sicer ne pusti popolnoma hladnega, je pa precej brez duše. Zlahka si predstavljaš akterje filma Prekrokana noč, kako se izgubijo v vrvežu grešnega mesta. Že sam hotel – spali smo v slavni piramidi Luxor je mesto v malem. Kar se tiče internetnih povezav so sicer ostali nekje v začetku tisočletja. Jasno, treba je vsaj malo preiskusiti srečo na enem od igralnih avtomatov. Sreča je očitno skregana z mano – vsaj kar se tiče rulete in dobnih zadev. Bolj mi je bilo zabavno opazovati kup tistih, ki so navsezgodaj, verjetno še od prejšnjega večera, z od dima in alkohola rdečimi očmi, še vedno upali na svoj trenutek.

Sami hoteli so enostavno oresežek. Luxor v egipčanskem stilu, kjer na vsakem koraku stoji kopija sfinge ali piramide in stene popisanez egipčanskimi hieroglifi. Venice na drugem koncu Stripa z gondolami in mostom vzdihljajem in nebom, ki ti celo pozno zvečer daje občutek, da ravno zahaja sonce. In seveda Bellagio z vodometom v ritmih Millerjeve In the mood ali nežne Rondine al nido v izvedbi Luciana Pavarotija. Melodije se menjajo, “ah-i” in “oh-i” ostajajo.

Da američani znajo prodati res, ampak res prav vse, dokazuje tudi razstava artefaktov s Titanika. Že, ko vstopiš v prvi prostor te ovijejo zvoki irskih melodij in ves čas te spremlja bobnenje, ki naj bi bilo identično zvoku, ki je v ladijskem trupu. Pravzaprav odvisno od tega kje si. Prvi razred? Melodije Stravsa, Vivaldija v izvedbi godalnega kvarteta, trkanje kozarcev, smeh dam in pomenkovanje gospodov. Drugi razed? Bobnenje motorjev. Tretji razred? Irske pesmi pomešane z bobnjenjem motorjev. do zadnjega detajla izlan slavni most. Skoraj lahko vidiš duhove v izbranih oblekah, ki se srečujejo na stopnicah pod bogato kupolo. In nato mimo razstavljenih kosov nakita, kuhinjskega pribora in krožnikov, ki so v popolnoma enaki poziciji, kot so jih našli tam na dnu morja, razglednic, ki so se v zaščitenih sefih uspele ohraniti skoraj nedotanjene, kosoc oblačil, čevljev in celo kozmetičnih pripomočkov, te razstava pripelje najprej do gromozanskega kosa ladje, ki so jo pred leti uspeli dvigniti na vršje. In nazadnje do palube, kjer te zajame ledeno hladen zrak in na tisoče zvezd, ki se lesketajo v odsevu. Skoraj verjameš, da v resnici stojiš na palubi slavnega Titanika. In nenazadnje se lahko dotakneš prave pravcate ledene gore. Sicer v veliko manjši obliki, koot je resnična. In ves ta čas te spremljajo zgodbe mnogi resničnih ljudi, ki jih je povezovala enaka želja. Priti na drugo celino po lepše življenje.

Vseeno pa… Komaj sem čakala, da nas pot odpelje iz nevrotičnega mesta sredi puščave med neskončna prostranstva…

Sedeš v avto, vzameš najbolj nenavadno čokoladne piškote, ki jih najdež na polici bližnjega supermarketa in pustiš, da mimo tebe drvi najbolj nora pokrajina. Tako nora, da te za sekundo prešine grešna misel o teoriji zarote in snemanju pristanka na luni prav tam med tistimi pustimi skalami.

Skozi Death Valley nas je peljala pot. Tokrat niti ni bila tako mrtva – še. Ni je še požgalo sonce, ki tu tako neusmiljeno bije in žge. In skoraj si ni moč predstavljati, da to področje v resnici kdaj zacveti. Temperature, ki dosežejo včasih krepko čez petdeset stopinj in to govorim o ozračju, kako je šele s tlemi, so rastline in živali prisilile v skoraj nemogoče preživetje. Dolina se spreminja in kilometra v kilometer. Od zamolklo rdečkastih skalnatih sestavov, do zlatih pečin, peščenih sipin, ki na prvi pogled ne spadajo tja in od soli bele, kot bi bila zasnežena, doline, ki je najnižja točka ZDA in se spusti 86 metrov pod morsko gladino.

Tistih nekaj rastlin, ki jih je moč opaziti, ponavadi raste blizu redkih vodnih izvirov, obrobje doline pa je poraščeno z nečim, kar od daleč izgleda kot kaktus, od blizu pa kot palma. Poznaš album skupine U2 Joshua Tree? No, prav ta drevesa in nenavadna pokrajina so bila navdih skupini, ko je potovala po ZDA.

Ta del planeta je tako nenavaden, da ni čudno, da so dogajanje filma Star Wars leta 1977 posneli med požganimi skalami Death Valleya. Pravzaprav je kar nekaj filmskih klasik posneto tam. Ko še niso vse kulise postavljali nekje v studijih Hollywooda. Med drugim so tam ali v bližini bodisi posneli Spartaka, Tarzana, Twighlight zone, Jonathana Livingstona Galeba, The Doors…

Če se odpravljaš tja, vzemi velike količine vode. Sonce žge v še tako klimatiziran avto. Če se odpraviš na sprehod proti privlačnim peščenim sipinam, bo faktor vsaj 30 prišel zelo prav. Nekaj minut sonca sem občutila na lastni koži… In upaj, da bo tvoj jekleni konjiček ubogljiv in pohleven. Telefonskega signala namreč po večini doline ni.

Faktor “Ja pa iiiii” je tam okrog Lake Tahoe zelo visok. Človek bi se ustavil na vsakih nekaj metrov in občudoval razgled. Za ljubitelje gora in smučanja je pa menda tu pravi raj na zemlji. Čez gorovje Sierra smo se odpravili proti Yosemite. Hitrejša pot je bila zaradi snega še zaprta, smo se pa – po mnenju domačinov – peljali po bolj slikoviti poti. Sicer daljši, ampak osupljivo lepi. Če si na gore, seveda. In potem, ko sem se sprijaznila, da nisem krajinarka in da pač moje fotke ne bodo tako lepe, kot tiste iz katalogov, sem šele začela zares uživati.

Yosemite je prečudovita dolina z rajskimi slapovi, srnicami, ki se pasejo nekaj metrov stran od ljudi in se niti najmanj ne bojijo. Z gozdovi in rečicami. Če greš tja, najemi kolo, pojdi peš. Ok, njihov shuttle bus je uporaben, kot izhodiščna točka za treking, ni pa mišljen, kot panoramski bus, ki te bo odpeljal na razgledno vožnjo. Nekako tako ti ga namreč predstavijo na vstopu v park, kjer ti zaračunajo 20 dolarjev na avto.  Je lepo, ne morem reči da ni. Malce ostaneš brez besed. Prečudovito. Mimogrede, tudi medvede lahko srečaš tam. Del parka pokrivajo tudi slavne sekvoje. Tudi tiste največje. Težko si je predstavljati, kako je to gromozansko, dokler se ne postaviš pod drevo. Zame, ki sem bolj ljubitelj nenavadnih pokrajin, najlepše šele pride.

San Francisco je nevarno mesto. Nevarnost na človeka preži za vsakim vogalom. Resno. Človek je neprestano v nevarnosti, da se zaljubi v to živahno mesto in pusti svoje srce ujeto v kakofonijo zvokov, mešanico vonjav in mozaik razgledov. Tako zelo te sprejme in objame, da si pripravljen med dopustom popustiti in si nastaviti budilko. Samo toliko, da zajameš jutranji zrak in si napaseš oči na prebujajoči se veduti mesta. In to mesto te zna presenetiti. Iz kristalno jasnega jutra, ko pričakuješ, da boš nekje iz daljave opazoval kako prvi žarki sonca objamejo stolpe Golden gate Bridgea, se nenadoma od nekje pripodi težka debela megla in sede na most. In čepi tam kot stara ljubosumna vešča, ki skriva svoje zaklade… In ostane samo v meglo zavito mesto. Alcatraz, ki se kremežljavo prebija skozi debelo megleno odejo in stolpi mostu, ki se komaj prebijajo skozi sivino.

Mimogrede… Med vožnjo bodi privezan, sicer lahko hitro doživiš kakšno dogodivščino z ameriškimi policisti. Ustavljanjem z lučkami in sireno. Skratka prava “pull over” dogodivščina je bila. Je bil pa policist neverjetno prijazen. Nismo se odpeljali s kaznijo in celo nam je razložil kako se najhitreje in po najkrajši poti pride do Napa Valleya. Resno me zanima, če so naši policisti tudi tako prijazni do turistov.

Me je stisnilo pri srcu, priznam, ko smo za sabo pustili San Francisco in se podali proti najbolj vinorodnem območju, dolini Napa. Če me je navdušila? Kaj pa vem… Pri nas po ravnem raste hmelj, ne trta… Navajeni smo na gričke, kjer se trta steguje proti soncu in sonči svoje listje. Nenavadno je videti ravne vinograde. In roko na srce… Kljub temu, da ima ena izmed vinskih kleti pravo hrvaško poreklo s trtami, ki se ponašajo s hrvaškim DNK-jem, se vino težko primerja s kakšnim od tistih, ki so svoje rdeče solze potočili v goriških brdih… Ej… domače je le domače. Čeprav na steklenicah iz Nape piše Grgič. Miljenko Grgič ima sicer že kar nekaj častitljivih let. Kličejo ga Mike in je menda edini, ki na tem področju še govori hrvaško.

S steklenico vina smo se podali čez gorovje Sierra, mimo zlatih sanj Eldorada, proti jezeru Tahoe. Nekako z mislijo, da je pač jezero, kot jezero. Saj vsi poznamo Bohinj, Bled, pa verjetno tudi kaj večjega… Ampak, ko človek stopi na obale jezera Tahoe, se ozre proti zasneženim vrhovom, začuti na koži toploto sonca in med prsi zlat pesek, ki nekako ne pače na obale gorskega ledeniškega jezera, ostane brez besed… In to ne samo enkrat… Vonj borovcev, sončni zahod nad jezerom in tišina gozda… Pa še enkrat ostane človek brez besed… In še enkrat… In še kdaj…

Sicer pa… Niso hribi za nas dolince. Kljub vsemu navdušenju in osuplosti je redkejši zrak in višinska razlika kar naporna.

Isla de los Alcatraces. Špansko ime za Otok pelikanov. Nekoč so bili namreč edini znani naseljenci otoka, ki je bil svoje čase prva obrambna linija San Francisca. Grešnega mesta, ki je doživel toliko preobratov in katastrof. Mesta, ki ga je potres zravnal v zemljo in je vstal skoraj dobesedno iz pepela. In mesta mafije in organiziranega kriminala. In Alcatraz se je skozi leta iz obrambne linije pred plenilci Californijskih gora bogatih z zlatom, spremenil v enega najbolj mističnih in v legende zavitih zaporov na svetu. Morda pa znajo američani samo dobro prodajati svoje kamenje. In mimogrede, to počnejo tudi dobesedno. Nekaj koščkov opeke porušenih stavb z Alcatraza ti zaračunajo nekje okrog deset dolarjev.

Alcatraz s svojimi mističnimi zgodbami v resnici sproža srh. Na trenutke imaš občutek, da se je mimo tebe sprehodila duša, ki še kar blodi med rešetkami in svoje nevidne oči upira v mesto, ki se zdi tako blizu, pa vendar je tako daleč… In za trenutek postoji in prisluhne zvokom živahnega Fisherman’s Wharfa, ki jih je veter – tako so pripovedovali zaporniki – prinesel na otok… Smeh deklet, melodije saksofonov…

Po vseh teh letih je otok še vedno zavit v nešteto mitov.

Je Robert Stroud, ki ga je v filmu Birdman of Alcatraz tako mojstrsko upodobil Burt Lancaster v resnici gojil ptiče? Ne! Jih je pa imel v svoji celici, ko je bil pred Alcatrazom zaprt v Leavenworthu.

Je otok v resnici obkrožen s človeku nevarnimi morskimi psi? Ne! V zalivu sicer plavajo morski psi, ampak niso nevarni ljudem. Slednjim so nevarni močni morski tokovi in ledeno hladna voda.

So na zapornikih v resnici izvajali čudne medicinske teste in lobotomijo? Ne! No, tako pravijo uradni viri… Legende pa krožijo. In verjetno bodo krožile še leta. Kljub temu, da so pazniki zapor opisovali kot skoraj raj za zapornike. Menda se niso nikoli pritoževali nad obroki – verjetno si niti niso upali.

In mimogrede… Alcatraz je bil edini zapor s toplo vodo v tuših. Da bi se zaporniki še težje aklimatizirali na hladno morsko vodo.

Nekoč je neki neznani zapornik dejal: “Krši pravila in greš v zapor. Krši pravila v zaporu in greš v Alcatraz.” Za družine paznikov je bil to sicer miren dom naseljen z morskimi pticami. Za otroke paznikov varen kraj, kjer so se lahko igrali. Za zapornike pa najhujša nočna mora.

In nasproti tega temačnega otoka, zavitega v skrivnosti, je življenje. Pisano, živahno… Ko človek stopi nazaj na kopno, se mu zazdi, da ga je ujel nekakšen vrtinec zvokov in vonjev… Vse to je San Francisco. Mesto popolnih nasprotih.

Dobro jutro, Slovenija.

Ljubko je tole mesto Fride Kahlo in Diega Rivere. Ljubko, hladno, vetrovno… Mesto v katerem se vse vrti okrog Golden Gate Bridga, Alcatraza in Cable Carja. In ulic… Divjih ulic znanih po filmskih prizorih. Saj veš tistih z divjo vožnjo, ki se praviloma končajo nekje na koncu pomola, po možnosti v vodi. In tiste slavne Lombard ulice preko katere se v napovedni špici sprehodi Monk. Mimogrede… Lombard street je znana po tem, da je nabolj zavita ulica na svetu. Verjetno zaradi vseh vrtoglavih vzponov. In če na tej ulici parkiraš tako, da so gume tvojega vozila naravnost, te lahko doleti kazen. Kolesa vozila morajo namreč vedno biti obrnjena tako, da bi se v primeru, če bi spustila ročna zavora, vozilo ustavilo na pločniku. Po tem predelu mesta še vedno vozi slavni Cable car. Z vidika varnosti – potniki preprosto visijo iz vozila – bi ga verjetno v Evropi že zdavnaj postavili v muzej.

Ta slavna žična železnica, oz. kakorkoli bi jo že poimenovali, obstaja že od leta 1873. Idejo pa je zakrivila nesreča kočije, ki se je prevrnila v klanci in za seboj potegnila konje. Poleg tega, da je povezala dva predela mesta, pa je spodbudila tudi gradnjo stanovanj v višjih predelih mesta. Šest podjetij z enaindvajsetimi vagoni je potnike prevažalo vse do velikega potresa v San Franciscu leta 1906.

San Francisco je pač mesto, ki ti priraste k srcu. V nekaj trenutkih se ti zasidra v srce. Jasno. Ko domačine vprašaš, kaj je tisto, kar človek mora obiskati v mestu, ti brez razmišljanja odvrnejo: “Golden Gate Bridge.” Impresivna konstrukcija je nekoč veljala za neizvedljivo. Zaradi močnega vetra, močnih morskih tokov in tudi neprestane megle, ki ga ovija. In evo… Leta 1937 je zasijal v vsem svojem mogočnem sijaju. No, pravzaprav v vsej svoji uradni barvi. V mednarodno oranžni. Res. To je čisto uradno mednarodno priznani naziv. Menda se barva krasno zlije z okolico.

Med priljubljenimi znamenitostmi mesta je tudi Golden Gate park. Zdajle na polmad dehti in cveti. In znotraj njega je majhen “zen” kotiček – Japonski čajni vrt. Ljubko sicer, ampak ne toliko posebno, da bi ga lahko zaračunali 7 dolarjev na osebo. Nekaj potk, grmički jasmina, nekaj japonskih krapov in čajnica. Človek bi v njej pričakoval vsaj tipične ljubke japonske čajnike… Ampak niti tega ni. Skratka… Tipično ameriško prodajanje zraka.

In jasno… Razgled s Twin Peaks. Če ne bi tako divje pihalo, bi bilo prav prijetno… Tako pa… Pogledaš, se pospraviš na toplo in pobegneš na hamburger.

Pa dobro jutro… Oziroma… Lahko noč.

Zdajle… Prav zdajle v tem trenutku, leto nazaj, je zazvonil telefon. Menda bo to edini datum, ki si ga bom kdajkoli zapomnila. 22.4.2012. Tako prekrasno sestavljen iz tako prekrasnih številk, da še mojemu “Monku” v glavi zaigra srce. Pa vendar tako trpek. Tako poln spomina na temačno deževno nedeljo, ki mi ni pustila dihati. Nedeljo, ko sem komaj držala glavo pokonci. In nedeljo, ki me je na koncu udarila z največjo macolo, kar jih je našla v stari zaprašeni kleti. Zamahnila je s tako silo, da sem videla vse galaksije tega vesolja. Zamahnila je s tako silo, da mi je otopilo vse čute. Da nisem vedela ali naj jočem ali sedim in poslušam glasno bobnenje v ušesih. In tako sem obsedela na tleh, poleg telefona, ki se je razletel vse naokrog in razmišljala, če je slučajno to bobnenje zvok srca, ki se trga… Ne, nisem pozabila tvojega glasu. Niti tvojega pogleda. In vestno vzdržujem zapuščino sarkazma in cinizma, ki sta postala najina igra besed. Merjenje moči včasih. In, ne, kljub moji nesposobnosti, da si zapomnim kak datum, tega ne morem pozabiti.

Ne maram letenja. Groza me je tega, da bom ure in ure obsojena na en prostor. Ok… Všeč mi je vzletanje. Tisti adrenalin, ko pospešek in gravitacija ustvarjata neke take čudne občutke v telesu. In to je verjetno tudi vse. Groza me je tega, da obstaja možnost, da se v radiu enega metra znajde ekstremno siten mulo, ki bo neumorno tečnaril celo pot. Sumim, da so mali mulci krivi, da se zgodijo tiste čudne letalske nesreče, ko iz neznanih razlogov poči kak del letala in posrka ven potnike… Groza me je turbulence. Res… Vsakič se uspem politi z vročo kavo. In groza me je wc -jev na letalu. Vedno imam namrec občutek, da se bom zagozdila tja noter in me bodo potem vso osramočeno reševali po urah nemočnega čakanja. Potniki namrerc zaradi slušalk na ušesih ne bodo slišali mojega obupanega klicanja na pomoč. Svrazim jet lag. Ker vem, da me bo najkasneje tretji dan popadel ekstremni tečnitis in bom najedala vsem nič hudega slutečim dušam, ki mi bodo slučajno prekrižale pot. In sovrazim pakiranje kovčkov. Vse, kar bi želela noče vanj. Nikakor. Po drugi strani pa vedno želim nekaj prostora prihraniti za potencialne neumnosti… Težke dileme se porajajo ob pakiranju. Na koncu pristanem na tem, da najpomembnejši so polnilci, razdelilci, objektivi in fotoaparati. In seveda slavni popotniški Rakun. In seveda vprašanje, ki se začne porajati takole nekaj dni pred potovanje: “A mi je bilo tega treba?”

Tale prispevek mi je dal misliti. KLIK Kako se vidimo sami in kako nas vidijo drugi? Sama se imam za osebo s kupom balasta. Goro izkušenj – tudi zelo neprijetnih – in, priznam, precej nizko samozavestjo. Zato si jo pač dvigam z visokimi petkami.

Pravzaprav se sprašujem, kdo je tisti, ki ti ustvari sliko v glavi. Kdo je tisti, ki povzroči, da ogledalo odseva prirejeno podobo sebe? Če bi se opisala nekomu, bi rekla, da sem majhna, okrogla, z nenormalno neurejenimi lasmi, majhnimi očmi in okroglim obrazom. In če me kdo prepričuje, da je drugače, pač mislim, da ljudje niso iskreni. Pač sindrom grdega račka. Deklice postrižene na fantka, ki je v fantovskih hlačah popravljala najprej svoje poni kolo in nato Thomosov avtomatik. Medtem, ko so se ljubke punčke s čopki in kitkami v frfotavih oblekicah podile po vasi.

Morda se zato ne želim izpostavljati in biti v središču pozornosti. Morda zato še vedno malce klecnem in zardim, ko se kdo ukvarja samo z mano. Sem pač tista “glej se, kakšna si, debela in grda, kdo te bo pa tako hotel”, ki so ji za vrat fantje metali gosenice. In sem tudi tista, ki včasih pobegne v svoj svet, ker se boji obsojajočih pogledov. In tudi tista, ki mesece ali leto ni upala govoriti z nikomer, ker se je bala zbadljivk. Vse to sem. In vse to me je naredilo tako, kot sem danes…

Kako me vidijo drugi, pa v resnici ne vem. Si pa zadnje čase večkrat rečem, da koga kdo gleda, se z njim druži, je stvar izbire. Odrasli smo. Smemo se sami odločati. Morda je “če ti kaj ne paše, pa pojdi stran,” samo obrambni zid, ki sem ga postavila. Ne vem. Vem pa, da je vsak človek poseben. Debel, suh, visok, majhen, z lasmi ali brez. Srce je tisto, kar šteje. In tvoja dejanja. In vse lepo, kar si storil nekomu… In takrat te tudi drugi vidijo drugače. Zato ne sodi ljudi po obnašanju na prvo žogo. Ne veš kaj je v njihovi malhi, ki jo nevidno nosijo na svojih ramenih. Ne veš, kdo jih je prizadel in koliko…

Jasno, da zamuja. Jasno, da se ne oglaša na telefon, kljub temu, da sva zmenjena. Tak je pač moj kolega. Če bi ga opisala z eno besedo, bi ta beseda bila “nepredvidljiv”. Če bi si privoščila razkošje dveh besed, bi ga opisala z “nepredvidljiv genij”. “Še zadnjič pokličem, potem pa grem domov, izklopim telefon in naj se on slika nekam,” sem si mislila medtem, ko je telefon na drugi strani zvonil v prazno. Jezna? Ne, to ne. K sreči je v torbici vedno fotoaparat. Za take trenutke, ko se zgodi nekaj nepredvidenega.

“Samo malo sedem. Za nekaj minut. Toliko, da prisluhnem kitaristu na mostu,” sem pomislila. “Potem pa se čisto zares odpravim domov.” Lep dan je bil. Po dolgem času se je celo skušalo malo pokazati sonce. Odsotnost dežja za nekaj ur, je privabila na plano vse, kar je toliko časa ždelo za zaprtimi okni in čakalo košček vedrega vremena. Zbor zvokov se je odbijal med pročelji mesta. In takrat je pristopil. Kar tako… Z besedami, da se mu je zdelo, da če me ne ogovori tisti trenutek, bo zamudil priložnost. Da je nekaj v tem, kar izžarevam. In je sedel zraven. Tujec na poti proti domu, ki mu je pač ostalo nekaj časa, je sedel sredi mesta s popolno tujko s fotoaparatom. O čem sva se pogovarjala? Pač o vsem možnem, kar se da klepetati s popolnim tujcem… In nato sva šla vsak svojo pot. Edino imeni sva si povedala. Nekje po dveh urah…

In po dveh urah je zazvonil telefon: “Joj, oprosti, pozabil sem telefon v hotelu.” Kaj sem lahko odvrnika kot: “Odlična poteza!” In potem je mislil, da sem nesramna…

Lažejo! Prisežem! Lažejo tisti, ki pravijo, da po določenem času nekatere stvari nehajo boleti. E, pa ne! Mogoče za nekaj časa človek pozabi in se nekako zamoti s kupom opravkov, ki si jih navleče v življenje, da mu ja ne bi bilo potrebno razmišljati in se ukvarjati s seboj. Ampak potem – nekateri so pač mnenja, da fašeš, ko je to potrebno – se zgodi nekaj, kar odpre staro rano in nesramno po njej potrese sol. In zapeče. Zapeče, ko sam hudič. In se začneš smiliti sam sebi in bentiš čez ves svet. In te ima, da bi treskal z vrati, metal kamenje in kričal. Do onemoglosti. Do tega, da bi glasilke preprosto položile svojo delavsko knjižico na mizo in dale odpoved. In potem bi samo še srce nemo ždelo v kotu z občutkom, da ga bo razgnalo od občutkov, ki si jih pred časom uspel spakirati v najmanjši možni kovček in si ga zaklenil z veliko ključavnico in ključ zabrisal – kolikor je dala moč – čim dlje… Občutki butajo v ušesih, kot veliki valovi v neurju. Veke pa ječijo pod pritiskom solz. Ne, nekatere stvari ne nehajo boleti. Nekateri spomini se samo potuhnjejo pod mizo, kot maček, ki si ga nakregal in si zdaj s sabo vestjo liže kožuh in užaljeno pogleduje z rumenim pogledom. Taki so spomini. Nemarno jih natuliš, ker pečejo in jih naženeš nekam, potem pa bolščijo vate vsakič, ko pogledaš v tisti temni kot. Saj ne veš, da so tam. Ampak slutiš. Oh, kako slutiš. In točno veš, da se bodo ob vsaki možni priliki prihuljeno privlekli od nekje in rjoveli na ves glas… In potem… Ko bo popustil tisti jez v očeh in se bodo solze zvalile in poplavile… in bo srce utrujeno nehalo bobneti, bo ostala samo tišina. Taka tišina, ki bo zaznavala vse. Nešteto ptičev, ki prešerno žvrgolijo. Vsakega posebej. Tisto letalo, ki nekje nad oblaki mirno reže razdalje. Korake na pesku. Avto s pokvarjenim auspuhom (ja vem, da obstaja pravilni izraz v slovenščini) nekje tako daleč, da ne moreš določiti smeri. Ljudi, ki šepetajo in se ti zdijo tako zelo glasni. Vse se nenadoma zmeša v nekakšno nadležno kakofonijo. In samo filmi v glavi se vrtijo naprej… Občutki, ki so obstajali. Sreča, ki je minila. Vonji in zvoki. Besede in glasba. Dotiki in objemi… In drobne radosti, ki se ti zdaj zdijo tako posebne, takrat jih pa nisi niti opazil… “Ah, ti moja mandželi”, bi nekdo zamahnil z roko in se nasmehnil. In nekdo drug bi dejal: “Vse se bo nekoč uredilo.” Ampak veš, nekatere stvari se ne uredijo. Za nekatere stvari je prepozno. Za to, da bi ti včeraj povedala, da sem srečna in žalostna hkrati, je prepozno. Samo obžalovanje ostane. In misel: “Zakaj nisem delila s teboj več sebe? Zakaj?” Ker je bilo pretežko. Ker je težko priznati svoje napake. Ker nisem želela, da me vidiš razočarano ali žalostno. Ker sem bila pač tvoj otrok. In otroci s starši ne delijo vsega. Tudi, ko odrastejo ne…

Zgodaj sem se naučila, da ne čutim. Da preprosto grem naprej in da, ko se mi zdi, da bi lahko začutila preveč, stopim korak nazaj. Nekako lažje je živeti, če človek potisne grde spomine nekam v najbolj skrite kotičke spomina in upa, da nekega dne ne bodo, kot nenaden izvir privreli nazaj.

Naučila sem se biti hladna ob težkih besedah, vzvišenih pogledih, poniževanjih… Naučila sem se, da preprosto stopim naprej.

Že mlada leta so me naučila, da nisem jokala, ko me je zapustil kdo, ki mi je bil center vesolja v mojih prvih zatreskanostih. Konec koncev, sem bila samo soseda tiste luštne, do katere je v resnici hotel priti. Ali pa razlog, da se je lahko pohvalil, kako je zmešal tisto čudaško.

Ljudje, ki so me prizadeli, ne obstajajo. Ne vidim jih. Ne spomnim se jih. In če jih srečam, po kakšnem čudnem naključju nekje na ulici, preprosto ob tem ne čutim ničesar. Kot zrak gredo mimo mene. Brez jeze, slabe volje ali bolečine. Ampak taka neobčutljivost pač zahteva čas. Včasih leto, včasih dlje…

In ko končno pridem do točke, ko bi lahko zaprla vrata in izklopila vse občutke, ne želim, da me kdo spominja, pod pretvezo, da je to dobro zame. Češ, da brez, da bi čutila ne morem živeti. Moja pot je, ki jo moram hoditi sama in s tistimi, ki so se skozi leta dokazali, kot zaupanja vredni. Tisti, ki so bili ob meni tudi pred slabim letom, ko sem se spraševala, če se je nebo sesulo name. Tisti, ki so ostali, ko so vsi drugi odhajali. Tisti, ki so mi ponudili objem in mi vedno in ob vsakem trenutku lahko namenijo zgolj besedo, pogled ali vsaj prijazen nasmeh. In ne, ni potrebe, da bi se spominjala razlogov, ki so pripeljali do vsega česar se nočem spominjati… Res ne. In priznam. Včasih je tako zelo lažje zamižati, kot pobirati koščke razbite samopodobe.

Navodilo: Priklopi slušalke in klikni na povezavo: KLIK.

Nikoli nisem bila velika ljubiteljica zime. Zdela se mi je preprosto brez veze. Nisem videla lepote v ledu in snegu… Do letos.

Danes sem se odpravila v mesto z avtobusom. Ne zaradi tega, ker bi se bala voziti z avtom po zasneženih cestah. Daleč od tega. Pravzaprav uživam v tem. Šla sem zato, ker rada opazujem. Pripravila sem si svojih petdeset ali več najbolj romantičnih pesmi. Tistih, ki se jih že leta ne naveličam poslušati. Si nadela bele, puhaste naušnike. Tiste, ki so tako zelo primerne za snežni večer. Moje puhaste slušalke. In sem odšla. Uživam v tem, da nikoli ne vem katera pesem bo naslednja. In vedno znova se mi zdi, da prav tiste, ki pride že sto let nisem slišala. In ne, ne moti me, da je po cestah že toliko snega, da moraš paziti, kam stopiš, ker sicer lahko zdrsneš. In ne, ne moti me, da imam že čez nekaj minut mokre lase od snežink. Obožujem, ko me snežinke pikajo po nosu. Rada opazujem kako se vrtinčijo okrog cestnik svetilk z belimi kučmami. In mečejo bežeče sence na snežno preprogo. Ne, zaradi glasbe v ušesih ne slišim, kako mi škripa pod koraki, ampak čutim. In zaradi tega upočasnim korak. Čudno me gledajo mimoidoči. Vedno znova. Ker se nasmehnem oblakom in plesočim snežinkam in belim uličnim svetilkam. In da potrdim, da sem res malce nora. Ubrisana, pravijo naklonjeno moji prijatelji, si naročim še kepico čokoladnega sladoleda. S snežinkami, ki padajo po čokoladi in jo zabelijo z zimo. Tako, ki jo ljubim… In v slušalkah še naprej zvenijo Ain’t no Sunshine, Gira Con me, Wonderful Life pa It’s me… Vse tiste, za katere pravijo, da jih ne posluša nihče več, razen mene… In okušam čokoladni sladoled s snežinkami in se smehljam življenju…

Nekdo nam je ukradel bonton. Ali pa smo ga tekom let založili v nek temačen, zaprašen kot in ga zdaj glodajo podgane. Vsaj tako se mi zdi včasih, ko opazujem v vso zlatnino ovešene dame, ki so si privoščile večer v operi ali gledališču. In gospode, ki so iz predala potegnili najljubšo kravato za tisti poseben večer. Ampak žal… Pri vsej žlahtnosti, dame in gospodje, včasih doma pozabite tisto najnujnejše. Bonton!

Da najlepšo arijo prekine zvonenje telefona se še vedno dogaja. Kljub temu, da je vedno pred vsakim koncertom, vsako predstavo, brez izjeme opozorilo, da naj obiskovalci izključijo mobilne telefone. Glej, saj je preprosto. Če ne veš kako ga utišati, ga ugasni. Popolnoma. Ali še boljše. Pusti ga doma. In nikar ne prikrajšaj nekoga, ki si je  - morda s težavo – privoščil nakup vstopnice. Mogoče je tebi vseeno, ker si jo dobil za darilo, ali pa si tam samo zato, da te vidijo drugi. Nekateri hodijo v gledališče, na balet, v opero tudi zato, ker to v resnici ljubijo. Res! Prisežem!

Debata o tem kdo je bolj prepričljiv, ne sodi med predstavo. Privošči si, če že moraš, obrekovanje med odmori. In ne… Tudi med kinopredstavo me ne zanima tvoje mnene o glavnem ogralcu. Če dovoliš, bi si ga ustvarila sama.

In, ko te bo naslednjič popadlo, da bi med poklonom, razmišljal o tem, da moraš čim prej do garažne hiše, ker boš sicer četrti v vrsti za ven, razmisli še enkrat. Ker s tem, da odideš – medtem, ko na odru še vedno stoji celotna zasedba umetnikov – pokažeš samo to, da si en navaden kreten. Se opravičujem za grobe besede. Ampak tako pač to vidim jaz. Popolno nespoštovanje do tistih, ki so mesece pilili tekst in živeli svojo vlogo. Popolno nespoštovanje tistih, ki smo uživali v predstavi. Arogatno in nespoštljivo obnašanje – prosim, res – pusti naslednjič doma.

In ne… To ni hipotetična situacija. To je samo moj odziv na dejansko dogajanje.

Pravijo, da so solze zdrave. Da bi jim morali pustiti, da si utrejo svojo strugo in očistijo bolečino. Jaz se solz bojim. Sprožijo preveč vprašanj. Preveč pozornosti. Ne morem odgovarjati na vprašanja, kaj je narobe, ker ne poznam pravega odgovora in se bojim pokazati, da sem včasih tudi jaz šibka. Ljudem se tako ali tako večinoma zdi, da nimam razloga za žalost. Da je moje življenje samo smeh in…

In potem, ko se nabere tisti cmok, ki grozi, da se bo razletel, kot preveč napihnjen balon, raje zadržim dih in ga držim tako dolgo, da v glavi nastane megla in omotica premaga solze.

Veš, kakšen dan je že skoraj v redu, potem pa pogledam na uro in se sestavijo enake številke in se spomnim, kaj sem si rekla takrat. V tistih trenutkih, ko sem te najbolj pogrešala. “Vsakič, ko bom videla enake številke, bom vedela, da si z mano.” Verjetno bo tako za vedno. Najbrž bom vedno, ko bom videla kaj lepega, pomislila, kako bi bilo tebi tudi všeč. In za vedno bodo ostale nekatere stvari tako povezane s tabo.

Pa vendar… Kljub temu, da vem, da si z menoj, me je strah, da bi te izgubila. Da bi pozabila zven tvojega glasu, ko si poklical moje ime. Da bi pozabila, kako si se nasmehnil ali kakšen odtenek sive se je lesketal v tvojem pogledu. In zato se včasih skrijem vase in si v glavi na replay vrtim nekaj stavkov. Da ne bi pozabila. Da premagam strah, da bi nekega dne izginil in se ne bi spomnila.

Hej, resno… Danes sem razmišljala, da sem včasih,ko sem bila mula, vedno opažala starejše ženske z brki – ne govorim zdaj o tistih ruskih metlah pod nosom, ampak preprosto take komaj opazne brčice.  Mimogrede, a se spomniš, ko smo bili mulci, tam okrog petnajst let, in so se nam vsi nad dvajset zdeli stari.

“Ej, kdo pa je še bil tam?

“Mah, sosedova Petra, pa Anja, pa ena stara ženska.”

“Koliko stara?”

“Hmmm…. Enih trideset!”

Tak je bil običajen pogovor med mano in mojo mamo. Si lahko predstavljam, da ni bila presrečna nad mojo definicijo žensk nad petindvajset.

To so pač tista leta, ko nam je vse položeno na dlan. Ne potrebujemo kram za kožo, ličenje je še španska vas. Make je bil pač zame nekaj, kar je potrebno za zakrivanje posledic gravitacije.

In potem sem bila stara petindvajset in kreme so mi še vedno bile španska vas. Z rahlim začudenjem sem zrla v sodelavke, ki so neprestano vlekle neke vlažilne maže in pomade iz torbic. Se mi je zdelo, da tega še ne potrebujem. Make up je bil pač neka oblika trpinčenja in zabijanje dragocenega časa.

In je kaih pet let kasneje najstniška hčerka rekla moji prijateljici: “Mami, a se ti ne zdi, da si malo prestara, da bi brez make-upa hodila med ljudi.” Priznam… Streslo me je… Hm… A sem gre zdaj čas? In obletnica mature, ko večina prinese družinske albume s svojimi malčki in sem pomislila: “Presneto, so se pa postarale nekatere moje sošolke.”

In potem pridejo leta, tam krepko preko trideset, ko so vlažilne kreme nujno zlo. (Ali so nam to samo vcepile tv reklame?) In bog ne daj, da bi se od doma odpravila brez vsaj na hitro nanešene malce sence nad očmi. Ženska se zverzira, da to še na pol neprištevna, zaradi zgodnje jutranje ure, stori v pičli minuti. In medtem, ko je torbica pred leti vsebovala kup blokcov, svinčnikov, cd predvajalnik in kak cd, zdaj vsebuje vsaj ene vlažilne robčke, nujno kremo, za hude čase kako senčilo, lip glos in vsaj eno maskaro. In tiste, ki nismo ravno obsedene z zumbo, mambo, fitnesom in vsemi vrstami skupinskih vadb in vsaj tremi obiski fitnesa tedensko, opažamo, da se je okrog pasu nabralo nekaj odvečne kože. (Ja, ja, kar tolaži se, da je koža!)

Ampak še vedno vsake toliko pogledamo po facebooku svoje znanke, ki so po možnosti enako stare in naivno ugotavljamo, da se v resnici nismo toliko postarale, mar ne? Po možnosti vprašamo še svojo najboljšo prijateljico, ki je približno enakih let in seveda ona potrdi, da se niti malo nismo spremenile. Pustimo dejstvo, da je barvanje na mesec in pol nekaj tako nujnega, kot umivanje zob.

In potem se zgodi… Tadaaa… Izdajalska svetloba v avtomobilu, ko pred rdečo lučjo na semaforju še enkrat preveriš, če res zgledaš podobna ženski… Nekje na bradi je zrasla ena sama dolga dlaka. Saj ni, da bi jo opazil kdo drug, ampak – kje, hudiča, je pinceta za puljenje, ko jo človek življenjsko potrebuje? In potem se ti ves dan zdi, da vsak, ki s teboj spregovori samo eno besedo, gleda točno v tisto zoprno dolgo dlako, ki se je pojavila nekje iz niča. In… O, moj bog… Menda nisem že v letih, ko ženskam poganjajo brki in brada. In kaj hujšega kot to, da nekdo od nekje privleče staro fotografijo, nerejeno na stopnicah gimnazije… Nope, to nisem jaz. Ta oseba z napeto kožo in sijočimi očmi gotovo nisem jaz… Popolnoma nemogoče. Jaz sem vendarle ta odsev v ogledalu, ki ga gledam zadnjih x let. Pa saj se nisem spremenila, mar ne?

Jap… Čas je zabavna stvar… Zdi se, da včasih stoji na mestu in da živimo pač vsakodnevno rutino. Potem pa pokaže zobe in razgali tisto, česar si sami ne priznamo. Da nas gnete kot plastelina in da se naša lupina spreminja.

K temu pisanju me je pravzprav spodbodlo razmišljanje enega od treh – kot se je sam izrazil – penisoidov, ki so prebrali Petdeset odtenkov sive – in ostali živi. Eh, dragi moj, spravil si se prebirati knjigo, ki bi jo lahko primerjala z Danielle Stell ali Victorio Holt, primerno začinjeno z dobršnjo dozo seksa. Ok, no… Približno nekaj takega. Pač tipično žensko branje. Na njej bi prav gotovo moralo pisati: “Prepovedano za vse s penisi.”

Moški te knjige ne boste nikoli razumeli. Nemogoče je. Preprosto nemogoče. Ker če bi jo slučajno uspeli dojeti tako kot ženske, bi se končali vsi prepiri med tistimi z marsa in tistimi z venere. In končno ves ta razvrat, zapakiran v celofan, odišavljen s parfumom in posut z rožicami, lahko bere vsaka. Tudi tiste, ki sicer s strahom pogledujejo proti vratom, če se bo od kje prikazal kak far z žegnano vodo in začel izganjati hudiča v žepni izdaji. Mimogrede, a je v kaki cerkvi že stekla beseda o pohujšanju E L James?

Torej nazaj k moškim in nerazumevanju Petdesetih odtenkov. Za moške je vrhunec romantike prebiranje Avto magazina. In mnogi mislijo, da je romantika Vroči Kaj (a še sploh obstaja?). Predigra pri mnogih traja natanko toliko, kot traja slačenje po vojaško. (Brez zlaganja oblačil jasno). Dragi moški, ne vem kakšne pravljice so vam brale mame, ampak dekleta smo celo otroštvo poslušale o popolnih princih, ki rešujejo svoje dame iz težav. Razumejo vse neizrečeno, berejo med vrsticami, nam nosijo svet pred noge, znajo poslušati in nas potem obkladajo z ljubeznijo vse življenje. In nekje med vrsticami smo dojele tudi, da k tej brezpogojni ljubezni in “srečna dokler sta bila živa” paše tudi to, da bodo ti princi znali igrati na žensko telo, kot na dobro uglašeno glasbilo in da bodo iz nas izvabljali najlepše melodije poželenja. Da vas ni ob knjigi slučajno zaskrbelo, da ste slabi glasbeniki, ko se tako pridušate in posmehujete?

No, žal večina deklet prav kmalu spozna, da so princi izmišljeni in da je najboljši približek princa še vedno tisti, ki si ga izmisli kakšna z besedami vešča dama, ki prav tako sanjari o podobnem. Le da je E L James prestopila to mejo in dodala ščepec tistega o čemer se ni govorilo, je bilo tabu in je bilo preprosto prepovedano. Se pač ne spodobi govoriti in brati o seksu za lepo vzgojeno dekle, mar ne? Saj je vsem bralkam jasno, da je zgodba privlečena za lase, da je kup nenormalno nerealnih stvari – celo prelestni Adonisovski Christjan je, vsaj za moj okus – kakih deset let premlad – pa vendar je gospod Petdeset odtenkov najboljši približek vsega, kar bi si povprečno dekle želelo. In kjub 50 odtenkom zafunanosti gospoda Greya vseeno po forumih in kofetih razpravljamo, kateri igralec bi ga lahko upodobil. Pa se nihče ne zdi dovolj popoln. In tisti, ki se bo še spotaknil v to, da beremo slabo zapakirano pornografijo… Vi gledate še slabše zapakirano pornografijo. Zakaj pa nam ne bi bilo dovoljeno?

In ja, se strinjam. 50 odtenkov NI literatura za moške. Preveč bi izvedeli o ženski duši in mogoče bi se kdo še začel truditi. Kako bi pa potem lahko sitnarili drug čez drugega? )

Ko bo ovenelo cvetje in bodo sveče dogorele, bo lažje razmišljati o vsem. Nekoč čez leta, ko bo samo še hladen kamen spominjal nanj. Vsaj domišljam si tako. Mogoče bodo slike bolj jasne, spomini kot prečiščen film. Ampak njegov nasmeh in glas bosta pa menda ostala kot večna melodija. Morda tudi zato, ker je toliko njega tudi v meni. Nisem zaman poslušala vse življenje, da sem kot on. Da je njegov nemirni duh tudi v meni. In da sem podedovala njegovo filozofijo, da so vsi ljudje dobri.

Po nekaj več kot štirih mesecih še vedno živim s kupom obžalovanj. Kaj če bi… Če bi ga še močneje objela vsakič, ko sem odhajala. Če bi mu večkrat povedala, da ga imam rada. Če bi dlje klepetala po telefonu in poslušala njegov glas… Če bi se kak dan namesto s seboj ukvarjala z njim… Če bi… Bi bilo drugače? Verjetno ne… Kaj pa če ne bi tistega petka, dva dni pred telefonskim klicem, odbrzela domov in se v solzah smilila sama sebi… Bi bilo drugače, če bi se tisto nedeljo odpeljala domov? Sva bila morda res tako povezana, da se nisem mogla postaviti na noge, da mi je srce utripalo v nekem čudnem ritmu in da mi je dih zastajal? Kdo bi vedel… Vem samo, da bo verjetno vedno obstajalo kup vprašanj brez odgovorov. Naprimer zakaj nas nihče ne pripravi na take klice? Zakaj so prve misli, ki se pripodijo, kot tornado, ki je pobral vso preteklost in jo začel premetavati, da se misli votlo odbijajo v neki čudni tišini. In zakaj se nenadoma začne porajati kup neumnih vprašanj, ki ne spadajo nikamor? Ki nimajo smisla? In zakaj sem se nenadoma zdrobila ob misli, da bo, ko smo zvečer odšli vsi, tam ostal sam? In kaj če se prebudi in ne bo nikogar ob njem? In zakaj v nekem trenutku ničesar ne čutim, v naslednjem pa se pomeša ves srd, ki ga premorem in vsa žalost, ki obstaja? In zakaj ni bil v vsakem trenutku ob meni vsaj nekdo od tistih, ki jih imam najraje? In zakaj nenadoma ne želim videti tistih, ki jih ni bilo tam v tistih najhujših trenutkih… In zakaj toliko pesmi spomni nanj in potem vsaka beseda, vsaka nota zareže v srce, kot topa britev in dolgo, dolgo boli… In zakaj je še vedno tako tuja tista zaplata zemlje in cvetja. Še vedno… Po več kot štirih mesecih…

Nocoj bi ti verjetno zavrtela tole… Ker vem, da bi bila obema všeč. In ne bi dejal, da je eno samo ropotanje… Vem, da bi ti bila všeč… Pogrešam te! Tako zelo, da se mi je pravkar srce razsulo na nešteto koščkov… Lahko noč, ati.

ZELIM TE NOCAS

Se spomniš,

ko misli sva tkala

iz “ahh-ov” in “ooh-ov”

in utripov srca.

Besede so tipale

slepe od ljubezni

se odbijale zmedene

včasih padle na tla.

Kot suh kruh drobile

so kakšen večer se.

Tipale in iskale

so pot do srca.

Potem so izgubile

v gozdu se v maju.

Nemočno molčeče

zdaj čakajo naju.

Iz arhiva

VČASIH

Včasih se mi zdi,

da sem, kot tista lutka,

ki jo razvajen otrok

nemarno vrže na tla

in grobo potepta.

Včasih se mi zdi,

da sem samo obleka,

ki kar moraš jo imeti

in ne nehaš je želeti

a jo zavržeš kot smeti.

Včasih se mi zdi,

da sem navaden dan.

Tisti s soncem obsijan,

brez oblaka, brez dežja,

ki ga nihče več ne zazna

in le mine in gre stran.

Ravno dva meseca sta od tistega nedeljskega večera in usodnega telefonskega klica. In še vedno ne morem verjeti, da te ni več. Še vedno čakam na tvoj telefonski klic. In še vedno mi srce ne pusti, da bi tvojo telefonsko številko izbrisala iz imenika. Saj vem, da se “ati” ne bo nikoli več izpisalo na ekranu, pa vseeno. Preprosto ne morem.

Vem, da si z menoj. Obiščeš me v sanjah in v njih potujeva v neke povsem neznane kraje. In nedavno si me v sanjah peljal na ples. Tako kot na maturantskem plesu, ko je bil ples s starši in sem bila tako ponosna. Ti pa… Ne vem… Mogoče ganjen, ponosem, rahlo zadržan. Ampak bil je najin ples. Vedel si, kako sem rada plesala. Vedel si, kako sem se premnogo noči izmuznila iz hiše in v salonarjih in oblekici splezala po drevesu in se odtihotapila na ples.

Še vedno mi kdo reče, da si bil izjemna oseba in da je takih malo. In še vedno tako prekleto zaboli, ker mi preprosto še ni prišlo do živega. Ker preprosto še vedno ne verjamem, da so svečke, ki jih prižigam zate. Še vedno to počnem nekako v transu, kot da se naju ne tiče…

Pa lahko noč… Se srečava v sanjah…

Čez nekaj ur bo natanko tri tedno od trenutka, ko mi je zazvonil telefon in se čez nekaj trenutkov znašel na tleh. Kako se soočiti s tem, da nekoga preprosto ni več, ko je njegova bližina še preprosto tako… Tako otipljiva, na nek način. Ko se na trenutke zdi, da ni nič drugače. Da je vse po starem. In potem kruta resnica zareže, kot top nož, da zaboli vsako vlakno telesa. Ni ga več. Ne bom več slišala njegovega glasu, pozno zvečer. Ne bom več videla njegovega večnega nasmeha. Ne bo me več objel.

Ne obsojaj me, če žalujem na svoj način. Ne obsojaj me, če nimam ves čas od joka pordelih oči. Zdi se mi, da mi je preprosto zmanjkalo solz. Sem pač taka, kot on. Ne razkazujem svojih občutkov in raje tiho jočem v sebi. Taka sem, kot on, ki je medtem, ko me je na poročni dan peljal pred oltar, samo molče mežikal. Kolikor pomnim je bil to edini dan, ko ni postregel s kakšno pikro pripombo.

Ne obsojaj me, če ne bom v temnih oblačilih. Sovražil je črnino. Ljubil je barve. Naj se ravnam po splošnih moralnih pravilih ali živim, ko bi želel moj oče?

Ne obsojaj me, če bom na ves glas poslušala glasbo. To je bil del njegovega življenja. Glasba ga je spremljala z radia na vsakem koraku. Tisti teden, preden je zaspal za vedno je vsak dan poslušal zadnji koncert na katerem sem nastopila.

In ne obsojaj me, če bom na trenutke zadržana in morda ne tista frfotava Darja, ki si jo poznal. Še vedno sem jaz. Samo malce sem se odmaknila. Preveč boleči so bili zadnji meseci. Preveč ljudi, ki mi pomenijo ogromno, je odšlo iz mojega življenja, da bi lahko ostala enaka. In morda nekoč, ko se mi ne bo več lomil glas, ko bom spet imela razlog, da zapojem… Me ne obsojaj, če bom vsako pesem namenila njemu.

Smem tokrat čisto na kratko? Precej hladno deluje Cork. Malce brez duše in industrijsko. Mogoče je to vpliv vseh prijetnih obmorskih, podeželjskih mestec v prvem delu potovanja po Irski. Je pa njihova tržnica ena – tako pravijo – najlepših na Irskem. Pravijo, da je pravi Irski zaklad. Namesto zajtrka v hotelu ali v B&B-ju, tako priporočam zajtrk na tržnici. Čisto svež sendvič ali slasten kolaček.

Nato pa obisk nekdanjega zapora, ki je spremenjen v muzej in nazorno prikaže težko zgodovino Irske.

Na poti proti Dublinu je simpatičen postanek ob slikovitem gradu Rock of Cashel. Opozorilo: Parkiranje ob gradu je nesramno drago. Stane 4.5 evra na uro. Mogoče zato, ker se večina odloči samo za sprehod okrog gradu. In menda je ob vodeni turi, ki stane 6 evrov, moč videti bolj malo za zidovi gradu.

(Beri naprej…)

Se spomniš, ko sem bila majhna, sem vedno govorila, da bom vozila avtobus, ko bom velika. S seboj si me vzel na vse izlete. Morda sem videla več Slovenije kot mnogi. In najljubša igra mi je bila skrivanje med sedeži avtobusa, ki si ga parkiral kar na domače dvorišče. In včasih, ko se je zgodilo, da nisi prišel domov ob napovedani uri, sem sedela na stopnišču in čakala. Ni bilo važno koliko je bila ura. Tudi če je bila štiri zjutraj in je bil naslednji dan pouk. Dokler nisem vedela, da si na varnem doma, ni bilo sanj. (Beri naprej…)

Saj veš, da si ne morem pomagati, da ti ne bi namenila nekaj besed. Preprosto preveč je vsega. Preveč lepih stvari in preveč spominov na vsakem koraku. Saj veš… Sanjava sem in romantična. In poslušam Chrisa De Burgha, kar mi nekateri skoraj očitajo kot greh. Ampak gre preprosto za to, da (ja, saj vem, da je rojen v Argentini), da sem si ob njegovih pesmih vedno predstavljala Irsko. In ja, kasneje sem izvedela, da je po rodu Irec. Kako bi sicer v svojih besedilih premogel toliko bogastva in toliko otožnosti. In ko mi v besedilih opisuje ruševine stare cerkve ali gradu, preraščene z bršljanjem… Ja, tudi to je Irska. Veliko tistih malih podeželjskih cerkvic je v resnici v ruševinah in poraščenih z mahom in bršljanjem. In Irska, tako pravijo domačini, ima največ gradov. Celo več kot cela Anglija. In plaže. Če bi bile le temperature malce višje, bi preprosto skočila v morje in se prepustila oceanu. Tako mamljivo je. Francozinja, ki si je v Dinglu odprla malo pekarno palačink je sicer dejala, da domačine nizke temperature ne ustavijo in da ima morje včasih poleti celo 16 stopinj. Sicer pa… Saj se spomniš. Otroci smo se v naši vasi prav tako pogumno namakali, takoj ko je Krka dosegla take temperature. In stari so v hecu dejali: “Kaj pa otrok ve, kaj je mraz.” (Beri naprej…)