Dogajalo se je pred avtomatom s sendviči. Dekle gleda po ponudbi in malce razočarano ugotavlja, da ni ničesar za vegetarjance. “A si vegetarijanka?”, jo vprašam. Potrdi in nadaljuje, da jo jezi, ker tuninih sendvičev vedno tako hitro zmanjka… Presenečeno jo pobaram, kako je zdaj s to tuno. A ni rekla, da ne je mesa. In mi odgovori: Riba ni meso…
Meni se sicer zdi presneto mesnata.
Bilo je prav gotovo nepozabno doživetje. Veliki Viharnik je leno počival na mirnem morju, ko smo se pripeljali do njega… In tisti mali valovi, ki so se skoraj rahlo besno zaletavali v njegov bok, mu niso mogli do živega. In ko smo razpeli jadra je galantno, kot umetnostni drsalec zarezal v globoko vodo. Na trenutke se je nevarno nagnil, ko se je v jadra ujelo preveč vetra. Skoraj do gladine, kot da bi hotel zajeti malo vode in nas nagajivo namočiti. Poezija tišine, vetra in morja se je združila v magično simfonijo.
Drugače skoraj ne morem opisati nedeljskega doživetja na Viharniku. Mobitel je ekipo Radia 1, odpeljal na prijetno vožnjo in vesela sem, da sem imela priložnost biti zraven.
Eden najuspešnejših mednarodno priznanih slovenskih jadralcev in skipper Velikega Viharnika Dušan Puh
Jadranja sta se udeležila tudi zvezdi jutranjega programa na Radiu 1, Ivjana Banič in Boštjan Romih.
Heroji po opravljenem delu. Napornem dvigovanju jadra.
Tudi kamera je bila ves čas na preži:
Za konec še moja malenkost…
Tisti, ki me poznajo vedo, da ne trgam cvetja. Ne prenesem pogleda, na nekaj, kar mi pred očmi umira. Ne prenesem, da se nekaj, nekoč tako živega, spreminja v organski skupek mrtvih celic. Če me še tako zamika, da bi si kakšen svet odnesla domov, se nekako premagam in ga pustim, da ostane tam, kjer je. Tam, kjer je namenjen. Ampak danes si nisem mogla kaj. Preprosto sem hotela s seboj v službo odnesti ščepec tistega omamnega sladkastega vonja s polja oljne repice. Samo malce sonca sem si hotela prinesti v temačen studio, v katerega nikoli ne seže sončni žarek. Samo malo… Da ne bi bila čisto sama…
Mi je bila šola, priznam. Droben cvetek, en sam z velikega polja, je takoj otožno sklonil glavo in pred očmi venel. Kot bi pogrešal brenčanje čebel in tople, božajoče sončne žarke. Nič ni pomagalo… Mala vejica je sklonila rumeno glavico in… Umrla… In jaz? Hm… Nekako si ne morem odpustiti napake.
Ste se kdaj peljali po cesti in se vam je nenadoma oko ujelo v nekaj prostrano rumenega? Se vam je zdelo, da če bi stopili v tisto rumeno prostranstvo in se skrili vanj, da vam svet ne bi mogel do živega. In bi potem, ko bi vse grdo minilo, iz rumenega morja stopili sladki in srečni?
Tako nekako sem se počutila, ko sem stopila med visoke, rumene rastline. Vonj po sladkem. Vonj po svobodi me je ponesel, kot na krilih… Brenčanje roja čebel, ki so obložene s svetnim prahom sedale na cvetje… Nekatere so imele tačke še polne sladkih in dišečih mehov.
Evo, tule je razlog, da sem bila nekaj dni odsotna in nisem pogrešala interneta. Sem imela v rokah vse, kar sem potrebovala.
Ko človek ostane brez besed in včasih tudi brez diha. Kaj vse skrivajo globine morja. Bitja, ki jim ni primere.
Cel kup skrivnosti. In ko se želiš približati tistemu debelemu pasu sivine, se izmakne malce dlje.
Včasih, dragi fantje, moški in gospodje, se mi prav smilite, ko pomislim, kaj dekleta in ženske vse pričakujemo od vas. Ne znamo povedati in mislimo, da boste brali med vrsticami, potem pa čakamo, da boste izpolnili naša pričakovanja. Ja, bi bilo preprosto, če bi si znali brati misli. Tako… Tako pa nam ostajajo nesporazumi, drobni prepirčki in neizpolnjena pričakovanja.
Na MOL-u so začeli z akcijo odstranjevanja grafitov. Za urejenost mestnega središča je v proračunu namenjenih 70.000 evrov. 70.000 evrov, dragi moji, zato da neka nepremišljena, razuzdana mladež, ki ne premore trohice zdrave pameti, izraža svoj jaz. Svoj jaz, my ass… Nekoč sem nekega dolgolasega mulca, z zblojenim pogledom vprašala v čem je pravzaprav štos, da na sveže prepleskano steno napiše neumnost kot je: “Čefurji raus!” ali “Jaz sem bil tukaj” ali kaj še bolj banalnega. In mi ni znal odgovoriti. “Ker je kul, se je glasil njegov odgovor. No evo, meni je “kul” gledati okusne grafite, ki so tam, kjer naj bi bili. In ja, mi je “kul” prebirati izvirne domislice, ki so na kakih starih zidovih in naredijo mesto živo. Ne pa kar na vsaki steni in kjerkoli.
Edina pametna bi bila, da čečkači na lastne stroške popravijo storjeno, ne pa da jim mesto, po domače povedano, odnaša rit.
Še enkrat sem zjutraj stopila v stare prostore. Ni bilo nikogar, ko sem, po svoji stari navadi, hotela zaklicati: “Kdo bo kavo?” Tri ure samevanja. No, skoraj. Še ena duša je bivala z mano v hiši. In zdaj končno… Nov delovni prostor, svetle stene, nova miza… Vse diši po novem. Zvoki. In to koliko zvokov. Cel kup ljudi, cel kup duš. Kar smeje se mi. Sem pač čudna. Medtem, ko nekateri ne morejo delati v hrupu, je to zame skoraj nujno potreben. Tišina me ubija.
In še Fuad jr.
Še zadnjič sem sedla za mizo, ki je ujela na svoja lesena ušesa toliko besed in toliko misli. Slišala je klepetanje deklet o vsem možnem. O tem, kako so moški nemogoči, pa vendar ne moremo brez njih. O sladkih pogledih in skrivnih nasmeških. Lovila je skrivnosti, ki jih morda ne ve nihče.
Še zadnjič sem sedla na tale stol, ki je zadnje čase utrujeno škripal pod mano. Prav ta stol je bil tisti, ki je podpiral utrujena ramena, ko sem se zasanjano zazrla skozi okno, medtem ko se je ob petih zjutraj po prostoru razlival vonj po poceni kavi iz avtomata.
In prav ta tipkovnica je sprejemala vse frustracije, včasih grobega, tipkanja…
Danes sem si še zadnjič obredno skuhala neokusni kavni zvarek iz najboljšega jutranjega prijatelja, ljubkovalno poimenovanega Fuad. Dolgo časa je bil zbirališče jutranjikov. Včasih pretepen in obrcan, ko je namesto kave iztisnil neokusno brozgo.
Še zadnjič pogledam z opomniki in izgovorjavami prelepljeno steno, seznam evropskih komisarjev, mesečni plan dela…
Ta hiša je bila moj drugi dom. Leta sem tukaj tkala prijateljstva, se smejala, obupavala, preklinjala zgodnjo jutranjo uro in nedelujoče računalnike. Koliko ur in dni sem preživela med temi skritimi kotički, za mikrofoni in mizami. Bila je moje življenje. Zato se v tem trenutku počasi poslavljam od nje. Od vrveža, hihitanja, glasnega smeha, rojstnih dni pri Fuadu, kofetkanj ob petih zjutraj, je ostalo le še okostje. Nekaj zadnjih avtomobilov na parkirišču, nekaj pozabljene krame, nekaj stvari, ki bodo romale v smetnjake in nekaj zadnjih borcev, ki še ždimo tule med hladnimi stenami.
Od jutri bo moj drugi dom na drugem koncu mesta. V novih bleščečih prostorih, menda dostojnih medijski hiši. Ne menjam službe, samo moj drugi dom. Veselim se snidenja s sodelavci, bojim pa se hladnih novih sten. Pa vendar, kot pravijo, kar ne ubije. Okrepi…
Mačka, ki je dobil ime Figaro in se takole zadovoljno oblizuje, ko mu prinesem vrečko mačje hrane.
Tole razbito lupinico z dušo…
Majhen otoček. Ravno prav velik, da se lahko skrijem pred svetom. (Ne, nisem še bila na njem… ;))
In staro kamnito hišo, polno zgodb iz preteklosti.
Pač so se igrali “trojčka…
“Ej, ljubica, moj je… “
“O ne, draga moja… Z menoj se je spogledoval. Če dobro pogledaš, je tudi že splezal name… Razen, če slučajno potrebuješ očala… “
“Emmm…. Naj ti nekaj namignem… Ti si ena navadna gos! Verjetno tale racak potrebuje očala.!”
“Si zdaj dojela, da je moj?”
“Katera je zdaj carica, a??”
Danes je očitno eden tistih dni, ko sem nevidna ali pa verjetno izgledam strašno slabo. Kako naj si sicer razlagam to, da je mladenič mirno stopil predme v vrsti, medtem , ko sem čakala, da si uredim zeleno karto? Po vsem prebadajočih pogledih, ki sem mu jih namenila, se ni zmenil zame. Gledal je SKOZME!
Hvala, prijazni gospodič. K sreči sem imela čas in niti najmanj volje, da se pričkam z vami.
V Smaragdnem morju sta živeli dve ladji. Velika ladja je živel v Hobotničnem zalivu. Vsak večer ji je sonce za lahko noč poslalo žareč poljub. Mala ladja je živela na drugem koncu morja v Sipinem zalivu in za dobro jutro jo je sonce pobožalo s prvimi jutranjimi žarki. (Beri naprej…)
Nekoč mi je neka psihologinja rekla, da sem oseba, ki ima neprestano, celo med spanjem, vse pod kontrolo. Sebe in stvari okrog sebe. Skušali so me naučiti tega, da bi se kdaj odklopila, sprostila, odpočila, ampak brez uspeha. Zdelo se mi je, da se mi bo v trenutku, ko bom nepazljiva, nekdo preveč približal in izkoristil tisti ranljivi trenutek. Dokler nisem pred približno dvema letoma vzela v roke fotoaparat. S tem ne štejem “trotel” variante na avtomatiko, ampak fotoaparat, s katerim mi je bil zeleni kvadratek greh uporabljati. (Beri naprej…)
Po dobrih treh urah spanja (pri že splošnem deficitu na tem področju) in pri hudimano zgodnji jutranji uri (4:52) nekako še težko urejam misli v neko smisleno sosledje, pa vendar. Moja prva Cvičkarija (sramotno za zapriseženo dolenjko, kaj ne?) je za mano. (Beri naprej…)
Odprem blog in evo, 12.000 obiskov (odkar sem dala števec gor). Je pa lepa številka, kaj ne? Taka okrogla. Za zapomnit si…
Skratka. Danes je fajn dan (zaspan, pa vseeno…). Grem na Cvičkarijo. Nočem: po sebi politega cvička (ga je škoda), vzvišenih pogledov (!!!), težke glave jutri (od zaspanosti namreč)… Postrežem z vtisi tam nekje ob petih zjutraj. 
Obožujem dokumentarce, ki se dotaknejo okultnega, bizarnega, nerazumljivega… Pa vendar se vedno znova vprašam, kdo je tu nor. Zakaj, hudirja, se najbolj nore stvari dogajajo ravno onstran Atlantika? (Beri naprej…)
V soboto je v športni dvorani Gimnazije Bežigrad potekal 7. memorial Primoža Bizilja. Gre za tradicionalno tekmovanje v akrobatskem rokenrolu v organizaciji plesnega kluba Briljantina. Sama sem se tja odpravila navijat za svojo sestrico in pa, jasno tudi fotkat… (Beri naprej…)
“Maščevanje je sladko,” je rekel moj Eos in se začel nekaj prav pubertetniško obnašati in trmati, ko je izvedel, da cedim sline po novem. Šele, ko sem mu povedala, da ga imam vseeno neizmerno rada, je začel normalno delati. Pst! Mislim, da bo v kratkem deležen enega obiska pri dr. Canonu… 
Lahko noč, Ljubljana. Sladko spi…
PS: Da ne bo kdo mislil, da imam kake fetiše na ljubljansko toplarno. To je pač moj razgled. Eden na sončni zahod, drugi pa na lučke glavnega mesta.
Več fotografij nekako ni uspelo nastati. Lakota je bila preprosto prehuda. 
Ne pišem svojega bloga iz občutka dolžnosti, ker bi se mi zdelo, da preprosto morala nekaj napisati. Da moram nekaj objaviti. Pišem, ko začutim, da se mi v glavi nabira nekaj, kar mora ven. Ker pišem, odkar dobro vem zase. Včasih sem pisala dnevnik. Večinoma samo o lepih stvareh. Te sem si želela zapomniti in tista bojazen, da bi nekaj edinstvenega in neponovljivega pozabila, me je gnala k pisanju. (Beri naprej…)
Danes smo bili tudi v prestolnici deležni nekaj sončnih žarkov. Na kratko, tako, da je sonce pokazalo, da še obstaja. Kot bi hotelo za dobro jutro malce podražiti. In tako sem plezala po mizah v službi, da sem jih ujela. Ta šopek sončnih žarkov namreč.
Sicer je pa padla ideja. No, skoraj odločitev… Apetiti obstajajo že nekaj časa, da bi mojega Canon 350D zamenjala za 40D. A kaj, ko me moj stari tako milo pogleduje, kot da bi mi ves užaljen hotel reči: “A, prav… Taka si. Kar zamenjala me boš. Pa tako lepo sva se imela. Kaj sem ti pa storil?” Ah, presneta moja čustvena navezanost na stvari. Nič dobrega ne prinaša. Pa dobro jutro vsem.
Na svetu je toliko resnic, kot je ljudi. Z vseh strani nas bombardirajo s pravili, zakoni, religijami, prepričanji. Si lahko človek ustvari svoje mnenje? V kaj naj verjame? V duhove? Morda. Nihče ni še dokazal, da obstajajo. Prav tako nihče ni dokazal nasprotnega. Verjeti ljudem, ki trdijo, da so jih srečali? Hm… Kaj, če je vse samo plod prebujne domišljije, strahu? (Beri naprej…)
Saj šoping je bil uspešen. Samo… Kako naj grem pa zdaj domov??
Kam te pelje pot neznanec?
Kje obstal bo tvoj korak?
Kje vzšlo bo tvoje sonce,
če ne skrije ga oblak?
Madonna je v neki pesmi prepevala “This used to be my playground”. Tako sem se počutila danes. Pot me je vodila mimo stare osnovne šole (nedaleč stran zdaj stoji povsem nova, svetla in barvita). Tam sem spoznavala prve vrstnike in si nabirala znanja v stari čitanki z Ivom in Ano. (Beri naprej…)
Pravijo, da je nostalgija človekovo najmočnejše čustvo. Morda je res, morda je pa kriv drmagnum s svojo objavo. Doma pri mojih starših sem se spet zakopala med stare porumenele fotografije. Mnoge posnete krepko pred mojim rojstvom. Ah, kaj mojim… Krepko pred rojstvom mojih staršev. (Beri naprej…)
