Nekaj novega

Objavljeno 26.11.2016

NO, pravzaprav se vsake toliko najde nekaj novega tule:

www.darjin.net

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 23:00
Zapisano pod: miks
Moj dom je drugje

Objavljeno 10.08.2016

Priznam…. Zelo sem zanemarjala tale svoj spletni dnevnik. Življenje je preveč  hitelo, da bi ga dohajala. In v vsem lepem, se mi je še vedno uspelo zgoditi, da je kak izjemen trenutek preposto zdrsnil mimo.

Cenim jih. Vse te trenutke. Iz srca. Ampak zdaj so našli – vsaj nekateri – dom nekje drugje.

Tule: KLIK

Dobrodošel ti, ki te je prineslo mimo.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 14:43
Zapisano pod: miks
Kje so palčki in vile?

Objavljeno 13.05.2015

Tisti čas v letu, konec aprila in začetek maja je čas, da potešim svoj nemir in se odpravim raziskovat. Nove dežele, druge kulture, nove ljudi. Zgodila se je Anglija. In tako zelo je dišala po spominih. Na Irsko. Na zelene klife in veter. Na solze in tesnobo… Preveč sta si podobni. Prav tako je nekaj pravljičnega v njeni zelenosti in nizkem severnem soncu. Skoraj lahko zagledaš palčke, ki se skrivajo za stoletnimi kamni in vile, ki se skrivajo za drevesi… Neko posebno energijo ima sever. Nekaj neoprijemljivega, kar pomirja. Nekaj, kar razmplamti domišljijo in ji da krila. Se ti zdi, da ne znaš več sanjariti? Hej… Pojdi na sever. Spusti svoje sanje navezane na pajčevino visoko pod nebo in jim dovoli, da dobijo krila na neusmiljenem severnem vetru. Uporabi časovni stroj in se za dan preseli v neko drugo stoletje. (Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 12:21
Zapisano pod: Potovanja in Razmišljanja in miks
Oktober je kriv

Objavljeno 9.10.2014

Čuden veter piha zunaj. Tak, ki ziblje semaforje in z dreves otepa prvo porumenelo listje. Tak, ki čebelico Majo priganja spat in poje uspavanko metuljem z od življenja polomljenimi krili. Tak čuden veter, ki diši malce po minljivosti in veliko po odhajanju. Veter, ki prinaša vonj po spominih. Oktober je kriv za melanholijo. In krvava luna morda…

(Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 12:02
Zapisano pod: Osebno in miks
Irska

Objavljeno 18.04.2014

Samo nekaj foto utinkov iz ultrakratkega potepanja po Irski:

Več fotografij pa tule: KLIK

(Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 13:23
Zapisano pod: miks
Slovo

Objavljeno 3.04.2014

Veliko lažje bi bilo, če bi človek lahko preprosto tistemu, ki odhaja, stisnil roko, ga potrepljal po rami, ga po medvedje stisnil v objem in mu rekel: “Stari, hvala, da si bil del mojega življenja. Hvala, da si mi dovolil, da sem se napajala ob tvoji večni dobri volji. Pa srečno.” Pa ne gre tako. Ljudje kar nekega dne odidejo in za obžalovanja je prepozno.

(Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 21:57
Zapisano pod: Osebno in Čisto moje...
Pravica biti nekdo

Objavljeno 16.02.2014

Včasih se vprašam, kako živijo običajni ljudje. Taki, ki za seboj ne vlačijo velike vreče frustracij. Taki, ki so preživeli čisto običajno otroštvo in čisto običajno mladost. Puberteto z nekaj neumnostmi, brez hujših posledic in srednješolska leta z nekaj hudimi žuri, prekrokanimi nočmi in mačkastimi konci tedna. Kakšni so dnevi takih ljudi potem nekoč… Čez leta. Ko mladost ostaja nekaj za večerne pogovore in žuganja mulariji. (Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 21:34
Zapisano pod: Razmišljanja
Prečudoviti London

Objavljeno 20.01.2014

Nekaj utrinkov prednovoletnega Londona. Več pa tule: KLIK

London

(Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 13:30
Zapisano pod: Foto
Krakov v dveh dneh

Objavljeno 5.11.2013

(Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 19:43
Zapisano pod: miks
Lasciate ogni speranza, voi ch’entrate (Dante)

Objavljeno 4.11.2013

Za spremembo brez besed…

Auschwitz-Birkenau:

(Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 19:42
Zapisano pod: Foto
Vse najboljše med zvezde…

Objavljeno 28.10.2013

Danes je eden tistih dni. Težkih, kot vreča cementa. Danes je dan, ki čepi na duši, kot črna pošast in se privoščljivo heheta. Niso krivi temni oblaki. Običajno jih imam rada. Ni kriv čuden veter, pretopel za ta čas. Običajno bi stopila skozi vrata in razprla roke in ga izzivala, da me odnese. Ni kriv ponedeljek. Nekaj otožnega me je zgrabilo za srce in ne dovoli, da zaniha v vsej svoji svobodi. Kliče solze in žalost. Danes je dan, ko ne zmorem nasmeha. Ker vem, da sem ti premalokrat povedala, da te imam rada. In zdaj nimam več priložnosti. Danes lahko samo kričim v oblake in upam, da bodo posrkali bolečino… Danes ti lahko samo v mislih šepetam… Vse najboljše, ati… Vse najboljše, tja med zvezde…

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 17:37
Zapisano pod: Osebno
Ko joče nebo…

Objavljeno 29.09.2013

Ah, ne reci, da ne maraš jesenskih popoldnevov, ko dnevi vse boj zgodaj zapirajo oči in so jutra zavita v meglo in se zgodnji sončni žarki šele pozno dopoldne prebijejo skozi in ti pobožajo obraz. Ne reci, da ni nekaj skrivnostnega, ko se začne poslavljati poletje.

Rada imam jesen. Zdi se mi, kot zrela dama v unikatnih oblačilih toplih barv, ki zavita v pisan šal, s klobučkom, sedi na klopci v parku in otožno pogleduje nekam v preteklost, kot bi čakala neko davno izgubljeno ljubezen.

Rada imam takele popoldneve, kot je bil današnji, ko lahko oblečem svojo “jopico za zaspane”. Tako sem jo poimenovala preprosto zato, ker je tako mehka, kot puhast oblak. In me ovije, kot veike tople roke. In nato se zavijem v tisto mehko odejo, ki mi jo je pred leti, med neko zoprno virozo podarila mama. Vzamem veliko skodelico kave in jo objamem z dlanmi. Počasi se mi toplota razlije naprej v dlani in nato po celem telesu. Kot kontrast hladni sivini, ki se skuša prebiti skozi okna. Opazujem velike dežne kaplje, ki polzijo po steklu in se sprašujem, če morda nebo joče za hektičnimi poletnimi večeri, ujetimi v glasen smeh in želje po nepremišljenosti. Predajam se melodijam, ki skozi podivjano poletje nekako niso prišle na vrsto. Pustim, da me božajo stihi Cohenove Allelujah, pa Stingove Mad about you in Claptonove Love don’t love nobody. Take rahlo melanholične melodije, primerne času in sivini. Počasi pustim, da se dih uskladi z dihanjem jesenskega dne in se umiri bitje srca in se glasovi zlijejo s sivino bližajočega se oktobra. Vsako jutro, ko megla ovije mesto si predstavljam, da živim v gradu v oblakih in ko se skozi debelo odejo sivine prebijejo prvi sončni žarki, si ne morem kaj, da ne bi razprla rok in zakričala glasen pozdrav soncu. Vem, nekaj naključnih mimoidočih mi ob tem nameni začuden pogled in verjetno si mislijo, da misem čisto gladka. Ampak mi je prav vseeno. In potem počakam, da veter zatrese veje dreves, ki zadežujejo svoje zlato in rdeče listje, ki se zavrtinči, kot koščki poletja, v vsem svojem bogatem barvnem sijaju. Ne, ne motijo me luže in dež. Z velikim dežnikom lahko ustvarim vrtiljak za kapljice, ki pršijo naokrog, kot moker ringlšpil. In čakam… Čakam, da dnevi vse bolj zgodaj zapirajo oči. In medtem, ko si ljubimci kradejo poljube, skriti v vse bolj zgodnjih včerih, umikajoč se svetlobi uličnih svetilk, se predajam tišini… Skrivnostni in na trenutke rahlo zlovešči. In čakam, da utrujeno zemljo nekega dne mehko prekrijejo snežinke. Tako nežne in puhaste, kot misel. A tako težke, da utišajo še tako težek korak.

Lahko noč.

20130929-192220.jpg

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 19:25
Zapisano pod: miks
Melanholija

Objavljeno 8.09.2013

Veš, danes je bil eden tistih dni. Ko sem preprosto podlegla nekakšni melanholiji. Morda je bila kriva tista pesem na radiu. Prav tista, ki si jo vrtel na stari zguljeni kaseti v avtobusu, medtem, ko sem ti pomagala pospravljati in sem tekala po prehodu med sedeži. Morda je pač bil tak dan, ko je nekaj čudnega uspelo zlezti skozi razpoke oklepa. (Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 23:26
Zapisano pod: Osebno
Sedeči za kompjuterji

Objavljeno 20.08.2013

Vedno sem se spraševala, kdo so ljudje, ki sedijo pred svojimi kompjuterji in se čutijo poklicane izliti ves svoj gnev na spletnih straneh tipa 24ur, mmc in podobne. Predstavljam si, da imajo svoje službe, do katerih ne čutijo prav ničesar in se vsak dan s težkim srcem odpravijo na svoje delovno mesto. Držijo se v ozadju in so brez perspektive, ki bi jih pripeljala dlje od tega, kar imajo zdaj. Imajo družino. Ženo in nekaj otrok, ki od njih – po njihovem mnenju – zahtevajo preveč. In se ob vsem tem počutijo ovirane pri svojih ambicijah. Poznajo vse teme, o katerih se je na tem svetu moč pogovarjati. Poznavalci so na vseh področjih življenje. Skratka mnogo prepametni za “bedno” delovno mesto, na katerem so obtičali – verjetno po krivdi nekoga drugega. (Beri naprej…)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 11:38
Zapisano pod: Kar tako in prebliski in Čisto moje...
V dobro medsosedskih odnosov

Objavljeno 5.08.2013

Lepo je živeti na vasi, kaj ne? Nekaj tako idiličnega je povezanega z besedo vas. Sopomenka za razumevanje, pa pomoč. Pod besedo vas se nepoznavalcu zdi, da se skrivajo dišeči kotički ob žuborečih rekah. Pa vonj po sveže pokošenem senu. Ćrički ob večerih in na miljone zvezd, ki jih ne skrivajo luči javne razsvetljave. Pa ključ pod predpražnikom, ker ti ni potrebno skrbeti, da bi kdo slučajno nepovabljen vstopil v tvojo hišo. Pa soseda, ki ima za vaške otroke vedno kak piškot ali sveže skuhan mlečni riž. Pa saj malo je to res… Sem živela tam. V tisti vasici, ki ima trideset hiš in sosedo, ki je imela odličen mlečni riž. Pa hladen gozd, kjer je ati nabiral gobe, ki nam jih je potem pripravil z jajci iz gnezd na senu. Pa zvezd, ah, koliko je bilo zvezd.

Ampak vas ni samo to… So tudi obrekljive sosede, ki pridušeno izmenjavajo zadnje govorice – precej prenapihnjene – ob vaški mlekarni. So tudi sosedje, ki so na videz brezbrižno, ob kozarcu domačega špricarja navrgli – kar tako, kot da klepetajo ob vremenu – “A vaša je bila pa z unim mulcem iz dolnega konca včeraj na Kolarjevem kozolcu?” “Ne, naša je bila pa doma, ker je pekla piškote,” je odvrnila mama. Kot, da ni nič. Kot, da bi iz se hotel potolažiti – ker je njihova pri šestnajstih stala pred oltarjem – da so vse enake. Živeti na vasi pomeni, da nimaš skrivnosti. Kot nekakšna kolektivna zavest je. Ko sosed zaorje spomladi, sledi vsa vas. Ko sosed zakurblja kosilnico, nenadoma nastane strašna kakofonija kosilnic. Ko sosed prde… Strašno zasmrdi… (tale je bila zato, da ni vse tako resno) Skratka, vsak o vsakemu ve vse. Tudi, če v resnici ne.

Živeti na vasi pomeni tudi, da se najde kak psihotičen, na videz prijazen možak, s puško in lovsko licenco. In potem izgine nemški ovčar Samo, pa leta kasneje Medo, pa sosedov Reks… Psi, ki so si pač privoščili kak izlet od doma. Tam čez vaška polja so stekli k ljubici, ker jim je uspelo zrahljati verigo ali spodkopati pesjak. Pa niso to popadljivi, podivjani psi… Domači ljubljenčki, ki mulcem dovolijo, da jih vlečejo za dlako in jih uporabljajo namesto konjička. Potrpežljive živali s toplim pogledom, ki sosedovemu psu izmaknejo posodo s hrano ali privlečejo k hiši kak copat. Ampak vedno se je našel lastnik malce požvečenega copata. Brez hude krvi in zamer. Ampak, ko je izginil Rex, ni nihče ničesar rekel. V dobro medsosedskih odnosov. Samo neka praznina je ostala, ko je gospodar zasul jamo s prestreljenim truplom. Tudi, ko je obležal Samo, ni nihče ničesar rekel. Samo še ene tople oči so ugasnile in ostale zasute pod prstjo. Otroci slišimo tudi tista šepetanja, ki jih starši skušajo skriti pred nami, da nas ne bi prizadeli. In razumemo mnoge stvari, za katere odrasli mislijo, da jih ne. Ampak saj veš. Nihče ni ničesar rekel. Vse v dobro medsosedskih odnosov… Konec koncev pač… Kdo lahko karkoli dokaže?

In izginil je Bučko. Mala, črna zverinica. Dolgonogi šprinter z močnim karakterjem, sem mu rekla. Kar naenkrat se je pojavil in ostal. Potem, ko je naš stari dvajsetletni borec omagal. Potem, ko je mama po smrti atija ostala sama. Kar prišel je in ostal. Kot bi hotel reči: “Saj vem, da ne morem nikogar nadomestiti, ampak znam imeti rad.” Zverinica z žalostno zgodbo. Zapuščena potem, ko jo je lastnica preprosto odpeljala nekaj deset kilometrov stran in odvrgla kot vrečo smeti v neki vasi. “Nočem ga več,” je dejala, ko je mama čipiranega kužka hotela vrniti, ker se ji je zdelo, da bi lastnik simpatično bučo hotel nazaj. In tako je ostal. Na veselje vseh. Moje mame, vnučkov… Igriv in trmast. In ga je premagala ljubezen. Ni bil vajen verige. Ampak v času, ko ga je narava preprosto preveč medla, je moral pretrpeti tudi to. Uspelo mu je nekega dne, da je pobegnil… In ga je pot, tako kot mnoge pred njim, gnala čez vaške vrtove. In na enem od teh je našel svoj počitek. S kroglo. Njegova ovratnica s smrtkoti, kot so rekli otroci, se je zaprašila z zemljo med sosedovim krompirjem. In njegove nagajive oči so za vedno izgubile sijaj. Si je to zaslužil? Si kateri koli kuža to zasluži? Ne… Ampak, a bo kdo kaj storil? Ne verjamem… Saj veš. V dobro medsosedskih odnosov. Pa, da ne bo kakšnih zamer. In da ne bi kaj skazilo življenje v tisti ljubki naselbini, ki se ji reče vas. Ker tam je pač vse lepo in idealno, kaj ne?!

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 20:21
Zapisano pod: Osebno
Vroče branje

Objavljeno 4.08.2013

Prebrala sem vse tri dele Petdesetih odtenkov. Lani. Priznam. Posipam se s pepelom. Prvi del mi je vzel eno popoldne. Bilo je nekaj svežega, malo drugačnega, kot je običajno med mojim čtivom. Drugi del mi je pobral nekaj popoldnevov. Tretji pa, priznam, nekaj tednov sem se prebijala skozi. In nisem odnehala iz preprostega razloga. Rada dokončam začeto. In, ja, sem mnenja, da bi lahko vse tri dele avtorica spravila v eno knjigo. No, pa vseeno… Saj je bilo zabavno. In vroče. Sploh na plaži, ko je sonce pripekalo na polno. Vsako leto si na dopust zvlečem pol prtljažnika knjig. Nekaj kriminalk, razpadajočih trupel, kak solzav- tipično ženski – romanček, kakšna biografija, pa se potem vmes najde še Afragnistan, kamor se bog pride le zjokat, pa Evangelij Marije Magdalene . Večinoma gre za knjige, ki sem jih napaberkovala med razprodajami. Nekaj tistih, ki se znajdejo na policah 3 za 2 ali pa po tri evre… In seveda… Vroče poletje, vročinski val, jasno paše zraven kaj vročega. Sploh, če ti spremna beseda obeta nadgradnjo Petdesetih odtenkov. Knjiga, ki je ne bo moč spustiti iz rok. In nekako se je med knjigami za poleti našla Dublinska ulica. Pač ena izmed mnogih, po Petdesetih odtenkih, v poplavi erotike za ženske… Resno. Prav sprožile so se – in očitno zavohale fajn dobičke – pisateljice, ki so se prej skrivale za pohlevnimi ljubezenskimi zgodbami. Dublinska ulica je samo ena izmed mnogih… Pač je modno, da v teh časih skuša pisateljica napisati erotični roman za ženske.

Priznam, saj sem pričakovala nekaj lahkotnega, pri čemer se mi bodo besede s papirja preprosto vrtinčile v glavi, toliko da ne zaspim na neudobnem stolu za na plažo. Res ne maram spati. Vsakič, ko zadremljem se namreč zložim v nekakšen brezobličen njok in vsi obročki se mi zložijo na eni strani, da sem potem, ko se prebudim cela v strahu, da se nikoi več ne bom odmečkala. In tako se proti najhujšemu borim s knjigo.

Nekje po dvajsetih listih bi morala odložiti. Res… Ampak nisem… Ker iz zgoraj navedenega razloga ne odneham tako zlahka in tako kmalu. In zato, ker preprosto potrebujem nekaj o čemer potem teče beseda ob kavi. Večini deklet je namreč pogovor o fotoaparatih, objektivih, zaslonkah in zadnjem komadu Klape Intrade, precej dolgočasna. Ok… šala… Zadnje ne paše zraven. Kakorkoli, že to, da je avtorica nekje po tridesetih sekundah v taksiju z neznanim lepotcem, z mokrimi hlačkami in mehkimi koleni, bi me nekako moralo ustaviti.

Draga moja… Od tule naprej ne beri, če nameravaš slučajno knjigo nekega vročega dne v resnici prebrati, ker bom postregla s kupom spojlerjev. Moški se tako ali tako ne bodo prebili dlje od prvega odstavka. V Dublinski ulici je za razliko od Petdesetih odtenkov tista z zjebano psiho ona. In nemarno bogata seveda. On je neopisljiv, temnolasi lepotec. To je pa tudi vse, kar nekako bralka izve od avtorice. Nekako med vrsticami izveš, da je božanski Adonis prepričan, da lahko popegla vsako, ki mu pride na pot. In, jasno, nemarno bogat. In pri vseh plavolasih boginjah, z nogami, ki bi si jih lahko dvakrat ovil okrog bokov, in se mu ponujajo, kot slaščice na pladnju, si on izbere, temnolaso, majhno, povprečno dekle z velikimi joški, ki naj bi bila menda inteligentna. Ampak nekako tega avtorica ne uspe dokazati. In prvi nauk zgodbe: Veliki joški so zakon. On pa… Lep, pameten, senzibilen, romantičen, vztrajen, bogat – ne pozabimo na to zanemarljivo dejstvo – potrpežljiv in pripravljen prenašati vse njene psiho muhe. Da pa ne bi bil slučajno prevelik približek božanstva, je tip ukazovalen in ženskar. No, slednje se izkaže kot (ah, ubogi) obramba pred bližino. ubožec je bil namreč nekoč prevaran… in spet smo pri tem, da je idealen. Te stvari se dogajajo vsak dan pač. Da punca sreča fanta, ki je pripravljen odpuščati in biti celo bolj potrpežljiv od njene psihoterapevtke. A, da se ne dogajajo?!

Ker nimam navade kukati na zadnje strani knjige, sem pač morala potrpeti. Če si računala, da avtorica vsaj kje kasneje postreže z bolj detaljnim opisom sanjskega moškega, ali vsaj kakega dotičnega dela njegovega telesa… Ali pa morda s sočnim dogajanjem, ko ona končno klone – o, ja, kar nekaj časa se je upirala njegovim čarom- jok, pozabi… Morala se boš sprijazniti s svojo domišljijo ali pa s šlampetom, ki se repenči s sosednjega ležalnika in upa na poletno romanco. In če si računala na to, da boš v vročinskem valu, malo ogrela tudi glavo… Tudi tukaj, jok pozabi. Amaterske scene seksa o katerih bi v svojem najstniškem dnevniku sramežljivo pisala šestnajstletnica, bi bile nekje na tem nivoju. Sramežljivo je sem in tja uspela vplesti v zgodbo nekajkrat besedo fuk… In to je vrhunec razvrata, ki ga premore…

Jasno. Taka zgodba zahteva srečni konec, kaj drugega. Na koncu ugotoviš, da je ne glede na vse, dober fuk nad številnimi urami pri psihoterapevtki. Ker ta sanjski moški premore neko nadsilo s katero pomete vse frustracije nenormalno zblojene ženske. Ampak tema za pogovor pa je… A ne? V dokaz je že tale blog, če nič drugega… Grem nazaj k svojemu Afganistanu.

20130804-101310.jpg

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 10:20
Zapisano pod: Aktualno in knjige in miks
Plaže pa te fore

Objavljeno 21.07.2013

Obstaja več vrst plaž. Ena je javna, mestna plaža. Ponavadi je glasna in polna nekontroliranih zvokov. Zvoki glasbe se mešajo s kričanjem otrok na eni strani in kričanjem mam na drugi. Posebna kategorija so italjani. Oni pač so glasni in kričijo tudi ko se samo pogovarjajo. Ponavadi jih je za nekontroliran hrup do olj samo pet. Potem imaš na javni plaži nekoga, ki vsakih dvajset minut prikriči z novo košaro: “Burek, štrudla, slanci… Sladoled, ajskrim, burek!” In dve minuti kasneje, ko si ravno kinknil med dolgočasnim člankom v reviji, te zmoti še romunka, ki prodaja krasne, doma sklekljane prte. In med tem, ko se sprašuješ, kdo bi še sploh bil potencijalen kupec za snežno bel čipkast prt, mimo priskače moker nemški ovčar, ki se otrese točno na tvojo brisačo. Jap, javna plaža je polna tudi tistih, ki se še niso uspeli naučiti brati slikovnih tabel. Tista slikica s pekrižanim kužkom pomeni, da tvoje ščene, pa naj bo še tako ljubko, nima tam česa početi.

Javna plaža je tudi glavni piknik plac. In potem se začne pripravljanje sendvičv in prigrizkov in se vonj po suhi salami mrasno zmeša z vonjem po zaščitni kremi s kokosom. In zraven pridejo še vonji po hot dogu, pa bureku in čevapčičih z bližnjega kafiča.

Javna plaža že tako nima najbolj čiste vode. Poleg plavajočih jabolčnih ogrizkov in bananinih olupkov, je voda ponavadi motna in praviloma se sprašujem, kaj vse priteče po tistih ceveh. In potem je tu se nekaj mulcev brez plenic, ki se vsake toliko malo pokakajo v vodo. Ja pa iiii, a ne? Kako ljubko. NI! NI LJUBKO! Tako, kot ni ljubek tvoj cucek, ki se je otresel name.

Je pa javna plaža krasna za razkazovanje najnovejših modelov kopalk z resicami. In miganje z boki in čohanje po pivskem trebuhu medtem ko gledaš z bomi migajočo najstnico z dobrimi joški. In krasno je, ker imaš tako velik trebuh, da lahko svoje pivo položiš kar na trebuh.

No, in potem imaš FKK plažo. Ta je praviloma skrita nekje daleč med borovci, da pogled na golo kožo ne bi žalil kake bogaboječe oči. Ta plaža je ponavadi nekje kjer je čista voda z ježki in je dostop v vodo malo težji. Ponavadi ni nekih nekontroliranih zvokov. No, sem in tja tudi. Ta plaža je namenjena tistim, ki nam ni mar za najnovejši model kopalk in ne maramo po urinu smrdečih preoblačilnic, ker nabasan pubertetnik sinoči ni vedel kam z vsebino mehurja in jo je pač zlil v intimo tiste preoblačilnice, ker je bila ravno tam. Ta plaža je za tiste, ki se nočemo gužvat in preprosto uživamo v zvokih morja in škržatov. In raje kot v fensi kopalkah paradiramo v fensi oblekcah brez naramnic in belih flekov od kopalk. Zatorej… Odnesi svoje enodelne kopalke na javno plažo. In ne paradiraj mi v svojih fluorostencnih kopalkah z resicami tam kjer piše FKK, ker tu tudi jaz ne hodim na “tvoji” plaži težit brez kopalk. A prav?!

20130721-185053.jpg

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 18:49
Zapisano pod: miks
30+

Objavljeno 10.07.2013

Pravijo: “Star si toliko, kolikor se počutiš.” Vraga! Facebook te dnevno tepe po glavi z dejstvom, da se staraš. Dnevno si bombardirana s fotografijami najstnic z “dakfejsi” in ob tem pomisliš, da izgledajo trapasto. Jap, draga moja bližaš se štiridesetim. Če te ob tem prešine še, kako se mula ne potrebuje barvat, da bi skrila pramene sivih las in te prešine še zavistna misel: “Tudi jaz sem nekoč imela takole hudo postavo”, se verjetno počutiš nekako tako, kot bi ti nekdo v peso vrgel opeko.

Tvoji vrstniki namesto fotografij divjih zabav objavljajo fotografije mulcev, psov in mačkov. Še huje… Mulci tvojih sošolcev imajo že svoj profil in te po nekem čudnem naključju hočejo pofrendat.

Ko ti prijateljica pošlje vabilo na zabavo, se ta začne ob treh popoldne in obeta kup pogovorov o plenicah, otroških pudrih in bruhanju, po možnosti pa bosta na tej takoimenovani zabavi vsaj dva otroška vozička. V skrajnem primeru gre celo za rojstni dan njenega tretjega otroka.

Tvoja najljubša trgovina ni več DM-ov oddelek z senčili in šminkami, ampak polica s hranilnimi kremami, toniki, zvarki proti guban in jasno, GA in Lesnina.

Iz kluba oddieš ob enajstih, ker je bilo preveč gneče in je bila preglasna glasba. In nato modro ugotoviš, da si prestara za to vrsto glasbe. In naslednji dan te glava ne boli od divje zabave in alkohola, ampak preprosto zato, ker nisi več v formi za ponočevanje čez polnoč. In če se slučajno zgodi, da kako petkovo zabavo v resnici potegneš do treh zjutraj, se regeneriraš še v soboto, nedeljo, ponedeljek in torek. In namesto, da bi se večer odvijal med degustiranjem čim več različnih pijač v čim več različnih barih, spiješ kozarec vina doma in greš spat.

Namesto VIP krtice za najbolj fensi klub v mesti imaš v denarnici člansko izkaznico fitnes kluba, kartico zvestobe pri bližnjem fizioterapevtu in med opomniki obvezno barvanje pri frizerju vsaj na mesec in pol.

McDonalds odpade. Tortice odpadejo! No, razen tistih dietnih. V trgovini prostovoljno kupuješ neokusne fitness kosmiče, posneto mleko, dietne sokove in zvečer ne ješ več, ker si slišala, da to redi. In encim, ki je včasih čudežno prebavljal čips, kokice, tone čokolade in sladoled s smetano, je očitno skozi leta umrl.

Zjutraj se moraš prebuditi vsaj pol ure prej. Da na obraz naneseš vse tiste žavbe in pomade, ki obljubjajo izginjanje gub v štiriindvajsetih urah. In najmanj 25 minut porabiš, da se narišeš v spodobno osebo. In v resnici – čeprav tega ne priznaš – vsaj malo prisluhneš reklamam, ki obljubljajo izklesano postavo do poletja brez fitnesa in osebnega trenerja. In mimogrede, ko smo že pri televizijskih reklamah. Preslišiš tiste za najnovejši film v kinu. Nenadoma te zanima, kako najlažne odstraniti madeže z otroških oblačil.

Plešeš ne več, ker te bolijo kolena, smučanje in tek spadajo pod adrenalinske športe. In če se zjutraj zbudiš brez vsaj ene sledi bolečine v hrbtenici, preveriš pulz.

Še en znak, da se bližaš štiridesetim. Mulci, ki govorijo v slengu in si pišejo v kraticah, ti gredo strašno na živce. In počutiš se neumno, ko moraš vsake toliko kakšno kratico vtipkati v googla, da preveriš kaj pomeni. In frustrirajoče je tudi, ko ti sosedov škrbasti mlečnozobi mulec z najbolj butastim režanjem pokaže kak nov trik na tvojem telefonu.

Če še nimaš otrok, te dnevno morijo s tem, kdaj nameravaš? Ker bioločka ura niti ne tiktaka več, ampak nabija ko cerkveni zvon. Mimogrede, saj veš, tvoja maternica tudi ne bo večno produktivna. In če slučajno tam po petintridesetem še nimaš otrok, potem je s tabo nepreklicno konec. Dobra plat tega je, da pojenjajo vprašanja o tem, kdaj nameravaš. Večina je obupala, nekateri si pa preprosto šepetajo, da uboga reva gotovo ne moreš imeti naraščaja. Ker vendarle je to smisel življenja, kaj ne?

In priznaj, ko gledaš kako serijo, ugotoviš, da so vsi čedni igralci vsaj deset let mlajši od tebe. In potem skrivaj googlaš za tistimi, ki so tvoj letnik in še vedno izgledajo relativno dobro.

Vse cool stvari so namenjene petnajst let mlajšim od tebe. In v večini trgovin z oblačili se počutiš kot na drugem planetu. Ampak res… Kam gre ta moda? Čisto je podivjala.

Ne razveseli te več nova glasba, ker tako ali tako za večino teh bendov še nisi slišala. In tisto, kar si ti poslušala, spada med oldije. Kot naprimer osemdeseta.

In medtem, ko si se včasih na plažo odpravila z brisačo in kopalkami, zdaj vzameš še tono zaščitne kreme pred soncem – da ti tiste sončne pege ne bi še bolj potemnele, pa slamnik – vendarle imaš svežo barvo las in nočeš, da ti sivi prehitro pogledajo ven – in, jasno, vsaj en senčnik, hektolitre vode, nekaj nizkokaloričnega za vmes in tone knjig in revij, medtem ko je bil včasih dovolj walkman (to je tista zadeva, ki je bia nekoč namesto iPodov in podobnih mp3 predvajalnikov). In, jasno, tistega osla, ki kljub vsemu zgoraj naštetemu, po vseh teh letih še vedno misli, da si lepa, da vse to znosi na plažo.

Podobne frustracije: KLIK

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 14:05
Zapisano pod: Kar tako in Osebno
O Severini… čisto insajderski razpizditis

Objavljeno 31.05.2013

O Severini in njenem koncertu v Stožicah se povsod piše samo v presežnikih. Drži. Naredila je šov, ki mu ni para. Še enkrat zova dokazala, da ji na področju nekdanje Jugoslavije ni para in da je diva v pravem pomenu besede. Bo pa tole zelo osebni razpizditis, se opravičujem že vnaprej, če mi bo izletela kakšna močna.

Na koncerte večinoma hodim s fotoaparatom in igram po pravilih organizatorja. Če je torej rečeno, da se fotografira prvih pet pesmi, se tega držim. Sem mnenja, da je fer igra pač osnovna za dolgoročno sodelovanje. Pa je fer igra tudi od organizatorjev, ki so neznansko kooperativni, ko potrebujejo promocijo, ko pa napolnijo dvorano se pa lahko mediji nekam pišete… Pa hvala lepa… Priznam, tokrat sem si želela, da bi bila na koncertu z mobitelom. Vsi v dvorani so – kljub temu, jasno, da je prepovedano fotografirati – imeli boljše fotografije od tistih, ki smo po predpisih prosili za akreditacijo in se nadejali korektnih fotografij za spletne strani in časopise. Da mogoče tudi tisti, ki tokrat na koncertu niso bili, dobijo približno sliko o veličini in glamuroznosti koncerta… Namesto tega, smo obtičali v nekem kotičku pod dva metra visokim odrom in iz nekega čudnega kota fotografirali zvezdo, katere cel odrski nastop je bil narejen, da se ga vidi in gleda nekje iz sredine. Tisti, visoki blizu dva metra, so še lahko upali na kakšno približno spodobno fotko. Mi manjši, smo lahko upali, da bomo ujeli kak portret. Vem, večina fotografov  bo molčala in se s tem preprosto sprijaznila, nekateri pa preprosto ne moremo molčati. Ker smo bili že na kar nekaj koncertih in vemo, kaj naredi dobra organizacija in kaj to, kar se je dogajalo sinoči.

Severina

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 11:35
Zapisano pod: Osebno
Privilegij je živeti tukaj

Objavljeno 28.05.2013

Ljubim to mojo malo prestolnico. Zdaj, ko po toliko letih, v resnici diha s polnimi pljuči vsa sijoča in ponosna. Ko se nad njo podijo sivi in beli oblaki, ko jo zalivajo dežne kaplje, zasipajo snežinke ali pa božajo sončni žarki. Nekaj prijetnega in dišečega se potika med starimi pročelji, ki skrivajo neke davne duše, ki se morda ne morejo odločiti, da bi se ločile od tega mesta. Celo, ko je moja Ljubljana zavita v meglo in zasuta s snegom je kot mala snežna kraljica vsa ponosna v tej kotlini. Nekaj je na tem, da celo s svojo majhnostjo zasužnji popotnike iz vsega sveta.

Zame, ki tu živim zadnje desetljetje, je predvsem čarobna. Zaradi sončnih mostov in ljubkih lokalov. Zaradi tiste zelene table pred Staro mačko, na kateri so s pisanimi kredami prečrtane kave na zalogo. In zaradi tistih nekaj kofetov, ki so še na voljo. In zaradi znanega pevca, ki si s cigaretom v ustih ravno z nekom sms-a. Pa poletnih večerov in zvokov, ki se plazijo med mizami in si opečejo tačke na plamenih dišeščih svečk. Pa zaradi gospoda, ki s skodelico kave v rokah in z današnjim časopisom razprostrim čez celo mizo otožno gleda skozi stekleno steno na ulico. In gospe v rjavi jakni, ki pomerja klobuček. Ljubljano ljubim, ker je tako ljubko majhna, da v sedmih minutah pripeljem z obrobja do moje najljubše stavbe v mestu – opere. In zaradi Moskovskih noči, ki se razlivajo čez tromostovje izpod prstov glasbenikov. Pa tudi zaradi dveh mulcev, ki fušata neke neznane komade in upada, da bo v odprt kovček od kitare padlo nekaj drobiža. In zato, ker bi jima najraje rekla, da če že fušata, naj fušata komercialo. Bo več šans za kaj žvenketavega. In ja, vem… Privilegij je, da si lahko na obrežju Ljubljanice privoščim kavo in prisluškujem šepetanju mesta. Tako zelo velik privilegij, da me ne moti niti mulo – v belih nogavicah čez katere je nataknil japonke – na mestnem avtobusu, ki še v življenju očitno ni slišal za slušalke in iz mobilnega telefona neumorno navija Daro Bubamaro. No, ok… Malo me moti… Ampak res čisto malo. :)

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 13:33
Zapisano pod: Osebno
To ni Jerry Springer show

Objavljeno 9.05.2013

Najboljši del potovanja so ljudje. Ne tisti v mestu. Tisti hitijo po svojih opravkih. Ampak tisti na podeželju. Tam, kjer edina radijska postaja, ki jo lovi radio, neumorno navija country hite. Tiste babice, ki so se iz Montane pripeljale v Nevado in te z velikimi očmi sprašujejo od kje si. In se tako neznansko hihitajo, ko fotografiram svojega plišastega rakuna v vsem možnih pozah. In se jim to zdi tako ljubko, da te fotografirajo, da bodo o tem pripovedovale svojim vnukom. Pa nemški par, ki z dojenčkom dva meseca potuje po Zda, ker je Angela uvedla, da tudi očetje lahko vzamejo dva meseca dopusta po rojstvu otroka. In kansdčana, ki sta popolnoma vzhičena, ko poveš od kje prihajaš. Preprosto zato, ker si iz dežele Kopitarja, pa Brezca.

Celo v restavracijah ti na podeželju privoščijo precej več pozornosti. Mimogrede, a ne bi naše gostince poslali na kakšno izobraževanje? No, pa trgovke verjetno tudi.

In dragoceno je, da ima gospod v Cool Springsu tam ob Route 66, pod pultom še vedno tisto roza kapo s katero se je fotografiral z nami pred dvema letoma, ko smo šli po Route 66.

Ali pa upokojenec, ki se napoka v starega Rv-ja in se pelje 200 milj iz San Diega, da bi preživel nekaj divjih off-road voženj po sipinah. In mu je strašansko zabavno srečati pet turistov, ki z navdušenjem fotografirajo njemu tako vsakdanje sipine. Štirideset let, da jih že spremlja, kako se spreminjajo.

Ali pa, ko po nesreči zapelješ v majhno mestece, kjer imajo ravno piknik in lokalni bend igra Old Time Rock’n'roll in si privoščiš sanjsko slastne pite…

In kaj pravijo američani o evropejcih? Da imamo katastrofalno kulturo vožnje. Vrivanje, hupanje, izsiljevanje, prehitevanje, neuporaba smernih kazalcev… Vse to je res, se bojim. Smeričani vozijo umirjeno, po omejitvah, ne prepočasi (kot je pogosta navada pri nas na avtocestah) in skoraj bi človek lahko pomislil, da semaforjev in prometnih znakov sploh ne potrebujejo.

Američani niso deviacije, ki jih vidimo v Jerry Springer showu. So prijazni, inteligentni, zabavni, s smislim za humor. Celo z navadnim lističem na vratih, ki sporoča, da bo prodajalec nazaj čez nekaj minut. In dobrodošlega se počutiš celo, če prideš samo po plastenko vode minuto pred zaprtjem trgovine. Sprejmejo te z nasmehom in ne z občutkom, da si mu ravnokar pokvaril načrte, da odide domov točno ob uri, ko se trgovina zapre.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 08:30
Zapisano pod: Potovanja in miks
Mesta, ki nočejo umreti

Objavljeno 7.05.2013

Takole potovanje ni za tiste, ki bi se radi naspali in si odpočili. Zgodnje jutranje prebujanje, lovljenje sončnih vzhodov, iskanje prenočišč pozno zvečer, milje in milje ceste in ure in ure vožnje. Zdi se mi, da podočnjake čutim že tam nekje pri vratu. Pa saj je preprosto… Če se človek privleče na drugo stran planeta, hoče izkoristiti vsak dragoceni trenutek.

In najbolj dragoceni trenutki so tam nekje v odročnih, od sveta pozabljenih kotičkih puščav. Mesteca, ki preprosto nočejoo umreti in se življenja oklepajo z zadnjimi močmi. Ta mesteca z došo in preteklostjo so nekoč pred časom že proglasili za klinično mrtva, pa jih je nekaj navdušencev, nekaj tistih, ki ne izgubijo upanja, obudilo nazaj v življenje. Eno takih mestec je prav tam kjer teče originalna prva čezameriška cesta Route 66. Oatman je raj za motoriste – menda jih v visoki sezoni mesto prepelje tudi do 3000 dnevno. In raj za osle. Ti so tam še iz časov, ko so jih rudarji preprosto pustili, da tavajo sami po ulicah zapuščenega mesta, sami pa so pobrali svoje cule in odšli naprej. Za njimi so ostala samo še žalostna pročelja praznih hiš, opuščeni rudniki in nekaj osličkov, ki so se pač znašli, kot so se znašli… Zdaj so ceste polne na pol divjih oslov, ki so se skozi leta, ko so mestece oživili, navadili fehtariti turiste za pest koruze. In hiše so polne spominkov in glasov. Če prideš ob pravem času, se ti lahko zgodi, da se boš moral izogibati zablodelim kroglam iz pištol. Ulični boji so tam še kako popularni. A brez skrbi, niso nevarni. Vse za zabavo turistov pač.

Še nekaj več duše ima Jerome. Pod gorskim prelazom gorovja Black Hills se skriva. Malo boemsko mestece, ki diši po domačih čokoladnih minjonih in božanskih na odprtem žaru pečenih hamburgerjih… In ko se sprehajaš med starimi hoteli, nekoč javnimi hišami in restavracijami se od nekje zasliši Al Greenova – Let’s Stay Together v izvedbi lokalnega benda. Tam ima ta pesem prav poseben zven. Tak, da ti požgečka dušo in vzburka nekaj čudnega tako globoko v tebi, da je želja po tem, da bi za trenutek sedel in si privoščil kozarec lokalnega piva, tako neustavljiva, kot bi ti jo v misli vcepil sam hudič. Morda so pa krivi duhovi tistih, ki so tu ostali še dolgo potem, ko so rudniki prazno zevali v svet in so hiše zahale tihe in brez glasov.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 08:05
Zapisano pod: Foto in Potovanja in miks
Če obstajajo nebesa… potem sem stopila vanje

Objavljeno 6.05.2013

Nekaj otožnega je bilo v očeh in glasu indijanca (“we are not indians, we are native americans”, je dejal), ko nas je pripeljal na meni že dolgo najbolj zaželjeno destinacijo, prav v osrčje Antelope Canyona. Kot bi stopil naravnost v srce gore, se je zazdelo, ko nas je zajel nekaj stopinj hladnejši zrak med oranžno rdečimi skalami razpoke. “Vi belci ste čudni,” je dejal. “Gradite svoje cerkve in templje in hodite vsnje molit. Nam je najlepše cerkve podarila narava. Mi hodimo sem, da smo s sabo in tistim, ki nas vodi.” Žal pravo naravo in običaje domorodcev vse bolj požira naprek in želja po biti enaki vsem ostalim. Pozabljajo svoj jezik, svoje darove. Samo še nekaj zdravilcev je živih. Mladi se, če že, posvečajo moderni medicini in pozabljajo, da je največje zdravilo narava sama. “Kolumb ni odkril amerike,” je dodal. “Tu je bila preden se je zakalkuliral in pristal na napačnem kontinentu. Ti je tako, kot bi se jaz čez en mesec odpeljal v Španijo, tam postavil zastavo in dejal, da sem jo odkril.” Tako preprosto je to razložil, da me je skoral oblil sram, da pripadam celini, ki jim je prinesla bolezni, jih preganjala in prelivala kri… Morda je bila kriva lepota, ki mi je jemala dih, morda melodija flavte, ki se je kot po naravni cevi orgel vsake toliko razlila skozi razpoko, morda mrmranje indijanca z otožnim glasom, ki se je odbijalo kot molitev od skal, ki jih je skozi miljone let izklesala voda… Ampak, če te bo kdaj pot zanesla tja proti mestecu Page, pojdi, pobožaj skalo, začuti tisto, kar so tisočletja čutili tisti, ki še vedno čuvajo ta košček raja. In spoštuj.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 07:22
Zapisano pod: Foto in Potovanja
Grešno mesto, ki nikoli ne spi

Objavljeno 5.05.2013

Las Vegas je peskovnik za odrasle. Bodisi ga obožuješ ali sovražiš. Zame je mesto blišča, ki te s svojimi kilometri neona sicer ne pusti popolnoma hladnega, je pa precej brez duše. Zlahka si predstavljaš akterje filma Prekrokana noč, kako se izgubijo v vrvežu grešnega mesta. Že sam hotel – spali smo v slavni piramidi Luxor je mesto v malem. Kar se tiče internetnih povezav so sicer ostali nekje v začetku tisočletja. Jasno, treba je vsaj malo preiskusiti srečo na enem od igralnih avtomatov. Sreča je očitno skregana z mano – vsaj kar se tiče rulete in dobnih zadev. Bolj mi je bilo zabavno opazovati kup tistih, ki so navsezgodaj, verjetno še od prejšnjega večera, z od dima in alkohola rdečimi očmi, še vedno upali na svoj trenutek.

Sami hoteli so enostavno oresežek. Luxor v egipčanskem stilu, kjer na vsakem koraku stoji kopija sfinge ali piramide in stene popisanez egipčanskimi hieroglifi. Venice na drugem koncu Stripa z gondolami in mostom vzdihljajem in nebom, ki ti celo pozno zvečer daje občutek, da ravno zahaja sonce. In seveda Bellagio z vodometom v ritmih Millerjeve In the mood ali nežne Rondine al nido v izvedbi Luciana Pavarotija. Melodije se menjajo, “ah-i” in “oh-i” ostajajo.

Da američani znajo prodati res, ampak res prav vse, dokazuje tudi razstava artefaktov s Titanika. Že, ko vstopiš v prvi prostor te ovijejo zvoki irskih melodij in ves čas te spremlja bobnenje, ki naj bi bilo identično zvoku, ki je v ladijskem trupu. Pravzaprav odvisno od tega kje si. Prvi razred? Melodije Stravsa, Vivaldija v izvedbi godalnega kvarteta, trkanje kozarcev, smeh dam in pomenkovanje gospodov. Drugi razed? Bobnenje motorjev. Tretji razred? Irske pesmi pomešane z bobnjenjem motorjev. do zadnjega detajla izlan slavni most. Skoraj lahko vidiš duhove v izbranih oblekah, ki se srečujejo na stopnicah pod bogato kupolo. In nato mimo razstavljenih kosov nakita, kuhinjskega pribora in krožnikov, ki so v popolnoma enaki poziciji, kot so jih našli tam na dnu morja, razglednic, ki so se v zaščitenih sefih uspele ohraniti skoraj nedotanjene, kosoc oblačil, čevljev in celo kozmetičnih pripomočkov, te razstava pripelje najprej do gromozanskega kosa ladje, ki so jo pred leti uspeli dvigniti na vršje. In nazadnje do palube, kjer te zajame ledeno hladen zrak in na tisoče zvezd, ki se lesketajo v odsevu. Skoraj verjameš, da v resnici stojiš na palubi slavnega Titanika. In nenazadnje se lahko dotakneš prave pravcate ledene gore. Sicer v veliko manjši obliki, koot je resnična. In ves ta čas te spremljajo zgodbe mnogi resničnih ljudi, ki jih je povezovala enaka želja. Priti na drugo celino po lepše življenje.

Vseeno pa… Komaj sem čakala, da nas pot odpelje iz nevrotičnega mesta sredi puščave med neskončna prostranstva…

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 06:27
Zapisano pod: Foto in Potovanja in miks
Vojna zvezd in žgoče sonce

Objavljeno 3.05.2013

Sedeš v avto, vzameš najbolj nenavadno čokoladne piškote, ki jih najdež na polici bližnjega supermarketa in pustiš, da mimo tebe drvi najbolj nora pokrajina. Tako nora, da te za sekundo prešine grešna misel o teoriji zarote in snemanju pristanka na luni prav tam med tistimi pustimi skalami.

Skozi Death Valley nas je peljala pot. Tokrat niti ni bila tako mrtva – še. Ni je še požgalo sonce, ki tu tako neusmiljeno bije in žge. In skoraj si ni moč predstavljati, da to področje v resnici kdaj zacveti. Temperature, ki dosežejo včasih krepko čez petdeset stopinj in to govorim o ozračju, kako je šele s tlemi, so rastline in živali prisilile v skoraj nemogoče preživetje. Dolina se spreminja in kilometra v kilometer. Od zamolklo rdečkastih skalnatih sestavov, do zlatih pečin, peščenih sipin, ki na prvi pogled ne spadajo tja in od soli bele, kot bi bila zasnežena, doline, ki je najnižja točka ZDA in se spusti 86 metrov pod morsko gladino.

Tistih nekaj rastlin, ki jih je moč opaziti, ponavadi raste blizu redkih vodnih izvirov, obrobje doline pa je poraščeno z nečim, kar od daleč izgleda kot kaktus, od blizu pa kot palma. Poznaš album skupine U2 Joshua Tree? No, prav ta drevesa in nenavadna pokrajina so bila navdih skupini, ko je potovala po ZDA.

Ta del planeta je tako nenavaden, da ni čudno, da so dogajanje filma Star Wars leta 1977 posneli med požganimi skalami Death Valleya. Pravzaprav je kar nekaj filmskih klasik posneto tam. Ko še niso vse kulise postavljali nekje v studijih Hollywooda. Med drugim so tam ali v bližini bodisi posneli Spartaka, Tarzana, Twighlight zone, Jonathana Livingstona Galeba, The Doors…

Če se odpravljaš tja, vzemi velike količine vode. Sonce žge v še tako klimatiziran avto. Če se odpraviš na sprehod proti privlačnim peščenim sipinam, bo faktor vsaj 30 prišel zelo prav. Nekaj minut sonca sem občutila na lastni koži… In upaj, da bo tvoj jekleni konjiček ubogljiv in pohleven. Telefonskega signala namreč po večini doline ni.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 09:12
Zapisano pod: Foto in Potovanja
Želiš spati z medvedi?

Objavljeno 1.05.2013

Faktor “Ja pa iiiii” je tam okrog Lake Tahoe zelo visok. Človek bi se ustavil na vsakih nekaj metrov in občudoval razgled. Za ljubitelje gora in smučanja je pa menda tu pravi raj na zemlji. Čez gorovje Sierra smo se odpravili proti Yosemite. Hitrejša pot je bila zaradi snega še zaprta, smo se pa – po mnenju domačinov – peljali po bolj slikoviti poti. Sicer daljši, ampak osupljivo lepi. Če si na gore, seveda. In potem, ko sem se sprijaznila, da nisem krajinarka in da pač moje fotke ne bodo tako lepe, kot tiste iz katalogov, sem šele začela zares uživati.

Yosemite je prečudovita dolina z rajskimi slapovi, srnicami, ki se pasejo nekaj metrov stran od ljudi in se niti najmanj ne bojijo. Z gozdovi in rečicami. Če greš tja, najemi kolo, pojdi peš. Ok, njihov shuttle bus je uporaben, kot izhodiščna točka za treking, ni pa mišljen, kot panoramski bus, ki te bo odpeljal na razgledno vožnjo. Nekako tako ti ga namreč predstavijo na vstopu v park, kjer ti zaračunajo 20 dolarjev na avto.  Je lepo, ne morem reči da ni. Malce ostaneš brez besed. Prečudovito. Mimogrede, tudi medvede lahko srečaš tam. Del parka pokrivajo tudi slavne sekvoje. Tudi tiste največje. Težko si je predstavljati, kako je to gromozansko, dokler se ne postaviš pod drevo. Zame, ki sem bolj ljubitelj nenavadnih pokrajin, najlepše šele pride.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 19:40
Zapisano pod: Foto in Potovanja
San Francisco je nevarno mesto

Objavljeno 30.04.2013

San Francisco je nevarno mesto. Nevarnost na človeka preži za vsakim vogalom. Resno. Človek je neprestano v nevarnosti, da se zaljubi v to živahno mesto in pusti svoje srce ujeto v kakofonijo zvokov, mešanico vonjav in mozaik razgledov. Tako zelo te sprejme in objame, da si pripravljen med dopustom popustiti in si nastaviti budilko. Samo toliko, da zajameš jutranji zrak in si napaseš oči na prebujajoči se veduti mesta. In to mesto te zna presenetiti. Iz kristalno jasnega jutra, ko pričakuješ, da boš nekje iz daljave opazoval kako prvi žarki sonca objamejo stolpe Golden gate Bridgea, se nenadoma od nekje pripodi težka debela megla in sede na most. In čepi tam kot stara ljubosumna vešča, ki skriva svoje zaklade… In ostane samo v meglo zavito mesto. Alcatraz, ki se kremežljavo prebija skozi debelo megleno odejo in stolpi mostu, ki se komaj prebijajo skozi sivino.

Mimogrede… Med vožnjo bodi privezan, sicer lahko hitro doživiš kakšno dogodivščino z ameriškimi policisti. Ustavljanjem z lučkami in sireno. Skratka prava “pull over” dogodivščina je bila. Je bil pa policist neverjetno prijazen. Nismo se odpeljali s kaznijo in celo nam je razložil kako se najhitreje in po najkrajši poti pride do Napa Valleya. Resno me zanima, če so naši policisti tudi tako prijazni do turistov.

Me je stisnilo pri srcu, priznam, ko smo za sabo pustili San Francisco in se podali proti najbolj vinorodnem območju, dolini Napa. Če me je navdušila? Kaj pa vem… Pri nas po ravnem raste hmelj, ne trta… Navajeni smo na gričke, kjer se trta steguje proti soncu in sonči svoje listje. Nenavadno je videti ravne vinograde. In roko na srce… Kljub temu, da ima ena izmed vinskih kleti pravo hrvaško poreklo s trtami, ki se ponašajo s hrvaškim DNK-jem, se vino težko primerja s kakšnim od tistih, ki so svoje rdeče solze potočili v goriških brdih… Ej… domače je le domače. Čeprav na steklenicah iz Nape piše Grgič. Miljenko Grgič ima sicer že kar nekaj častitljivih let. Kličejo ga Mike in je menda edini, ki na tem področju še govori hrvaško.

S steklenico vina smo se podali čez gorovje Sierra, mimo zlatih sanj Eldorada, proti jezeru Tahoe. Nekako z mislijo, da je pač jezero, kot jezero. Saj vsi poznamo Bohinj, Bled, pa verjetno tudi kaj večjega… Ampak, ko človek stopi na obale jezera Tahoe, se ozre proti zasneženim vrhovom, začuti na koži toploto sonca in med prsi zlat pesek, ki nekako ne pače na obale gorskega ledeniškega jezera, ostane brez besed… In to ne samo enkrat… Vonj borovcev, sončni zahod nad jezerom in tišina gozda… Pa še enkrat ostane človek brez besed… In še enkrat… In še kdaj…

Sicer pa… Niso hribi za nas dolince. Kljub vsemu navdušenju in osuplosti je redkejši zrak in višinska razlika kar naporna.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 08:50
Zapisano pod: Foto in Potovanja
Isla de los Alcatraces

Objavljeno 28.04.2013

Isla de los Alcatraces. Špansko ime za Otok pelikanov. Nekoč so bili namreč edini znani naseljenci otoka, ki je bil svoje čase prva obrambna linija San Francisca. Grešnega mesta, ki je doživel toliko preobratov in katastrof. Mesta, ki ga je potres zravnal v zemljo in je vstal skoraj dobesedno iz pepela. In mesta mafije in organiziranega kriminala. In Alcatraz se je skozi leta iz obrambne linije pred plenilci Californijskih gora bogatih z zlatom, spremenil v enega najbolj mističnih in v legende zavitih zaporov na svetu. Morda pa znajo američani samo dobro prodajati svoje kamenje. In mimogrede, to počnejo tudi dobesedno. Nekaj koščkov opeke porušenih stavb z Alcatraza ti zaračunajo nekje okrog deset dolarjev.

Alcatraz s svojimi mističnimi zgodbami v resnici sproža srh. Na trenutke imaš občutek, da se je mimo tebe sprehodila duša, ki še kar blodi med rešetkami in svoje nevidne oči upira v mesto, ki se zdi tako blizu, pa vendar je tako daleč… In za trenutek postoji in prisluhne zvokom živahnega Fisherman’s Wharfa, ki jih je veter – tako so pripovedovali zaporniki – prinesel na otok… Smeh deklet, melodije saksofonov…

Po vseh teh letih je otok še vedno zavit v nešteto mitov.

Je Robert Stroud, ki ga je v filmu Birdman of Alcatraz tako mojstrsko upodobil Burt Lancaster v resnici gojil ptiče? Ne! Jih je pa imel v svoji celici, ko je bil pred Alcatrazom zaprt v Leavenworthu.

Je otok v resnici obkrožen s človeku nevarnimi morskimi psi? Ne! V zalivu sicer plavajo morski psi, ampak niso nevarni ljudem. Slednjim so nevarni močni morski tokovi in ledeno hladna voda.

So na zapornikih v resnici izvajali čudne medicinske teste in lobotomijo? Ne! No, tako pravijo uradni viri… Legende pa krožijo. In verjetno bodo krožile še leta. Kljub temu, da so pazniki zapor opisovali kot skoraj raj za zapornike. Menda se niso nikoli pritoževali nad obroki – verjetno si niti niso upali.

In mimogrede… Alcatraz je bil edini zapor s toplo vodo v tuših. Da bi se zaporniki še težje aklimatizirali na hladno morsko vodo.

Nekoč je neki neznani zapornik dejal: “Krši pravila in greš v zapor. Krši pravila v zaporu in greš v Alcatraz.” Za družine paznikov je bil to sicer miren dom naseljen z morskimi pticami. Za otroke paznikov varen kraj, kjer so se lahko igrali. Za zapornike pa najhujša nočna mora.

In nasproti tega temačnega otoka, zavitega v skrivnosti, je življenje. Pisano, živahno… Ko človek stopi nazaj na kopno, se mu zazdi, da ga je ujel nekakšen vrtinec zvokov in vonjev… Vse to je San Francisco. Mesto popolnih nasprotih.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 17:16
Zapisano pod: Foto in Potovanja
San Francisco. Mesto, ki očara.

Objavljeno 27.04.2013

Dobro jutro, Slovenija.

Ljubko je tole mesto Fride Kahlo in Diega Rivere. Ljubko, hladno, vetrovno… Mesto v katerem se vse vrti okrog Golden Gate Bridga, Alcatraza in Cable Carja. In ulic… Divjih ulic znanih po filmskih prizorih. Saj veš tistih z divjo vožnjo, ki se praviloma končajo nekje na koncu pomola, po možnosti v vodi. In tiste slavne Lombard ulice preko katere se v napovedni špici sprehodi Monk. Mimogrede… Lombard street je znana po tem, da je nabolj zavita ulica na svetu. Verjetno zaradi vseh vrtoglavih vzponov. In če na tej ulici parkiraš tako, da so gume tvojega vozila naravnost, te lahko doleti kazen. Kolesa vozila morajo namreč vedno biti obrnjena tako, da bi se v primeru, če bi spustila ročna zavora, vozilo ustavilo na pločniku. Po tem predelu mesta še vedno vozi slavni Cable car. Z vidika varnosti – potniki preprosto visijo iz vozila – bi ga verjetno v Evropi že zdavnaj postavili v muzej.

Ta slavna žična železnica, oz. kakorkoli bi jo že poimenovali, obstaja že od leta 1873. Idejo pa je zakrivila nesreča kočije, ki se je prevrnila v klanci in za seboj potegnila konje. Poleg tega, da je povezala dva predela mesta, pa je spodbudila tudi gradnjo stanovanj v višjih predelih mesta. Šest podjetij z enaindvajsetimi vagoni je potnike prevažalo vse do velikega potresa v San Franciscu leta 1906.

San Francisco je pač mesto, ki ti priraste k srcu. V nekaj trenutkih se ti zasidra v srce. Jasno. Ko domačine vprašaš, kaj je tisto, kar človek mora obiskati v mestu, ti brez razmišljanja odvrnejo: “Golden Gate Bridge.” Impresivna konstrukcija je nekoč veljala za neizvedljivo. Zaradi močnega vetra, močnih morskih tokov in tudi neprestane megle, ki ga ovija. In evo… Leta 1937 je zasijal v vsem svojem mogočnem sijaju. No, pravzaprav v vsej svoji uradni barvi. V mednarodno oranžni. Res. To je čisto uradno mednarodno priznani naziv. Menda se barva krasno zlije z okolico.

Med priljubljenimi znamenitostmi mesta je tudi Golden Gate park. Zdajle na polmad dehti in cveti. In znotraj njega je majhen “zen” kotiček – Japonski čajni vrt. Ljubko sicer, ampak ne toliko posebno, da bi ga lahko zaračunali 7 dolarjev na osebo. Nekaj potk, grmički jasmina, nekaj japonskih krapov in čajnica. Človek bi v njej pričakoval vsaj tipične ljubke japonske čajnike… Ampak niti tega ni. Skratka… Tipično ameriško prodajanje zraka.

In jasno… Razgled s Twin Peaks. Če ne bi tako divje pihalo, bi bilo prav prijetno… Tako pa… Pogledaš, se pospraviš na toplo in pobegneš na hamburger.

Pa dobro jutro… Oziroma… Lahko noč.

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 07:41
Zapisano pod: Potovanja

Objavljeno 22.04.2013

Zdajle… Prav zdajle v tem trenutku, leto nazaj, je zazvonil telefon. Menda bo to edini datum, ki si ga bom kdajkoli zapomnila. 22.4.2012. Tako prekrasno sestavljen iz tako prekrasnih številk, da še mojemu “Monku” v glavi zaigra srce. Pa vendar tako trpek. Tako poln spomina na temačno deževno nedeljo, ki mi ni pustila dihati. Nedeljo, ko sem komaj držala glavo pokonci. In nedeljo, ki me je na koncu udarila z največjo macolo, kar jih je našla v stari zaprašeni kleti. Zamahnila je s tako silo, da sem videla vse galaksije tega vesolja. Zamahnila je s tako silo, da mi je otopilo vse čute. Da nisem vedela ali naj jočem ali sedim in poslušam glasno bobnenje v ušesih. In tako sem obsedela na tleh, poleg telefona, ki se je razletel vse naokrog in razmišljala, če je slučajno to bobnenje zvok srca, ki se trga… Ne, nisem pozabila tvojega glasu. Niti tvojega pogleda. In vestno vzdržujem zapuščino sarkazma in cinizma, ki sta postala najina igra besed. Merjenje moči včasih. In, ne, kljub moji nesposobnosti, da si zapomnim kak datum, tega ne morem pozabiti. :(

  • Google Bookmarks
  • Yahoo Mail
  • WordPress
  • Hotmail
  • Blogger Post
  • Google Reader
  • MySpace
  • Yahoo Bookmarks
  • Google Gmail
  • AOL Mail
  • Facebook
  • Google Buzz
  • Windows Live Spaces
  • Yahoo Messenger
  • Windows Live Favorites
  • Ping
  • Mozillaca
  • Netlog
  • AIM
  • Share/Bookmark
Darja @ 21:15
Zapisano pod: Osebno