Trebušne plesalke so vedno vzbujale domišljijo. S svojimi mehkimi gibi so očarale še tako hladnega gledalca. Zavite v tančice in s skrivnostnimi pogledi. Dekleta iz skupine Vzhodna pravljica so na svojem zaključnem nastopu pokazale delo preteklega leta. Čudovita predstava, čudovita dekleta, čarobni gibi… Vse to je zaznamovalo njihov večer.
Spletke, govorice, šepetanja, prepovedana ljubezen in žalost. S temi besedami bi lahko opisala predstavo, ki si jo lahko ogledate še danes in jutri v gledališču na prostem na Muljavi.
…ampak, kot so dejali moji prijatelji. To je lep začetek… Menda.
S temperamentnimi ritmi, mešanico rocka, reggea, salse in domačih brazilskih ritmov je na trenutke zazibal publiko v erotično pozibavanje v svežem poletnem večeru obsijanem z luninimi žarki in jih nato spet razgrel s temperamentnim poskakovanjem po odru.
So dnevi, ki bi jih človek najraje pozabil. In so dnevi, ki si jih zapišemo v spomin za vedno. Današnji bo, verjamem, eden slednjih. Vznemirjenje, ki ni dalo spati preteklih nekaj dni se je stopnjevalo vse do danes. Prijazna sporočilca prijateljev, da bi mi naredili zadnje dni pred festivalom čim manj stresne in čim bolj znosne, si mi čarala nasmehe.
Počasi se odpravljam v Kostel. No, v Faro pri Kostelu pravzaprav. Niti ne vem, česa se bolj veselim. Samega nastopa ali dejstva, da bom videla nekatere drage mi ljudi, s katerimi se srečamo tako zelo poredko. (Žal).
Vsekakor bo lepo. Ker si bom tako naredila.
Kontroverzna irska pevka Sinead O’Connor ostaja zvesta sama sebi. Brez glamurja in s svojo značilno obrito glavo.
Na oder je stopila z dvema spremljevalnima glasbenikoma. Njen koncert se je tako odvijal v intimnem vzdušju dveh kitar in klaviature. NIč zvezdniška oprava, pevka je nastopila v kavbojkah in majici z napisom Sinner (ki ji je glede na pretekle ekscese odlično pristajala), je dala koncertu skoraj domače vzdušje. Medtem, ko bi bili za hladen večer bolj primerni škornji, je zvezdnica stopila na oder bosonoga in s svojim značilnim vokalom postregla s svojimi največjimi uspešnicami, kot je The Emperor’s New Clothes, Thief Of Your Heart, Three Babies in jasno nepogrešljivo Nothing Compares 2U.
Čestitke mestni občini in županu Zoranu Jankoviču. Ljubljana je letos romantična in živa. Željo po duhovni hrani dokazuje tudi poln Prešernov trg, ki je v teh večerih vzdihoval in hrepenel s Prešernom in njegovo muzo, prelestno Julijo.
Čudovita predstava baletnega orkestra Opere in baleta Ljubljana je tokrat prestavljena na naša tla. Princesko Odette zamenja Julija, princa Siegfrieda pa Prešeren.
Počasi še zbiram vtise… Preveč je lepih slik še v glavi, da bi lahko med vsemi na kartici izbrala tiste, ki bi povedale največ. Ampak obljubim, da prav kmalu…
Za začetek samo vržem kost.
Pravijo, da je nostalgija najmočnejše čustvo. Da človek pozabi vse neprijetno in se iz nekega časa spomni samo še posebnih in lepih reči. In glasba je prav gotovo tista, ki najbolj prinaša spomine. Legende jugo rocka Prljavo kazalište so v Križanke privabile tako generacije, ki so s Tomos motorji leta 1989 počasi potovale iz Slovenije v Zagreb poslušat njihove največje hite, kot tudi generacije, ki so še pred nekaj leti poslušale pravljice.
Menda je minilo vsaj deset let od takrat. Raje več. Včasih, ko sem še odraščala ob vonju pokošene trave in sem v poletni vročini pomagala pri sušenju sena, sem se pozno spomladi večkrat odpravila v gozd. Poznala sem kotičke, kjer so se iz visoke trave rdeče posvetile slastne gozdne jagode.
Nekaj posebnega je svojim ekstravagantnim glasom. Macy Gray je z odličnim koncertom navdušila ljubljanske Križanke. S svojim raskavim glasom in pridihom Billie Holliday in Betty Davis je začarala obiskovalce, ki so v en glas prepevali njene največje uspešnice. Dvainštiridesetletna pop-soul diva je na slovenski oder prispela rahlo nepričakovano, a je kljub vsemu napolnila avditorij Križank.
Vikend sem preživela na soncu in v knjigah. Med prebiranjem biografije nečaka Virginie Wolf, sem se spomnila na meni ljubega angleškega pesnika, katerega poezijo sem nekoč z veseljem prebirala. Lorda Byrona… Delim eno svojih najljubših.
Pa so res? Ljubki? Prisrčni? Simpatični? Ali so samo mini podoba svojih staršev. Dve zgodbi preteklega vikenda sta mi dali misliti. Prva je bila okrog približno deset let starega mulca, ki je očitno iz čiste objestnosti po plaži odpiral vodo na tuših in se neizmerno zabaval ob tem, da je iz vsaj štirih tušev naenkrat tekla voda. Nek osveščen starš bi verjetno malega barabina opozoril, da se tako ne dela. Njegova starša pa sta ga nezainteresirano opazovala in se pomenkovala naprej.
(Beri naprej…)
Nekateri ljudje so prepričani, da je življenje telenovela. Črno in belo. Da se vse stvari dogajajo samo v dveh skrajnostih. Bodisi je nekdo zloben ali pa kopija angela. In medtem, ko si poustvarjajo svoj scenarij z vse več vlogami, ker je pač potrebno za nešteto delov, neizmerno veliko dogajanja, življenje z svetlobno hitrostjo divja mimo. Obrekovanja, napihovanje zgodbic, podtikanja, prikrojevanja in ob vsem tem se dobro počutijo le, če neprestano nekaj pletejo in napletajo. Ne vem kakšen je profil ljudi, ki spremljajo in živijo telenovele. Je to profil nezadovoljnih gospodinj, ki v vsej sivini svojega vsakdana ne najdejo svetle točke? Je to zdolgočasen bralec rumenega časopisja, ki nima zasebnega življenja ali pa se z njim ne zna soočiti?
Po drugi strani pa… Taki ljudje ne bodo nikoli zadovoljni s svojim življenjem. Vedno bodo iskali nekaj izjemno slabega v vsaki stvari. Vedno bodo iskali vogale za katere se bodo lahko skrili s svojim šepetanjem. Nikoli ne bodo imeli srečne veze ali srečnega zakona. Vedno bodo žrtev življenja, staršev, družine, sosedov… Vedno jih bodo zasledovale nekakšne sence iz preteklosti. Veze o katerih sicer niso nikoli govorili… Vedno se bo našel nekdo, ki so ga ljubili, pa se je vmešala neka tretja sila in vse pokvarila. Vedno bodo iskali način za maščevanje in vedno bodo v svoje scenarije vpletali številne naključne mimoidoče.
Morda je pa to njihova sreča. Da se na srečo ne ukvarjajo s seboj.
Pa lep dan želim…
Evo, dragi moji “soškljocarji”, tokrat sem se izneverila sama sebi in krepko z zamudo objavila svoje vtise skupnega izleta. Pa naj ob tem samo čisto potihem prišepnem, da ste bili krasna družba in da sem se znova imela noro fajn… Predvsem, žal okrnjena, skupina A4, jasno. Za vse ostale pa priporočam obisk Zooja Herberstein:
Sprehod med London Bridgem in Tower Bridgem bo tokrat redkobeseden… Bodo fotografije povedale svoje.
Ne maram okolišenja, slepomišenja in podobnega išenja. Sem dekle, ki marsikaj prenese in ne mara sprenevedanja in tega, da se z mano dela v rokavičkah. Če imaš kaj povedati, povej naravnost. Obljubim, da bom tudi jaz direktna. Stavki, kot je: “Jah, takle mamo…” ali “Hmmm… Narobe svet…” me spravljajo ob živce. Življenje se mi zdi preprosto prekratko in prehiro, da bi tratila naslednjih nekaj z razmišljanjem, kaj je hotel nekdo povedati. Povej naravnost, ali ne reci ničesar. Ok? (Beri naprej…)
Prostrani Hyde Park… Eden največjih parkov v Londonu je pod oblačnim britanskim nebom v nedeljo postal zatočišče vseh, ki so želeli uzražati svoje mnenje… No, tudi zajčkov in zajčic na rolerjih, ki so se iz parka podali po mestu.
Speakers Corner je mrgolel od firbcev in govorcev. Z lojrtico pod pazduho so hodili iskat svoj košček pod soncem. Svojo pravico. Svoje mnenje. In morda jih bo tokrat le kdo poslušal. Nekatere osamljene duše so napovedovale konec sveta, druge poveličevale Marxa, tretje prepričevale nekaj zavzetih poslušalcev o pravičnosti šeriatskega prava… Žolčne razprave so se vnemale medtem, ko je govorec stoječ na ograji in držeč se ulične svetilke izgubljal glas od govorjenja… Nekateri so samo prijazno delili objeme mimoidočim… O vsem lahko, le o kraljici ne… Všeč mi je bil ta košček parka. Tudi zaradi zastonj objema… 
Tisti, ki se udobno počuti na pariškem Montmartu, se bo zagotovo našel tudi v londonskem Covent Gardnu. Simpatična tržnica z umetniškimi izdelki kar vleče poglede. Nič cenenega, ampak izvirno in drugačno. Figurice iz žice, vijakov, matic… Starinski telefoni, lizike, ročno izdelane jopice… Simpatično in prisrčno. Z različnih koncev trga se razlega glasba. Na kitaro brenka nadarjeni umetnik stare uspešnice britanskih Hroščkov… Z drugega konca se razlegajo otožni zvoki kitajskih tradicionalnih intrumentov, s stopnišča restavracije pa odmevajo operne arije… Če bi ne bilo tako hladno, bi sedla na pločnik in preprosto ostala tam… Ves dan… Objeta v zvoke in slike…
Ko sem pred časom ugotovila, da v spletni mreži Facebook obstaja še nekdo z mojim imenom, lažen profil brez fotografije, priznam, da me je rahlo znerviralo. In ko sem se v emalu glede tega potožila prijatelju, mi je odpisal, da je prepričan, da govori z originalom. Razlog? Napovedala sem obisk pokopališča.
Po tleh posuti svetni listi rdečih vrtnic, goreče sveče, cvetje in zastrta svetloba. Ne. Ne govorim o zasanjanem poetu, ki hoče očarati svojo ljubico. Ali pač… A očaral ni samo eno. Ampak cel kup.
Gal Gjurin je pred razprodano Gallusovo dvorano razgrel sicer pregovorno hladna slovenska srca. Iz njih je izvabil paleto čustev, ki jih sicer tako radi zaklepamo nekam na dno srca. Primeren naslov Koncert za Srce in orkester je navdušil tako mlado, kot malo manj mlado. Sladokusce, ki so dokazali, da slovenci še vedno ljubimo kakovostno glasbo.
Camden je predel Londona, ki ni prav nič londonski. Tiho ždi pod težkimi oblaki in posluša žvrgolenje ptic. Kot, da bi se človek znašel povsem v nekem drugem svetu. Nekje daleč od vrvža neštetih avtomobilov, hupajočih taksijev, doubledeckerjev in hutečih nog. Daleč od vonja po tradicionalnih cimetovih kolačkov, ki jih mimogrede od tokratnega obiska Londona, obožujem.
Camden je tih in odmaknjen. Kot bi bil cel en sam velik park.
120 let je od rojstva umetnika, ki se je proslavil z mnogimi vlogami žalostnega, racajočega potepuha. Glasbenik, igralec, režiser, scenarist… Charlie Chaplin, vse najboljše!
Slabo vreme nas je prvi dan v Londonu prisililo, da smo namesto v Zoo zavili v največji nakupovalni center v Evropi. Westfield London shopping center. Okrog 100 trgovin zahteva kar nekajurno potepanje po centru. Ampak glede na to, da nihče od nas ni preveč strasten nakupovalec, smo se kmalu odpravili proti centru mesta… Priznam. Nekako me nakupovalni centri ne navdušujejo najbolj, posledično tudi kakih hudih fotoreportaž ni.
Pogled z dnevne sobe, kjer nam je prijateljica prijazno odstopila svoj kavč in nas gostoljubno prenašala v svojem stanovanju. Hordo podivjanih raziskovalcev. In še nekaj razgledov izpred hiše s prijaznim imenom “Bridge house”
Pri nas se vedno dogaja… Evo, dokaz.
Nekoč pred leti, ko še nisem bila poročena, sem izvedela, da v Sloveniji obstaja še ena Darja Štravs… Leta kasneje, ne nekem nastopu, stopi do mene prijazno dekle, mi poda roko z besedami: “Darja Štravs…” Pokimam, se nasmehnem in ji podam roko. In mi pravi: “Ne, jaz sem Darja Štravs. Želela sem te spoznati.” Tudi jaz sem razmišljala, da si želim spoznati osebo z enakim imenom, kot je moje. Glede na to, da sva (kolikor mi je bilo znano) v Sloveniji obstajali samo dve…
Po poroki sem obdržala svoj dekliški priimek in dodala moževega. Sama sem temu rekla dodana vrednost. Zdaj sem edina s takim imenom in priimkoma. In v resnici v Sloveniji ne obstaja oseba z enakim imenom… Vse do danes… Sestrična me je prek Facebooka vprašala zakaj imam dva profila. In sva prišli do zaključka, da se je nekdo očitno poigral z mojim imenom. Celo mail si je ustvaril. Oseba z lažnim profilom ji je celo najprej odgovorila, da se bo na radiu pozanimala za neko zadevo o kateri ji je moja sestrična razlagala. Nato pa ji je odgovorila, da ni tista Darja z radia… Malce zakomplicirano zveni, ampak v vsakem primeru gre za krajo identitete…
Malce sem šla raziskovati. Na mojo grozo sem ugotovila, da ima oseba med prijatelji moje sestre, nekatere prijatelje, sorodnike… Ob tem se sprašujem, kdo in zakaj, bi si želel imeti neko drugo ime? Jaz že ne… Meni je moje všeč… Pa očitno še nekomu 
Male, puhaste, repate kosmatinice že veselo skačejo po drevesih. Malce plašne še ne upajo fehtariti sprehajalcev, ampak sem in tja se pa vendarle kakšna opogumi in stegne svojo tačko po slastnem ponujenem priboljšku. Ljubko otresajo z repki in grizljajo kruh in lešnike. Vsake toliko plašno pomežiknejo in odskakljajo v krošnje, ampak jih želja po priboljških slej ko prej prižene na nižje veje…
