Trenutki… ki ostanejo

Pisani kostumu, čarobna glasba… Pravljica za odrasle pravzaprav se je dogajala v ljubljanski hali Tivoli.

(Beri naprej…)

Priznam… Nekoč sem bila ena izmed tistih, ki ji je srce hitreje utripalo ob Said I Loved You But I lied. Ena izmed tistih, ki je skrivaj potočila solzico ob A Love So Beautiful. Znala sem na pamet. Prav vsako srce parajočo pesmico, ki sem jo slišala. Takrat sem bila pač najstnica. Kot večina, nesrečno zaljubljena. Preveč sramežljiva, da bi upala priznati sem se raje skrivala za srce parajočimi baladami.

(Beri naprej…)

“Pričakujte balkanski Depeche mode.” S temi besedami je pevec skupine Plavi orkestar, ki bo po desetletju nastopila v Sloveniji napovedal prihajajoče koncerte.  Saša Lošič - Loša je s svojim večnim deškim videzom in zaščitno kapo s svojo ekipo predstavil prihajajoči album, ki zaenkrat ostaja brez naslova in spektakularno koncertno turnejo.

(Beri naprej…)

(Beri naprej…)

Prijatelj mi je dal misliti. Da živimo v nekem svetu brez vrednot, pravi. Da ne znamo več živeti. In da je to, kar počne moja generacija preprosto eno samo životarjenje. Zjutraj gremo v službo in se nekje proti večeru vrnemo domov. Nimamo hobijev in ne znamo se zabavati. Da smo brezosebni in se ne znamo več posvetiti sočloveku.

Morda ima celo na nek način prav. Je pa tudi res, da smo dve povsem različni generaciji. Da so naše službe drugačne. Daleč od običajnega prebujanja ob pol šestih, štempljanja kartice minuto pred šesto in zapuščanja delovnega mesta minuto čez dve popoldne.

Iskreno povedano. Ne znam si predstavljati takega načina življenja in na trenutke me pravzaprav celo zaboli senca posmeha.

Moje življenje je v resnici sestavljeno iz stvari, ki jih rada počnem. Še vedno si vzamem čas za prijatelje. Res pa je, da so prav ti prijatelji del tega, kar počnem v življenju. Da z veseljem stopim skozi vrata firme, ker vem, da me tam čaka kopica smeha in zabave. In da se je celo zgodilo, da sem z obžalovanjem ugotovila, da je petek in da me čaka umirjen vikend. Morda imam idealno službo. Vem, da imam idealne prijatelje. In vem tudi, da si še vedno znam vzeti čas tudi zase in za svoj hobi. Evo, dokaz.

(Beri naprej…)

Ve se, kdo bo prvi in zadnji na Emi. Gre za vrstni red nastopajočih. Led na odru bo prebijala dvajsetletna debitantka Sara Kobold s pesmijo Martina Štibernika Od tod do večnosti.

Petčlanska strokovna komisija v sestavi: Mojca Menart, Urška Čop, Andrea Flego, Miha Vardjan in Drago Mislej Mef, je izmed 111 prijavljenih skladb izbrala 14 skladb. Strokovna komisija si bo pri končnem zmagovalcu oprala roke. Zmagovalca EME bo namreč izbiralo ljudstvo z desetminutnim telefonskim glasovanjem. V primeru, da bi dve skladbi imeli enako število točk, bo dilemo razreševala petčlanska nadomestna komisija. Višje se bo uvrstila tista skladba, ki bo imela višjo oceno nadomestne žirije. (Beri naprej…)

…je preposto…

Nenavadno. Izjemno. Edinstveno. Tako bi lahko opisala petkov koncert skupine The Stroj v Kinu Šiška.

The Stroj so v okviru petkovega koncerta predstavili tudi “radio friendly” singel Lajka, ki je izšel natanko 52 let po izstrelitvi Sputnika 2. Na trenutku so polno dvorano pustili brez diha in nekaj sekundna tišina je povedala več, kot bučni aplavzi, ki so sledili.

(Beri naprej…)

Simpatična Primorka Tinkara Kovač je trinajst let svoje ustvarjanja okronala z zgoščenko svojih največjih uspešnic in koncertom v Kinu Šiška, ki ga je naslovila Če je to vse. Tinkara, ki je sicer svojo publiko pustila čakati malenkost več kot pol ure, je koncert začela z naslovno pesmijo Če je to vse in takoj dodobra razgrela skoraj polno dvorano.

(Beri naprej…)

Naj vam povem zgodbo. Je zgodba o ljubezni, strasti, sovraštvu in žalosti. Je zgodba o življenju. Zgodba o dekletu in fantu, ki sta se zaljubila, bila srečna, potem je pa tista ona to srečo razbila… To je zgodba brez besedila in podnapisov. Zgodba, ki jo govori glasba. Zgodba, ki jo odjočejo violina, klavir, bas in harmonika. In je tudi zgodba, ki je polna strasti, ki se kaže v nekih korakih, gibih, dotikih in pogledih.

(Beri naprej…)

Dragi moški, fantje, osebki s testosteronom, pustite nam, dekletom, ženskam, bitjem z estrogenom, domeno biti “drama queen”: To nam pripada. Ker, če nam vzamete še to, kaj potem ostane nam majhnim?

Polne lune, mlaji in vse ostale lunine mene pripadajo nam. Prav tako PMS-i, hormonske motnje, depresija in ostala hormonska nihanja. Ženske smo tiste, ki lahko cmerimo, smo šibke, ljubimo in sovražimo…

Da vam izdam nekaj skrivnosti. Recimo temu kratki priročnih poznavanja ženske duše. Dekleta sanjamo o romantičnem princu, ki nas bo nežno objel, pobožal po laseh, nam dvignil obraz proti sebi, medtem, ko bomo sramežljivo pogledovale v tla in nas čisto narahlo poljubil. Jasno, to so nam vcepili v otroštvu s pravljicami, ki žal niti pod razno niso resnične. Ampak dekleta sanjamo tudi o nekom, ki bo močnejši od nas. O nekom, ki nas bo prepričal, da nismo debele, čeprav je tudi sam opazil, da nam oblačila preprosto niso več prav. O nekom, ko bo prinesel robčke, medtem ko se cmerimo ob Najinih mostovih in ki bo poslušal (čeprav samo na pol), kako nas je prizadela tista zoprna komolčarska sodelavka. Ženske smo tiste, ki lahko javno priznamo, da včasih izgubljamo voljo in da bi najraje spokale kufre in se odselile najmanj v Mavretanijo.

Zadnje čase, opažam, je splošno stanje precej drugačno. Ženske postajamo tiste, ki ponujamo ramo in opojne majice za moške solze. Saj pravim… Narobe svet…

ljubljansko Halo Tivoli v četrtek zvečer dodobra razgrel italjanski romantik Eros Ramazzotti. Njegove pesmi, ki so se skozi leta, morda tudi nehote, vsedle v srca in ušesa mnogih, so v živo dobile povsem novo dimenzijo. V eno jih je prepevala navdušena množica, ki je napolnila dvorano. Odlična glasbena zasedba in tri simpatične spremljevalne vokalistke, ki jih je Eros poimenoval “karamelice” so zadostili tudi bolj zahtevnim poslušalcem. Terra Promessa, Fouco nel Fuoco, Se bastasse una canzone in nekaj novejših je dodobro razgrelo grla. V malce kratkem koncertu je poskrbel tako za ljubitelje zasanjanih melodij, kot za bolj temperamentne željne poskakovanja.

Zagotovo pa je italjanski pevec najbolj sedel v srca slovenske publike, še močno pod vtisom zmage Slovenije nad Rusijo, ko je z odra pomahal z navijaškim šalom slovenske nogometne reprezentance.

Vsekakor koncert, ki ga je bilo škoda zamuditi.

(Beri naprej…)

Po dolgem času sem imela nekaj trenutkov, da sem se odpravila v Zoo. In v tistih nekaj minutah sem žal lahko obiskala samo nekaj živali. Jasno so bile to moje najljubše. Mačke, morska leva in volkovi. Pozni jesenski dnevi in dopoldanska ura, so verjetno krivi, da nas je bilo za ograjo živalskega vrta le nekaj malega. Živali so bile umirjene. Na trenutke na pogled celo krotke in rahlo igrive. Sploh volkovi.

Tale objava je med drugim tudi za Volka.

(Beri naprej…)

Tipična novembrska sivina se je zavlekla po vseh kotih. Dež, megla in puščoba. Menda imam enega tistih dni, ko brez volje čakam na žarek sonca. Da mi da malo volje, malo energije. Malo tistega mojega tipičnega zaleta. Medtem, ko čakam, da se razkadijo težki oblaki privoščim malo sonca ujetega nekega sončnega oktobrskega jutra, ki se je prebujalo ob kavi in v dobri družbi.

(Beri naprej…)

Pred kratkim se je pojavila želja po fotografijah Dada Topića, ki je ogreval občinstvo pred koncertom skupine ZZ  Top. Izvolite: velikan rock’n'rolla nekdanje Jugoslavije.

(Beri naprej…)

Na kratko. Bodo fotografije povedale več. Odlično pripravljen koncert. Super gostje. Čestitke skupini Aperion in še mnogo odličnih koncertov želim. Več fotografij na: KLIK

(Beri naprej…)

Pravijo, da ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga. Morda je to tolažba za mnoge, ali pa je na tem vendarle kanček resnice. Nekoč si življenja brez glasbe in odra nisem mogla niti predstavljati. Zdaj ga živim. Pod odrom. Lagala bi, če bi rekla, da me na trenutke ne zaskomina. Jasno, da me. Pravzaprav zelo. Ampak odločila sem se, da si vzamem čas zase. Čas, da razmislim po kateri poti bom krenila naprej.

Po dobrih osmih letih se je zaključila zgodba z imenom DeŽur. Bili so lepi trenutki in seveda, kot se spodobi, tudi manj lepi. Veliko sem doživela. Spoznala mesto, ki mi bo vedno ostalo nekaj posebnega, ker sem se tam počutila doma. Preživela v Zürichu vsaj en teden na leto. Se sprehajala ob Limmatu in hodila na glavno postajo opazovat folk. Naredila tam svoje prve fotografske korake in včasih preklinjala zakajeno pivnico…

Bil je Orion, Slovenska popevka. Zmaga leta 2004 in nekajtedensko življenje v transu po njej… Bila je kopica ljudi, ki so šli skozi moje življenje. Bili so izzivi, padci, zmage in porazi. Predvsem pa je bila glasba. Veliko le te… Družili smo se… Smejali, se zabavali, pričkali, jokali… Tako je pač življenje.

Ampak ta zgodba se je zaključila. Ostali so spomini. Ostali so najboljši prijatelji… In ostale so izkušnje. Ostale so stvari, ki pomenijo največ.

Kaj bom? Vzela si bom čas zase. Ugotovila, kaj je tisto, kar me bo osrečilo na glasbenem področju in šla naprej.

V Ljubljani je v preteklih dneh potekal Slovenski flamenco festival. Po različnih lokacijah so se predstavljali mnogi izvajalci flamenca. V klubu cankarjevega doma so se vrnili prav h koreninam te glasbe, ki je bila v osnovi sestavljena iz pevca in spremljevalnega kitarista. Hripav glas in zvok šestih strun sta se prepletala med plapolanjem sveč v Klubu cankarjevega doma.

(Beri naprej…)

Fatalna ženska ni samo lepa, ampak premore nekaj neopisljivega, neotipljivega in posebnega. Nekaj, kaj jo postavi nad ostale. Nekaj, kar jo naredi posebno. Vsak moški ima svojo fatalno žensko. Če citiram svojega prijatelja, ki je na vprašanje, katera je njegova fatalna ženska dogovoril: “Moja bivša,” lahko sklepam le, da je fatalka nekaj nedosegljivega.

Lani je naziv Femme Fatale kitil Bernardo Žarn, letos so se za laskavi naziv potegovale Alenka Gotar, Ana Dolinar, Špela Grošelj, Maja Martina Merljak, Manca Špik, Nuša Šenk, Pika Božič Kontrec, Manca Zver Matičič in Jerneja P. Zhembrovskyy.  Vsak je imel svojo favoritko, zmagovalka pa je postala samo ena.

Jerneja P. Zhembrovskyy je očarala večino in postala Femme Fatal 2009.

(Beri naprej…)

Tokrat zelo na kratko. Predvsem v sliki. Super koncert je bil. Edino, kar jim zamerim je to, da niso igrali Rough Boy.

(Beri naprej…)

Skupina Katalena brska po skrinjah prababic in stare pesmi predeluje v moderno obliko. Kot pravijo sami, so ljudske pesmi take, kot bi jih napisal nihče, povedo pa tisto, kar bi radi povedali vsi. Koncert v Cankarjevem domu je bil koncert s plesnim značajem. Odrsko dogajanje so popestrili baletniki SNG Maribor.

Tipično katalenovsko poigravanje s harmonijami, edinstveni vokal Vesne Zornik, tradicionalna glasba na moderen način so začarali polno Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Hipnotična glasba je na trenutke tako zelo prevzela, da je človek pozabil, kje je. Baletno-koreografska naveza Valentina Turcu - Edward Clug je pri plesno glasbenem dogodku Špic-Cvak dodala piko na i, odlični glasbi.

(Beri naprej…)

Načeloma trač časopisov ne berem. Razen, tipično po žensko, pri frizerju. Nekako se je pač potrebno zamotiti. Ne vem v kateri reviji, ne vem niti ali je bila aktualna številka ali kaj starejšega, sem prebrala intervju s priznanim manekenom Alenom Kobilico. Ponavadi zgolj na hitro pogledam fotografije in v teh revijah niti ne prebiram vsebine. Tokrat pa, ne vem zakaj, sem se pri tem intervjuju ustavila. Da na kratko povzamem zgodbo. Alen je zaradi operacije tumorja v glavi izgubil vid in se naučil živeti drugače.

(Beri naprej…)

Simpatična, iskriva, na trenutke zrela dama, malce kasneje punčka, ki maha mami v publiki. Vse to je Neisha. Izjemno nadarjena glasbenica, ki je očarala publiko v Cankarjevem domu v četrtek zvečer. Dekle, ki je pred leti kot komet privihralo na slovensko sceno, se drži svojega prestola.

(Beri naprej…)

Tokrat bom zelo, zelo pristranska… Ja, bil je odličen koncert v Križankah. Bilo je nabito polno. Tony je dal vse od sebe in navdušena publika mu je jedla iz rok. Vse to je res in še več. Ampak zame ima ponedeljkov koncert prav poseben pomen. Sploh, ker najprej niti nisem imela namena biti tam. In v tem trenutku predvsem hvala prijatelju, da me zbrcal iz stanovanja.

(Beri naprej…)

Ledeno dvorano Hale Tivoli so razgrevali temperamenti ritmi irske glasbe in topotajoči plesalci, ki so poželi neizmerno navdušenje polne dvorane. Čudovita glasba, atraktivna scena, odlična koreografija odlikuje plesni spektakel ki po vsem svetu podira prodajne rekorde. Originalna zasedba je očarala tudi slovensko občinstvo, ki očitno obožuje irsko glasbo in ples, saj leto za leto polni dvorane. Predstava polna energije, čutnosti in spektakularnosti je nastala pod režijsko taktirko Johna McColgana in z glasbo Billa Whelana. Sedem minutno predstavo, iz katere je kasneje nastal pravi plesno glasbeni spektakel, so prvič predstavili na Evroviziji v Dublinu, leta 1994.

(Beri naprej…)

Alenka Godec je pevka, ki že dvajset let navdušuje ljubitelje kakovostne slovenske glasbe. Svojo dve dekadi dolgo kariero je v sredo zvečer okronala s koncertom v Križankah. Prijetno je videti, da slovenski glasbeniki polnijo dvorane in da vendarle znamo ceniti domačo glasbo. Polne križanke so vsekakor dokaz za to.

(Beri naprej…)

Jesen se počasi bliža. Nekatera drevesa so že rahlo pordela. Sonce izgublja svojo moč. Vse več je oblakov. Neko rahlo otožno vzdušje je sedlo nad nas, mar ne?

Te dni sem lovila še nekaj poletja. V mislih sem imela tisto prijetno indijansko poletje. Ko se sončni žarki nagajivo prebijajo skozi suho listje. Ko lahko človek še posedi na soncu in spije kavo, ne da bi si potreboval prste segrevati na vroči skodelici.

Nekaj poletja sem ujela skritega v sončničnih cvetnih listih in zorečem sadju.

(Beri naprej…)

Alenka Godec je prav gotovo ena izmed pevk, ki ne potrebujejo izzivalnih oblačil, škandalov in tračev, da bi obdržala svoje poslušalce. V svoji dvajsetletni karieri je dosegla tisto, o čemer marsikdo samo sanja. Nastop na odru Slovenske popevke, Eurovizije… Je sproščena, vedno nasmejana in iskriva…

Pogovor z njo pa je tule: KLIK

Novomeščani so se pretekli konec tedna poslovili od poletja na tradicionalen način. S koncertom na trgu, ki je letos razgreval pozno v septembrsko noč. Za ogrevanje so z odličnimi priredbami poskrbeli Kok Band in popmlad.

Med novomeškimi zidovi se je zbrala več kot 2500 glava množica, ki je v nadaljevanju večera uživala z Big Foot Mamo in Tonyjem Cetinskim, ki je postregel tako za aktualnimi uspešnicami z novega albuma, kot skladbami starejšega datuma in nekaterimi zimzelenimi melodijami. Koncert, ki je trajal od zgodnjega večera do pozne noči je kljub ne ravno poletnim temperaturam dodobra razgrel novomeško publiko.

Ostale fotografije: KLIK

(Beri naprej…)